Erik Valenčič

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Svet

Vsota vseh strahov

Nihče ni prevzel odgovornosti za bombni napad v Ankari. Moral pa bi jo Tayyip Erdoğan.

Protest proti Erdoganu v Torinu z jasnim sporočilom

Protest proti Erdoganu v Torinu z jasnim sporočilom
© Profimedia

Dvojni samomorilski napad na udeležence prokurdskega, mirovnega shoda v Ankari 10. oktobra, ki je zahteval 97 življenj (to trdijo turške oblasti) oziroma 128 (to zatrjuje prokurdska Ljudska demokratična stranka – HDP), je odprl številna neprijetna vprašanja. Vprašanja, ki jih je v Turčiji nevarno postavljati, saj spodkopavajo avtoriteto in integriteto predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. V državi, v kateri stroga cenzura riše medijsko podobo družbe ter sveta in v kateri je, denimo, za žaljenje predsednika predvidena kazen do pet let zapora, je o marsičem bolje molčati. A pok bomb je presekal tišino. Dan po najhujšem terorističnem napadu v zgodovini Turčije se je na ulice Ankare kljubovalno odpravilo na tisoče ljudi, ki so z glasnimi vzkliki Erdoğana označili za morilca in lažnivca. Vzrok za jezo je bila tudi javna špekulacija premiera Ahmeta Davutoğluja, da lahko za napadom stojijo celo levičarji ali Kurdska delavska stranka (PKK), češ, napadli so sami sebe. Šele kasneje so oblasti oznanile, da je glavna osumljenka Islamska država.

Turčija je nedvomno v vojni. V novi vojni proti PKK-ju, ki jo mnogi vidijo kot vojno proti celotni kurdski populaciji na vzhodu države. Njena letala sicer bombardirajo tudi oporišča PKK-ja na severu Iraka. In bombardirajo baze ter položaje Islamske države v Siriji, čeprav ne tako zavzeto kot PKK. Uradna Ankara to prikazuje kot boj proti terorizmu, kar naj bi v osnovi potrjevalo njeno konstruktivno vlogo na Bližnjem vzhodu, kot jo razumejo zahodne velesile. Resnica pa je povsem drugačna. Obstajajo konkretni razlogi, zakaj so razmere v državi v zadnjih nekaj mesecih postale tako zelo nestabilne. Turčija je talka neverjetno sebičnih političnih interesov predsednika Erdoğana in pa katastrofalnih potez turške vojske ter njene obveščevalne službe, ki sta še do nedavna tajno pomagali Islamski državi v njenem boju proti iraškim in predvsem sirskim Kurdom. Zveni zapleteno in tudi je.

Pogodba s hudičem

Ko so borci Islamske države lani septembra zasedli sirski kanton Kobane tik ob turški meji in vdrli tudi v samo mesto, so Kurdi zaman pozivali Ankaro, naj vojaško posreduje in prepreči pokol, ki je tam že potekal. Turška vojska je na mejo celo poslala vojake in tanke in tako preprečila turškim Kurdom, da bi sami priskočili na pomoč rojakom v Kobaneju, organiziranim v Ljudske obrambne enote (YPG). Za Kurde je bila to potrditev sumov, da Ankara sodeluje z islamisti in nadaljnje poteze turške vojske so to prepričanje še utrdile. Turčijo so konec septembra zajeli hudi ulični nemiri, v katerih je bilo ubitih več ducatov prokurdskih protestnikov.

Toda sodelovanje med Islamsko državo in Turčijo sega dlje nazaj in ima več vzrokov. Nagrajeni novinar britanskega The Independenta Patrick Cockburn v knjigi The rise of Islamic State opisuje, kako so arabske zalivske države na čelu s Savdsko Arabijo in pa Turčija v minulih letih zagotavljale logistično podporo sunitskim milicam, ki se v Siriji borijo proti alavitskemu režimu Bašarja Al Asada. Eden od prvih kazalcev je bil ta, da je vedno strogo varovana turško-sirska meja iznenada postala zelo prepustna za reke tujih džihadistov, ki so se iz Turčije stekale v Sirijo in od tam naprej tudi v Irak. »Tuji džihadisti v Siriji in Iraku, ljudje, za katere Obama priznava, da so največja grožnja, lahko pridejo v ti dve državi samo zato, ker jih pri prečkanju turško-sirske meje turške oblasti ne ovirajo,« je jasen Cockburn.

