Pomen begunske krize

Človek pomisli na čudovite poletne dni leta 1944, ko so na deset tisoče Judov prisilili, da so po cestah Budimpešte korakali v lastno smrt

Hrvaško–madžarska meja

Hrvaško–madžarska meja
© Matjaž Rušt

Nisem dovolj obveščen, da bi pisal o krizi, ki Sirce, Afganistance, Iračane, Eritrejce in druge sili v Evropo. Vem le tisto, kar preberem v časopisih in redkih specializiranih knjigah. A moram nekaj povedati o krizi, v katero je bila nenadoma potisnjena srednja in vzhodna Evropa.

Ne bo posebej zabavno. Razmere so preresne. Nisem razpoložen za bistroumno porogljivost ali izstopajočo izvirnost.

Zdaj je nujna brutalna iskrenost.

»Realni socializem«

Zgodba se seveda začne leta 1989. »Realni socializem« – katerega nasprotnik sem bil – se je sesul. Kar se je zdela zmaga za mojo generacijo odpadnikov, je večini prebivalstva pomenilo nekaj čisto drugega.

Ko se zdaj ozrem nazaj, se mi zdi, da se ni prav veliko ljudi potrudilo razumeti – z izjemo ustavne plati, kot so državljanske pravice in podobno – sistema, katerega propada so se tako razveselili.

Vzhodna Evropa je potrebovala revolucijo in revolucionarno tiranstvo, da je – za previsoko ceno – ustvarila urbano in industrijsko civilizacijo, s katero je končala približno stoletje kmečke zaostalosti in osebnega hlapčevstva. S tocquevillovske ugodne izhodiščne točke je »realni socializem« zgolj dokončal delo habsburškega in romanovskega absolutizma, ki je začel modernističen – to je kapitalističen – razvoj na temelju dveh virov: državnih naložb in tujih (zahodnih) posojil. Za širjenjem proizvodnje so stale dunajske, hamburške in pariške banke, država pa je poskrbela za infrastrukturo (železnice, pristanišča, pošto, obliko osnovnega izobraževanja, policijo in navidezni javni red). To se od 18. stoletja ni spremenilo. Po daljšem obdobju avtarkije pod Stalinom se je ta obrazec spet uveljavil. Vzhodnoevropske države so bile od 60. let prejšnjega stoletja pod pretvezo »hladne vojne« velike dolžnice zahoda. Režim je postal izrazito konservativen in vse bolj nacionalističen. Morda menite, da je bil glavni sovražnik – vsaj ideološko – zahodni kapitalizem, a to ne drži. Glavna sovražnika sta bila (in ostala) leto 1968 in Nova levica, ki sta ljudi morda spominjala na socializem, ki je bil takrat že zakopan pod drugorazrednim porabništvom. Uradni mediji so se norčevali iz gibanja za državljanske pravice v Združenih državah Amerike. Stavek v priljubljeni radijski komediji na državnem radiu: »… in tam čez tepejo črnce« je občinstvo pozdravilo z glasnim krohotom.

Idol državne inteligence ni bil Marx, temveč Max Weber.

Kakršnokoli ugovarjanje skeptičnosti in relativizmu – na primer zagovarjanje pomena upora – je veljalo v državah vzhodnega bloka (in ne le pri uradništvu, temveč tudi glede na stališča srednjega razreda) za »boljševistični fanatizem«. Sodobni konservatizem ni dogmatičen, temveč skeptičen. Predsodki so bili (in so še) slavljeni kot tradicija in spontanost, teorija pa je bila zavračana kot orožje diktatorstva, sovražnega do pluralnosti stališč in pristnega izražanja narodnega duha. Prevladoval je (in še vedno prevladuje) konservatizem, ki se ni razlikoval od dunajskega individualističnega pesimizma fin de siecla.

Do 70. let je prevlada države ob podpori tujega kapitala povzročila obsežne spremembe, ki so jih omogočili uničenje zelo majhnega kapitalističnega sektorja v Sovjetski zvezi med letoma 1920 in 1925 ter med 1945 in 1948 na novo pridobljenih ozemljih, predvsem pa novo, razbohoteno sodobno gospodarstvo.

Urbane družbe

Prevladujoča družbena realnost v stari vzhodni Evropi – prostrana zemljiška posestva, ki so bila še vedno v lasti aristokracije in cerkve ter hlapčevska beda kmetov – je izginila brez sledu. To so urbane družbe, v katerih večina ljudi, nekdanjih kmetov in pozneje industrijskih delavcev, zdaj pa so to »preprosto ljudje«, živi v ogromnih v višino rastočih naseljih, povsod zgrajenih po istih načrtih, od Šanghaja do Ljubljane in Prage. Ljudje še vedno živijo v njih, le da so se tovarne zaprle, stanovalci pa so večinoma brezposelni ali upokojeni. Ni mogoče zgrešiti vonja po porazu.

