V Sloveniji pod pragom tveganja revščine vsak sedmi

V EU je po zadnjih podatkih pod pragom tveganja revščine živel vsak šesti, v Sloveniji pa vsak sedmi prebivalec. Slovenija se s 14,5-odstotnim deležem ljudi pod pragom tveganja revščine lahko primerja s Švico, a se slika precej spremeni, ko primerjamo še različne višine praga. Slovenski namreč po navedbah Sursa ne dosega niti tretjine švicarskega. Revščina je svetovni problem, saj po oceni Svetovne banke v skrajni revščini živi več kot milijarda ljudi v državah v razvoju. Gre za ljudi, ki živijo v absolutni, ekstremni revščini, z manj kot 1,1 evra na dan.

Pri absolutni revščini gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje; denimo hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe in osnovnega izobraževanja, so pred sobotnim mednarodnim dnem boja proti revščini zapisali na Sursu.

Statistični uradi evropskih držav merijo relativno revščino. Predpostavljajo, da so revne tiste osebe, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo, to pa vodi v socialno izključenost. Niso prikrajšani le za osnovne dobrine, kot so hrana, obleka, obutev, stanovanje, ampak tudi pri običajnih ekonomskih, socialnih, kulturnih in športnih dejavnostih. Lahko jim je onemogočen tudi dostop do uresničevanja njihovih temeljnih pravic.

Slovenija se v evropskem merilu uvršča med države z razmeroma nizko stopnjo tveganja revščine. Po podatkih Eurostata za leto 2013 je v državah članicah EU tedaj živelo od dohodka, ki je bil nižji od praga tveganja revščine, približno 16,6 odstotka ali 83 milijonov ljudi. V Sloveniji pa je v letu 2014 pod pragom tveganja revščine živelo 14,5 odstotka ali 290 tisoč ljudi.

Stopnja tveganja revščine je bila v letu 2013 najnižja na Češkem (8,6-odstotna), najvišja pa v Srbiji (24,5-odstotna).

Vendar pa ob upoštevanju različnih pragov tveganja revščine situacija v Sloveniji ni več tako ugodna. V letu 2013 je bil ta namreč višji kar v 18 državah, torej je bila višja tudi srednja vrednost razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Najnižji je bil v Makedoniji (1100 evrov), najvišji pa na Norveškem (25.700 evrov).

Tako je mogoče sklepati, da osebe pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živijo na nižji življenjski ravni kot revni ljudje v Švici, na Norveškem, v Luksemburgu, Avstriji, Nemčiji in v drugih zahodnoevropskih državah z višjim pragom, obenem pa na višji življenjski ravni kot revni ljudje v vzhodnoevropskih državah.

O vzponu revščine je letos aprila v Mladini pisala Urša Marn. »Evropejci smo se vedno imeli za malo bolj socialno občutljive od Američanov. A sedanja kriza in še zlasti zgrešen način njenega reševanja sta to spremenila. Med vodilnimi evropskimi politiki je prevladalo prepričanje, da so za finančno krizo v Evropi kriva desetletja brezglavega zapravljanja in zadolževanja držav, zato da so lahko krile stroške pretirano radodarnih socialnih programov, preveč napihnjenega javnega sektorja, previsokih pokojnin. V najranljivejših državah evroobmočja je to pogubno prepričanje vodilo v množično odpuščanje javnih uslužbencev, rezanje njihovih plač in dodatkov (rezi segajo od 5 pa vse do 25 odstotkov), skrajševanje dopustov, dvig upokojitvene dobe in krčenje socialnih programov. Zato, da bi evropske vlade uravnotežile javne finance, so z vso silo napadle socialno državo.«