Še več, »iraški varnostni organi sumijo, da je bila turška vojaško-obveščevalna služba globoko vpletena v zagotavljanje pomoči Islamski državi, ko je se ta rekonstruirala leta 2011. (...) Po navajanju enega od visokih iraških predstavnikov je ponovnemu vzponu Islamske države v letih 2011 in 2012 botrovala turška vojaško-obveščevalna služba, ki je spodbujala nekdanje izkušene iraške častnike, celo tiste, ki so mogoče sodelovali v gverilskem boju proti zasedbi ZDA, da pomagajo gibanju.«

Erdoğan, ki se je želel proslaviti kot veliki politik in vojskovodja hkrati, kot edini branitelj turške suverenosti in stabilnosti, je državo pahnil v vojno.

Avgusta lani je Islamska država napadla in zavzela ogromen del ozemlja iraških Kurdov. To se je zgodilo le mesec dni po napovedi tamkajšnjih kurdskih oblasti o izvedbi referenduma o neodvisnosti. Ofenziva islamistov je bila dobrodošla za Ankaro, ki se upravičeno boji, da bi neodvisni iraški Kurdistan spodbudil zahteve turških Kurdov po (vsaj) avtonomiji.

Ko je Islamska država nato začela oblegati še mesto Kobane, je vloga turške vojske postala očitnejša. Konec lanskega decembra sem se srečal z Zuhal Ekmez, županjo kurdskega mesta Suruç, ki leži nekaj kilometrov od Kobaneja na turški strani meji. Med drugim je povedala: »Turčija pomaga islamistom v boju proti Kurdom. (...) Kobane je obkoljen s treh strani, četrta stran pa je meja s Turčijo. 29. novembra je mejni prehod neovirano prečkal avtomobil bomba, ki se je nato razstrelil v Kobaneju.« To mi je potrdil tudi obrambni minister kantona Kobani Ismet Šejk Hasan: »Ko se je ofenziva islamistov izkazala za neuspešno na vseh treh straneh, s katerih so nas oblegali, so poskusili še prek turške meje.« Bilo je nemogoče, da bi se samomorilski napadalec Islamske države neopaženo zapeljal skozi mejni prehod. Ta je bil povsem zaprt, nadzorovala pa ga je turška vojska.

Enote YPG so ob podpori ameriškega zračnega posredovanja januarja osvobodile kanton Kobane in se v naslednjih mesecih ozemeljsko povezale z drugimi kurdskimi silami na severu in severovzhodu Sirije, kar je v danih razmerah najhujši scenarij za Turčijo. Erdoğan je na družbenem omrežju Twitter 26. junija zapisal: »Celemu svetu [sporočam], za nobeno ceno ne bomo dovolili ustanovitve države na severu Sirije.«

Po intervjuju, opravljenem v kulturnem centru Amara v Suruçu, mi je županja Ekmezova zaupala, da Kurdi pričakujejo napade Islamske države tudi znotraj Turčije. Dvajsetega julija je Amaro napadel samomorilski napadalec in ubil 32 prokurdskih aktivistov in članov stranke HDP.

Vojna proti Kurdom

Kurdi so obtožili turške oblasti, da so dovolile ta napad, in vzhod države so zajeli novi nemiri. Vlada se je odzvala z zračnim bombardiranjem oporišč PKK-ja in (zaradi velikega pritiska Zahoda) tudi položajev Islamske države v Siriji. To je bil začetek konca stabilnih razmer v Turčiji. Kar zadeva Kurde, se pojavlja vprašanje, zakaj se je uradna Ankara odločila za napad na PKK, s čimer je de facto pokopala leta 2013 sklenjeno premirje. Odgovor najdemo v sebičnih političnih ambicijah avtoritarnega predsednika Erdoğana.