Preostali donosni odseki državnega gospodarstva so »privatizirani«, to pomeni, da so jih preprosto predali oligarhom z dobrimi političnimi zvezami. Sedanji madžarski premier, ki je bil leta 1989 študent brez prebite pare, je danes vodja velikega rudarskega, gradbenega in kmetijskega konglomerata, ki ga upravljajo njegovi družinski člani in politični lakaji. Njegov predhodnik in največji tekmec, takrat prav tako revež, je danes večkratni milijarder. Nimata poslovnih izkušenj in žilice, njuno bogastvo je donacija hvaležnega ljudstva.

A večina nekdanjega državnega gospodarstva je zrušen, rjaveč kup očitne praznine. Razen oligarhov, ki jih ni mogoče ločiti od države, vso dejavnost, kar je je sploh mogoče zaznati v teh državah, financirajo tuji kapital, tuja posojila in tuja pomoč. Tako kot pred stotimi leti so vročo nacionalistično željo po neodvisnosti izrabile sile, ki niti ne razmišljajo o njeni uresničitvi, saj ne bi preživele niti tedna popolne neodvisnosti. Kombinacija nejevolje in hinavščine je pripomogla k politiki, katere rezultate lahko vidite na svojih zaslonih.

V Bangladešu sneži

Kako se lahko ohrani takšna družba?

Tudi tu so velika mesta, v katerih imajo urbani staroselci enake skrbi kot ljudje v Londonu, New Yorku, Bostonu, Parizu in Oslu. In podeželske žepe, v katerih štirje od naših devetih milijonov prebivalcev živijo v skrajnem malodušju.

Bangladeš v snežnih viharjih.

Nekoč so bili nepismenost, nacionalizem, antisemitizem, militarizem in represivna psevdokrščanska vera. Pozneje, v »realnem socializmu«, mešanica države blaginje in policijske države. (Kljub temu je vladal tudi občutek enakosti in nekakšnega dostojanstva delovnega človeka – moški spol ni naključen – ter tudi občutek postopnega izboljševanja, napredka.)

Zdaj je seveda rasizem.

Kako bi sicer lahko ljudi pripravili do tega, da volijo v prid razrušitvi še tistih nekaj preostalih elementov socialnih ugodnosti in pomoči? Kako bi lahko spodbudili solidarnost med razredi (»narodno enotnost«, če že hočete)? Kako bi bilo mogoče prepričati revne, da je neenakost, kot je še ni bilo, v njihovem interesu? Očitno tako, da brezposelnost in socialno pomoč predstavijo kot nekaj, kar pripada etničnim manjšinam – v vzhodni Evropi Romom, v srednji in zahodni Evropi pa Turkom, Kurdom, Arabcem in priseljencem iz Afrike, v Severni Ameriki temnopoltim in latinskoameriškim priseljencem – zato je v predstavah množice prerazporeditev bogastva nekakšna usluga »tujim« ljudem. Liberalci nespametno še prispevajo k tej veliki politični prevari, ko socialno vprašanje zastavljajo kot težavo zaradi etničnega ali rasnega razlikovanja (kar seveda obstaja) in problem pravic. Skupine, ki se bojujejo za človekove pravice, in nevladne organizacije so najbolj osovražene »ustanove« v vzhodni Evropi, kažejo raziskave javnega mnenja, zlasti med delavci, saj naj bi bile usmerjene proti »nam« (financira pa jih seveda nihče drug kot na primer »svetovno judovstvo«, ki ga v konservativnem madžarskem tisku vljudno imenujejo »globalna sila v senci«).

Razred

Prikrivanje resnice in pomena razreda v kapitalizmu je od nekdaj osrednji element vse ideologije establišmenta. (Zanima me, koliko bralcev Razrednega boja ta boj sploh jemlje resno.) V nedavni preteklosti je bila skupnost, ki naj bi prekosila in presegla razred, predvsem prebivalstvo države, zavezano zvestobi kralju in zakonitim državnim ustanovam s poudarkom na vojski in državni cerkvi. Zdaj v središču ni več skupnost vseh zvestih podanikov oziroma državljanov, temveč etnična, rasna in kulturna ali jezikovna večina v neki državi (sam to v svojih teoretičnih delih imenujem »etničnost« v nasprotju z nacionalizmom preteklosti). Glavna politična istovetnost je bel, »arijski« heteroseksualni moški, ne glede na to, kaj mislijo ter govorijo liberalci in socialisti. Edini velik zgodovinski tekmec tako nacionalizma kot rasizma je razred, kot ga razume mednarodno delavsko gibanje – v tem pogledu (in nobenem drugem) je svet zgodovinski dedič krščanstva.

