Igor Mekina

21. 10. 2015  |  Politika

Rednost »izrednih« preseljevanj narodov

Šentilj

Šentilj
© Borut Krajnc

Pri novem begunskem valu, ki je prispel na meje Slovenije nekateri politiki znova povzročajo paniko z igranjem na nacionalne strune ter opozarjanje na »izrednost« ter izjemnost sedanjih razmer. Begunci, ki želijo skozi Slovenijo, so opisani tako, kot da ne bi šlo za ljudi, pač pa za naravno nesrečo in kakor da ne bi šlo za enega od povsem običajnih pojavov v sodobnem svetu, pač pa za nekaj, kar popolnoma spreminja ustaljeni »red« v državi. Beseda »red« je ob tem ena od najbolj pogostih besed na besednem jedilniku politikov, ki si prizadevajo za represivne ukrepe zoper begunce, v naivnem prepričanju, da bo to zaustavilo nadaljevanje eksodusa ljudi, ki je neposredna posledica njihovih prejšnjih, zgrešenih politik in odločitev.

Pri tem pa isti politiki pozabljajo, da je omenjeni »nered« v sedanjem svetu pravzaprav zelo »reden« fenomen. Preseljevanja ljudstev sploh niso nikakršen »nered«, pač pa so zelo »reden« pojav in to še posebej v zadnjih dveh stoletjih. Kljub številnim znanim preseljevanjem prebivalstva v zgodovini so množični eksodusi prebivalstva in pojav beguncev namreč predvsem značilnost devetnajstega in dvajsetega stoletja, vzpona nacionalne države ter verskih in mednacionalnih vojn, ne pa preteklosti, kot so prepričani nekateri ksenofobi. Da se te vojne sedaj dogajajo v Iraku, Siriji in Afganistanu prav tako ni nič nenavadnega, v Evropi pa so predvsem države »koalicije voljnih« ki so vstopile v zavezništvo z ZDA pri nezakonitem napadu na Irak, enako nezakonitem bombardiranju Libije in prekoračitvi pooblastil v Afganistanu vsekakor soodgovorne za kaotične razmere, ki so nastale na Bližnjem vzhodu. Zato je njihovo postavljanje ograj, pošiljanje vojske na meje in ustvarjanje atmosfere izrednih razmer povsem neverodostojno ter licemerno.

Pozabljamo tudi, da so včasih preseljevanja pravi državni in meddržavni projekti: za velikimi načeli bratstva in enakosti se že zadnjih vsaj dvesto let na mednarodnih konferencah ali mimo njih odločajo usode milijonov ljudi, nacionalne države pa medtem sklicujoč se na »samopomoč« in »retorzijo« nekaznovano preganjajo ljudi različnih nacionalnosti.

Poglejmo samo nekatere primere. Po določilih mirovne konference iz Laussane (1923) je bilo v nekaj letih iz Turčije izseljenih 1.2 milijona Grkov, iz balkanskih držav pa 600.000 Turkov. Dodatnih 50.000 Grkov je bilo izseljenih še iz Bolgarije, tako da so kar tretjino grškega prebivalstva predstavljali begunci. V mirovnem sporazumu in Neullya se je Bolgarijo obvezala na sprejem 250.000 Bolgarov iz sosednjih dežel, 200.000 Madžarov so preselili iz Romunije, 570.000 Poljakov pa se je vrnilo iz Sibirije. Turki so v tem času preganjali Armence, iz države je pobegnilo tudi pobegnilo 30.000 Asircev, iz Sovjetske zveze milijon in pol belogardistov in 350.000 pripadnikov neruskih manjšin. Med vojnama je iz Italije zbežalo 200.000 italijanskih in 450.000 nemških beguncev (v glavnem Židov), iz Španije pa po končani državljanski vojni 300.000 Špancev. Vse to so bile le uvodne priprave na veliko preseljevanje v času druge svetovne vojne. Ko se je vojna končala je med ruševinami evropskih mest tavalo kar 50 milijonov ljudi.

