Šolske table in tablice

Pobude za uvajanje rabe tabličnih računalnikov pri šolskem pouku niso nič novega. Navsezadnje je bila to ena izmed vidnejših tem iz zadnje predvolilne kampanje stranke SDS – nakup tablic z evropskimi sredstvi za vse šolarje. Pretežke torbe na otroških ramenih naj bi nadomestili približno pol kilograma težki računalniki z zaslonom na dotik.

Tablice postopoma in v različnem obsegu vključujejo v pouk na številnih slovenskih šolah. Na Osnovni šoli Prule jih dobijo v roke že prvošolčki. Na začetku so imeli učiteljih glede tega številne zadržke. Tablične računalnike so kljub temu obdržali: rabo znotraj šolske ure so časovno omejili, sodobno tehnologijo pa vidijo predvsem kot motivacijsko sredstvo pri učnem procesu.

Na ministrstvu za šolstvo za zdaj ne načrtujejo množičnega uvajanja tablic v osnovne in srednje šole in poudarjajo, da pri takšnih projektih ne gre zgolj za nakup tehnološkega pripomočka, temveč za celovit proces, h kateremu sodijo izobraževanje učiteljev, ravnateljev, razvoj potrebnih e-vsebin in zagotavljanje spletne povezave. Težava je tudi (ne)razpoložljivost finančnih sredstev.

Ravnatelj Osnovne šole Spodnja Šiška Franci Hočevar meni, »da država ne bo kupovala tablic za vse učence in da prav tako ne moremo s tem stroškom obremenjevati staršev, saj je šola vendarle formalno brezplačna«. Po nekaterih ocenah je sicer mogoče, da bi bila cena tablic s pripadajočo programsko opremo nižja od cene učbenikov in delovnih zvezkov.

Toda ali bi lahko poleg razlike v ceni računali tudi na razliko v kakovosti učnega procesa? Na zmotnost paradigme, da so tablični računalniki boljši – že zato, ker so sodobni –, opozarja redna profesorica za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti Ljubica Marjanovič Umek, ki nasprotuje temu, da bi se otroci na začetku šolanja opismenjevali s tablicami. »Pismenost je več kot zgolj dotikanje tipk, saj je dokazano, da se pri učenju pisanja vzpostavljajo nove nevronske povezave.« Izsledki raziskav prav tako ne govorijo o vzročni povezavi med učenjem s tablico in učnim uspehom, kar pa še ne pomeni, da otrok ni treba seznanjati z današnjo tehnologijo, saj jo bodo v življenju morali obvladati.

Bistven je predvsem premislek o tem, pri katerih predmetih in v kolikšnem obsegu uporabiti sodobne učne pripomočke. Uporaba tablic in klasičnih računalnikov je pri predmetih, kot sta na primer matematika in fizika, kjer je treba veliko ponavljati in je pomembna povratna informacija, smiselna, pri družboslovnih manj.

Janina Curk, profesorica psihologije na Drugi gimnaziji v Mariboru, poudarja, da današnja tehnologija zaradi možnosti dostopa do številnih vsebin hitro postane moteč dejavnik. Učenec se ukvarja z oblikovanjem, namesto z vsebino – zgolj brklja po napravi in se v resnici izogiba aktivnemu učenju. Učenje kot aktivno ponavljanje in pomnjenje pa ni zabava, temveč je vanj treba vložiti trud. Na spletu je dostopno tudi njeno daljše besedilo o vključevanju sodobnih tehnologij v učni proces O pasteh pretirane digitalizacije. Zapis med drugim omenja škodljivo krčenje medosebne komunikacije in selitev dela življenja na splet in v naprave. Tablice ne morejo nadomestiti odnosa z vrstniki in učiteljem – ta je še vedno ključni element pri posredovanju znanja in motivaciji. Lahko pa dopolnjujejo učni proces, kjer je to smiselno in izvedljivo.