Ker ni mednarodnega socializma kot odločilnega političnega izziva sedanji ureditvi in zaradi razvodenelosti prepričljive predstave o narodu kot prebivalcih neke države in »ustavnem patriotizmu«, ki ju je v prvih dveh tretjinah 20. stoletja podpirala država blaginje, prevladuje politični občutek etničnosti in njenega zagovarjanja. Tako grožnje od spodaj (temnopolti te ali one vrste) kot od zgoraj (mednarodne finance, ameriški imperij in tako dalje), tako od zunaj (priseljenci) kot od znotraj (nepripadne manjšine, ki so se namenile uničiti »nas« oziroma uničiti našo »normalno« spolnost, recimo ljudje v LGBTQ), naj bi ogrožale istovetnosti, ki so nekdaj veljale kvečjemu za subpolitične.

Izgon Judov iz Budimpešte v smrt leta 1944

Izgon Judov iz Budimpešte v smrt leta 1944

Na Madžarskem naj bi »nas« desničarski režim obvaroval pred dvojno pogubo muslimanskega džihadizma ter osjo med New Yorkom in Tel Avivom (tu velja splošno prepričanje, da slednja prvo »pošilja« v Evropo, ker si jo želi oslabiti in jo podjarmiti), da niti ne omenjam »ciganskega kriminala«, kar je zelo priljubljena fraza desnice. (»Romi so biološko orožje svetovnega judovstva« in tako naprej. A zdaj se precej judovskih intelektualcev pridružuje paniki zaradi »islamske nevarnosti« …).

Nič ne bi moglo biti bolj tuje vzhodnoevropskemu umu kot besede Jeremyja Corbyna, novega vodje laburistov, ki je na Parlamentarnem trgu v Londonu begunce imenoval »ljudje, kot smo mi« in temeljna načela socialne pravičnosti razširil tudi na temnopolte tujce. Nebeli, nearijski in homoseksualni državljani tukaj niso del naroda, morda nikjer. Moj madžarski konservativni prijatelj in kolega je v nedavno objavljenem članku na priljubljeni spletni strani izjavil, da je sovražnik Immanuel Kant. (S Kantom ima verjetno v mislih Marxa, a ni pomembno. Saj razumete.)

V ključnem interesu držav, kot je Madžarska, je zato onemogočiti begunce v tekmi za zahodne vire, saj je domače gospodarstvo vzhodne Evrope klavrno.

Množični priliv beguncev z Bližnjega vzhoda, osrednje Azije in Afrike v srednjo ter zahodno Evropo je celino pahnil v zmedo. Izkazalo se je, da nalogi niso kos niti nesposobni, nevedni in slabo plačani aparati represivne države v Grčiji, Makedoniji, Srbiji in na Madžarskem, niti dobro organizirani, urejeni, bogati birokraciji Avstrije in Nemčije. Razen Madžarske vse omahujejo med »kantovskim« egalitarizmom in univerzalizmom ter pravim etnicizmom, med človečnostjo in krutostjo.

Orban Triumphans

Kot vedno zmagujeta namen in odločenost. Edini evropski državnik, ki pozna lastni um, je madžarski premier Viktor Orban, katerega vladanje je ena največjih katastrof v madžarski zgodovini. Orban je zmagovalec. Njegova politika ničelnega priseljevanja in bodeče žice na meji zmaguje. Mejni nadzor sta zdaj uvedli tudi Avstrija in Nemčija, kjer stališča spreminjajo iz ure v uro. Lahko rečete, da je dvoličen – madžarska vlada je odobrila skrivnostno podjetje v davčni oazi, da za 20.000 evrov uradno prodaja madžarsko državljanstvo premožnim tujcem; večina stanovanj v moji zgradbi v središču Budimpešte je v lasti tujcev; v trgovinah in kavarnah v moji soseski te pozdravijo v angleščini, saj so etnični Madžari na ulicah okoli madžarskega parlamenta majhna manjšina; ameriški, indijski, skandinavski, japonski in italijanski mladi poslovneži so tu prej pravilo kot izjema; Budimpešta, Praga in Zagreb stokajo pod težo neznosnih množic zahodnih turistov – a navsezadnje je nacionalizem že od nekdaj dvoumen in neiskren in novi etnicizem ni nič drugačen.

Tekmovalno priseljenstvo

Razumeti je treba, da obstaja nekaj, kar se imenuje tekmovalno priseljenstvo. Vzhodnoevropske države ne bi mogle preživeti brez izseljevanja svoje odvečne delovne sile v zahodno Evropo. Pred nekaj leti je v Romuniji živelo 23 milijonov ljudi, danes jih 18 milijonov. V zadnjih dveh letih je državo zapustilo 600.000 Madžarov (od skupno devetih milijonov prebivalcev) in se preselilo v Veliko Britanijo in Nemčijo, večinoma izobraženi delavci in ljudje z diplomo. (Alarmantno primanjkuje zdravnikov in medicinskih sester.) Če bi jih nadomestili muslimanski (in vzhodnokrščanski) begunci, bi to pomenilo gospodarsko katastrofo, saj starajoče se evropsko prebivalstvo – z opotekajočim se pokojninskim in zdravstvenim sistemom – ne bo zmoglo preživeti brez nakazil svojih vnukov na Zahodu.