Organizirana pomoč beguncem se je prvič resneje pričela v okviru Društva narodov, v okviru Visokega komisarja za begunce. (Prvi komisar je bil Fridjof Nansen, ki je beguncem omogočil izdajo begunskega potnega lista t.i. »Nansenovega potnega lista«), v tem času je bilo podpisanih tudi nekaj konvencij, pred vojno pa je zaživel Medvladni komite za begunce (ICR). Po drugi svetovni vojni je skrb za begunce prevzela UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Vendar pa UNRRA ni mogla pomagati beguncem nemške narodnosti, hkrati pa je bila s Postdamskim sporazumom v okviru obveznega »transferja prebivalstva« (predvsem zaradi izkoriščanja manjšinske zaščite nemške nacistične vlade za okupacijo nekaterih držav) določena tudi izselitev šestih, dejansko pa enajstih milijonov Nemcev.

Leta 1947 se je zgodil eden izmed najbolj tragičnih in brutalnih prebegov beguncev iz dveh prej nacionalno heterogenih držav. Po ustanovitvi Indije in Pakistana je namreč iz Pakistana v Indijo prebegnilo več kot 8 milijonov Sikhov in hindujcev, iz Indije v Pakistan pa 6 milijonov muslimanov. »Danes se krvaveči Pakistan trga iz naročja krvaveče Indije« je prizadeto zapisal eden od indijskih reporterjev, ki je spremljal dolge reke beguncev. Na Bližnjem vzhodu je v tem času prišlo do vojne med Izraelom in arabskimi državami, kar je pognalo v beg 650 000 Palestincev.

Nato se je v času dekolonalizacije problem beguncev z ustanavljanjem neodvisnih držav in vojnami med njimi prenesel v Afriko. Leta 1957 je 180.000 Alžircev pobegnilo v Maroko in Tunis, pripadniki plemen Batutsu so bežali iz Rwande v Burundi in Zaire, Etiopci so leta 1967 bežali v Sudan, leta 1972 je 180.000 Sudancev pobegnilo v Ugando, Centralno Afriško republiko in Zaire, 135.000 pripadnikov plemena Hutu pa je pobegnilo iz Burundija. V sedemdesetih letih se pričnejo resnejši zapleti v Aziji; po letu 1977 bežijo iz različnih držav "boat people", v Indijo pa zbeži še 10 milijonov prebivalcev iz Vzhodne Bengalije. Iz Afganistana po sovjetski invaziji pobegne več kot 4 milijone beguncev. Vsi ti prebegi dobijo svojo pravo razsežnost šele v trenutku, ko število beguncev primerjamo s številom prebivalcev v državah, iz katerih so ljudje pobegnili. Iz domovine je v zadnjih letih tako zbežalo 10 % Etiopcev, 25 % Afganistancev, 7 % Gvatemalcev, v določenih državah, ki nudijo zatočišče pa število beguncev dosega do 10 % števila prebivalcev države. V Evropi je bilo v tem času skorajda popoln mir saj je na starem kontinentu zaradi številnih omejitev našlo svoje zatočišče samo kakšnih 600.000 beguncev in to v trenutku, ko je bilo v svetu več kot 13 milijonov beguncev. Zadnji večji val beguncev je Evropa doživela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem iz severne Afrike, pa tudi iz nekdanje Jugoslavije, kjer je bilo milijon in pol beguncev, žrtev vojn.

Nič od tega evropskih držav ni destabiliziralo, nasprotno, članice EU z Nemčijo na čelu, ki je sprejela največje števil beguncev, so doživele najvišjo gospodarsko rast, težave pa imajo države in deli držav (Libija, Irak, Krajina v Hrvaški, BiH, Kosovo) iz katerih je odšlo največje število predvsem izobraženih beguncev in emigrantov. Prav zato tudi ni nobenih razlogov, da bi države na »zahodnobalkanski poti« iz Sirije, Iraka in Afganistana proti beguncem, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem, še same uveljavljale dodatne represivne ukrepe ter preprečevale njihov sprejem.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.