Tayyip Erdoğan je vodil državo kot premier od leta 2003 do 2014, ko je avgusta prepričljivo zmagal na predsedniških volitvah. Ena od njegovih prvih potez je bila napoved spremembe državnega političnega sistema iz parlamentarnega v predsedniški. Prva priložnost za uresničitev njegovih ambicij so bile volitve 7. junija, vendar je njegova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) izgubila večino, potrebno za samostojno sestavo vlade. Po vodi so s tem splavali tudi načrti za spremembo ustave. AKP je v naslednjih tednih minirala vse medstrankarske pogovore o sestavi koalicije. Erdoğan je imel v mislih druge načrte: razpisati nove volitve in na njih dobiti večino glasov. Toda kako? Moral je najti način, kako pod svoje okrilje pritegniti tudi (skrajne) nacionaliste, in našel ga je v novi vojni proti PKK-ju oziroma proti terorizmu.

Mnogi so v boju proti Kurdski delavski stranki prepoznali boj proti kurdski populaciji, ko je turška vojska septembra obkolila mesto Cizre na vzhodu države in ga začela oblegati. Mestu sta bili prekinjeni dobava vode in elektrike, na ducate njegovih prebivalcev pa so ubili ostrostrelci in tankovske granate. Zaradi tega je Cizre med Kurdi dobil vzdevek »turški Kobane«. Ves čas je bilo videti, da si turške oblasti prizadevajo za zaostritev odnosov s PKK-jem in Kurdi nasploh in ta politika se pravzaprav nadaljuje. Takoj po sobotnem bombnem napadu v Ankari je PKK razglasil enostransko začasno premirje. Odgovor Turčije? Njena vojaška letala so v nedeljo ponovno napadla oporišča PKK-ja.

Prognoza

Erdoğan, ki se je želel proslaviti kot veliki politik in vojskovodja hkrati, kot edini branitelj turške suverenosti in stabilnosti, je državo pahnil v vojno. Njegova politična kratkovidnost bo imela dolgoročne varnostne posledice. Prva vojna proti PKK-ju je trajala 30 let in zahtevala 40.000 življenj. Zdajšnja, druga, se je šele začela, terjala pa je že več sto mrtvih, med katerimi je na ducate turških vojakov in policistov.

Svoj krvni davek bo zahtevala tudi Islamska država. Kot piše Cockburn: »Poročila s turške meje navajajo, da Islamska država ni več dobrodošla, toda z orožjem, ki ga je zasegla iraški vojski, in z naftnimi polji, ki jih je zasedla v Siriji, niti ne potrebuje več veliko pomoči od zunaj.« Vse regionalne in svetovne sile, ki so uporabljale militantna islamistična gibanja za dosego svojih ciljev, so se prej ko slej hudo opekle. Turčija ni in ne bo izjema.

Stvari so prišle že tako daleč, da marsikaj na videz nima več smisla. Zakaj bi Islamska država napadla prav prokurdski, mirovni shod v Ankari? In zakaj bi Erdoğanu tri tedne pred novimi volitvami ustrezalo iz članov prokurdske stranke HDP ustvarjati mučenike? Zakaj bi to dovolil? Na odgovore na ta in druga vprašanja bo treba počakati. Kot opozarja Simon Tisdall, novinar britanskega The Guardiana: »Vlada je prekinila predvolilno kampanjo po napadu v Ankari, kar bo preprečilo vse razprave o tem, kdo je bil odgovoren zanj in kakšni so bili njegovi motivi.«

Ugledna turška pisateljica Elif Shafak je opisala opustošenje po napadu v Ankari. Na enem izmed krvavih plakatov, raztresenih na tleh, je pisalo: »Pogrešali smo pogled v nebo brez krvi okoli sebe.«

Volitve bodo prvega novembra. Turška volilna komisija je ob napovedi ocenila, da »je to primeren datum za izvedbo splošnih volitev«. Vsekakor. Navsezadnje je to dan mrtvih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.