V ključnem interesu držav, kot je Madžarska, je zato onemogočiti begunce v tekmi za zahodne vire, saj je domače gospodarstvo vzhodne Evrope klavrno. Ljudje, kot so Orban, slovaški premier Robert Fico in češki kolega Bohuslav Sobotka, ne le, da nočejo sprejeti beguncev – ki jih nahranijo in oblečejo le občudovanja vredni in izčrpani prostovoljci, in sicer iz lastnega praznega žepa –, temveč hočejo zagotoviti, da bi v tekmi zmagali »naši« izseljenci, s čimer bi olajšali breme našega komaj še obstoječega socialnega proračuna, v okviru katerega je nadomestilo za brezposelnost dostopno le tistim, ki se vključijo v obvezna javna dela (plačilo zanje pa je 150 evrov na mesec) v organizaciji in pod nadzorom madžarske državne policije.

Morda zveni smešno, da to skušajo pojasniti z željo po ohranjanju naše tako imenovane zahodne krščanske dediščine in preprečitvi kulturnega samomora Evrope, vendar ni – in to žal verjamejo številni ljudje, zato je laže mobilizirati podporo desnici tudi pri ljudeh, katerih temeljni samointeresi so celo v nasprotju z desno politiko.

Konec razsvetljenstva

Vse od leta 1989, ki ga razlagajo kot dokončni zaključek razsvetljenskega projekta, se zdi nemogoče razviti moralno kritiko politike, saj takšna kritika v naših antifilozofskih, romantično reakcionarnih družbah velja za grozljivo kantovsko in marksistično. Uveljavljanje neotesanega samointeresa je dovolj dobro opravičilo za zlobno zakonodajo (po kateri je priseljevanje zločin) in izredno stanje (Notstand, état d’urgence), ki ga je razglasila madžarska vlada. (To je dobro opisala Kim Lane Scheppele v časniku Politico.) Odrekanje človekovih pravic beguncem – kar je v nasprotju z madžarskimi in mednarodnimi zakoni, a pustimo to –, postavljanje bodeče mreže na srbski, romunski (in morda hrvaški) meji, kvarjenje sodnega sistema s tem, da ga silijo k samodejnemu zavračanju prošenj za azil po tekočem traku, eksplicitno odrekanje pravice, da prosilcem te odločitve prevedejo v katerikoli drug jezik razen v madžarščino, je sicer sprožilo nekaj protesta, v glavnem so bili to liberalni odvetniki in peščica sociologov, a jedro javnega mnenja molči. Čutiti je nekaj sočustvovanja z ubogimi begunci in njihovimi malčki, a skoraj nihče ni nikogar od njih pripravljen sprejeti medse.

Upravičeni in prisebni ogorčenosti srbske ter romunske vlade – ki sta daleč strpnejši in bolj demokratični od bogatejših srednjeevropskih, tako imenovanih višegrajskih držav – se posmehujejo oziroma se v najboljšem primeru ne zmenijo zanjo. Svetovno znani veliki duhovi, kot sta Imre Kertész in György Konrád, bolj ali manj previdno podpirajo lažno protiislamsko histerijo, ki jo razpihuje desnica. Podobno se vedejo drugi spoštovani stebri družbe. Antisemitska in filosemitska desnica bosta nazadnje lahko slovesno razglasili združitev. Moralno vzdušje je nepovratno okuženo.

Človek ob tem pomisli na čudovite poletne dni 1944, ko so na deset tisoče Judov prisilili, da so po cestah Budimpešte korakali v lastno smrt – v kinih pa so predvajali glasbene komedije, v gledališčih so postavljali živahne operete, v kabaretih in nočnih lokalih so se izborno, neoporečno zabavali in ljudje so v časopisu odprli športne strani, ker so bili siti novic s fronte. Glasba se je širila iz restavracij in kavarn na prostem na bregovih Donave, tako kot danes. Moški občudujejo čedne mladenke v pomanjkljivih poletnih oblekah in nadvse kratkih hlačah, v modno neurejenih vrtovih pivnic pa prirejajo večere poezije.

Konca sveta sploh ne bodo opazili ali pa bodo ob njem samo omalovažujoče zamahnili z roko, češ, saj ni nič.

© G. M. Tamás, članek je bil prvič objavljen v norveškem časniku Klassekampen 19. septembra 2015.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.