30. 10. 2015 | Mladina 44 | Komentar
Mit o tavajočem muslimanu
»Hodil sem za njimi po krajih ob slovensko-hrvaški meji, da bi se za trenutek z njimi srečal, vsaj ujel njihov pogled v daljavi, jim potihoma zaželel srečno pot in se ob njih pozdravil, dobesedno.«
Veliki marš od Rigonc do Brežic: 8 km
© Borut Krajnc
O ljubezni in smrti je treba pisati in pričati vedno znova, ne zato, da se ne bi več nikoli ponovili, ampak zato, da bi se ob uri sreče ali tragedije v pripovedi in pesmi spet vsaj za hip prepoznali, da bi spoznali, da nismo poslednji. Nevidna veriga spomina, ki je globlja od zgolj doživetega in naučenega, se ne sme prekiniti, kajti narejeni smo iz snovi, kot so sanje, je rekel pesnik. Za to potrebujemo epske zgodbe in tudi ljubezensko liriko, ki lahko edine upodobijo in posredujejo vso to melanholijo, s katero opazujemo svet, in nostalgijo, ki nas veže nanj; torej umetnost potrebujemo zato, da bi ostalo upanje, v katerem nihče ne bi ostal čisto sam in izgubljen v brezimni množici.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.