Vojna …

Nedavna »pridobitev« na ljubljanski glavni železniški postaji kaže, da pri Slovenskih železnicah na kolesarje še vedno gledajo predvsem kot na nadlogo. Konec minulega tedna je uporabnike podhoda pod železniško progo presenetila zapornica, ki preprečuje vožnjo s kolesi po klančini sredi podhoda. Zapornica sicer ni zaklenjena in jo je mogoče odpreti, vendar to pomeni zamudno in neprijetno sestopanje.

Ukrep, ki je v javnosti takoj povzročil precejšnje ogorčenje, je le zadnje dejanje tihe vojne ljubljanske železniške postaje proti kolesarjem, ki se vozijo skozi železniški podhod. Tam je kolesarjenje prepovedano, a ker je podhod, ki je sicer namenjen dostopu do peronov, edina funkcionalna povezava mestnega središča s severnim delom Ljubljane med precej oddaljenima podvozoma na Dunajski in Šmartinski cesti, so ga številni kolesarji kljub temu uporabljali. Pred dvema letoma so se pri Slovenskih železnicah odločili poostriti nadzor, tako da so postavili dodatne oznake za prepoved, med drugim tudi na dvigala. Takrat so kolesarje nekaj tednov preganjali varnostniki. Razlog za tako ukrepanje naj bi bile pritožbe potnikov zaradi objestne vožnje kolesarjev, zgodilo naj bi se bilo celo nekaj manjših nesreč. To utemeljitev je sicer mogoče razumeti; objestna vožnja in kršenje prometnih predpisov nekaterih kolesarjev sta resnična težava, čeprav je vsaj slednje pogosto predvsem posledica neprimerne ter pomanjkljive kolesarske infrastrukture in neživljenjske ureditve (rodeo odseki, obvozi glavnih smeri ...). Vendar se zdi, da problematika ne more biti hujša kot na vseh drugih mestnih ulicah in območjih za pešce, predvsem pa rešitev zanjo ne bi smela biti splošna prepoved kolesarjenja, ampak opozarjanje in po potrebi kaznovanje nevarnih voznikov.

Ljubljanski podhod ni osamljen primer slabega odnosa Slovenskih železnic do kolesarjev. Ob gradnji novega podhoda pod progo in glavno cesto v središču Ptuja so bile kolesarske klančine sicer predvidene, a naj bi bilo zanje zmanjkalo denarja. Pri tem velja omeniti, da so v tujini klančine za dostop do peronov del standardne ureditve postajališč, saj si železniška podjetja prizadevajo za čim večjo integracijo kolesarjenja in prevoza z vlakom. Obenem klančine olajšajo dostop potnikom z otroškimi vozički, kovčki na kolescih in starejšim, ki težko hodijo po stopnicah. Ta spoznanja do Slovenskih železnic, žal, še niso prišla. Čeprav po besedah vodstva podjetja zadnja leta pospešeno posodabljajo tirno infrastrukturo in skušajo s tem nadomestiti večdeset-

letni zaostanek, z nedejavnostjo na drugih področjih, predvsem pri »uporabniški izkušnji«, povečujejo negativni sloves zakrnele institucije, ki jo je povozil čas.