Med dvema ognjema

Stara celina vse bolj občuti posledice vojn, ki so jih vodilne evropske sile pomagale začeti na Bližnjem vzhodu oziroma so jih začele v severni Afriki. Te se kažejo v več oblikah, med drugim v nepreglednih begunskih tokovih, v radikalizaciji pripadnikov evropskih muslimanskih manjšin in v zvezi s tem v krepitvi evropske skrajne desnice in v vse glasnejših pozivih k militarizaciji družbe. Reke krvi, ki jih je zahodna javnost zadnja leta z vse manjšim zanimanjem spremljala prek televizijskih zaslonov, so začele teči tudi v Evropi. In resna je grožnja, da bodo v prihodnjih letih narasle. Če bodo, bodo s seboj odplaknile osnovne človeške vrednote, kot so strpnost, odprtost, solidarnost in večkulturnost. Z njimi bo poniknilo tudi naše razumevanje svobodne družbe. To je resda zelo črn scenarij, vendar so razlogi za pesimizem konkretni.

Vse, kar se trenutno dogaja v Evropi, gre močno v prid Islamski državi oziroma njeni strategiji boja proti Zahodu. Večkratni napad v Parizu je samo kazalec tega. Šlo je za brezvestno, ne pa tudi za brezumno dejanje. Kruti teroristični napad, ki ni bil ne prvi ne zadnji, je del hladnokrvne bojne kampanje z namenom dolgoročnega destabiliziranja zahodne družbe. Odziv medijev in večine voditeljev pa kaže, da Evropa na te napade ni pripravljena niti jih ne razume.

Propagandna vojna

Za začetek, Islamska država je dno dna človeške zlobe, vendar se je ne splača zgolj demonizirati ali jo celo podcenjevati. Njeni bojni strategi odlično razumejo množično psihologijo. Ko so se 7. avgusta lani islamisti Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana, približali na vsega 15 kilometrov, so si ustvarili na ducate in ducate lažnih profilov na družbenih omrežjih Facebook in Twitter. Predstavljali so se kot prebivalci Erbila in širili govorice, da je mesto tako rekoč že padlo v roke Islamske države. To je v njem povzročilo veliko paniko (številni meščani so se takoj pognali v beg) in polegla se je šele, ko so kurdske oblasti začasno onemogočile dostop do družbenih omrežij. Islamski državi je skorajda uspelo zavzeti milijonsko mesto brez enega strela in njene sile so se umaknile šele po ameriškem zračnem posredovanju.

Islamska država uporablja podobno strategijo tudi proti Zahodu, le da tu ne želi zgolj zanetiti strahu, ampak tudi vnesti razdor v našo družbo; to je njen ključni cilj. Surovo obglavljanje tujih talcev, predvsem novinarjev in humanitarnih delavcev, je namenjeno prav temu. Njeni strategi dobro vedo, da bo vsaki usmrtitvi sledila histerija v zahodnih medijih. Islamisti jo predhodno še stopnjujejo tako, da nobenega talca ne usmrtijo takoj, temveč za izpustitev najprej postavljajo nemogoče pogoje. Gre za namerno podaljševanje agonije z namenom ostajanja pri vrhu svetovnih novic. Tudi januarska napada na francoski satirični tednik Charlie Hebdo in judovski supermarket ter zadnji pokol niso cilji sami po sebi, temveč zgolj del širše vojaške kampanje.

Strategi Islamske države računajo, da se bo medijska, politična in siceršnja demonizacija samih islamistov hitro prelevila v demonizacijo celotne muslimanske skupnosti v Evropi (in zdaj še beguncev), ki jo zavzeto razpihuje skrajna desnica. Muslimanska populacija se predvsem v zahodni Evropi že desetletja spoprijema s trpko socialno izključenostjo na vseh ravneh; eden od očitnejših primerov so prav francoski priseljenski geti. Bolj ko bodo tukajšnji muslimani marginalizirani in osovraženi, več bo frustracij, jeze in sovraštva tudi med njimi, ergo: več bo rekrutov za Islamsko državo. Dokler Evropa ne bo našla odgovora na to, je to zmagovita strategija, ki islamistom za zdaj zagotavlja občutno prednost.

Da je to velik problem, je po prvih napadih v Parizu 20. januarja letos opozoril sam francoski premier Manuel Valls: »V naši državi se je razvil zemljepisni, družbeni in etnični apartheid. Družbena beda, ki ji je dodana vsakodnevna diskriminacija ... zato ker nekdo nima pravega družinskega priimka, barve kože ali zato ker je ženska. (...) Moramo si priznati tudi to stvarnost naše države.« V nagovoru novinarjem, ki so ga številni označili za najostrejšo kritiko francoske družbe iz ust predstavnika oblasti, se je v nadaljevanju zavzel za takojšen spopad s sovraštvom in diskriminacijo, zaradi katerih trpijo priseljenci in njihovi potomci. Žal so stvari šle v drugo smer. Francoska skrajna desnica je – enako kot skrajni desničarji v drugih evropskih državah, s Slovenijo vred – še poglobila sovraštvo do muslimanov, priseljencev in zdaj beguncev, francoski predsednik François Hollande pa je v soglasju z vlado napovedal nov sveženj tako imenovanih protiterorističnih ukrepov. Da dodatna represija ne bo vodila v dodatno diskriminacijo, je naivno prepričanje. Zdaj, deset mesecev kasneje, gledamo reprizo vsega skupaj, le da je danes sovraštvo še večje, represivni ukrepi pa še hujši. To so napačni koraki, ki vodijo v propad.

Islamski državi neizmerno ugajajo vedno nove oblike represije in krepitev skrajne desnice.

Protiuporniška strategija

Robert W. Schaefer je ameriški polkovnik, ki je dolga leta služil v specialnih enotah kopenske vojske ZDA, znanih kot Zelene baretke. Je eden najbolj izkušenih poznavalcev protiteroristične in protiuporniške strategije z izkušnjami in znanjem z vsega sveta. V začetnih poglavjih svoje knjige The Insurgency in Chechnya and the North Caucasus (2010) je opravil odlično analizo razlik med pojmoma terrorism in insurgency (uporništvo, odporniško gibanje). »Po čem se terorizem razlikuje od odporniškega gibanja?« se vpraša. »Terorizem je taktika na ravni operacije, uporništvo pa dolgotrajno prizadevanje na strateški ravni.« Njegova analiza temelji na poznavanju delovanja Al Kaide; bolj kot teroristično organizacijo jo razume kot razvejeno uporniško vojsko, ki terorizem uporablja za dosego ciljev: destabilizacijo zahodnih držav in na podlagi tega umik zahodnih vojsk iz muslimanskega sveta. Pri svoji tezi se opre tudi na Michaela Scheuerja, 22-letnega veterana Cie in bivšega vodjo enote za odkritje Osame bin Ladna (Bin Laden Unit): »Scheuer govori o Al Kaidi izključno kot o odporniškem gibanju in pravi: 'Bin Ladna ne štejem za terorista. Dojemam ga kot uporniškega borca.'«

Za Schaeferja je kronski dokaz Al Kaidine uporniške strategije njen večkratni bombni napad na Madrid marca 2004: »Napadi so se zgodili nekaj dni pred splošnimi volitvami; konservativna vladajoča stranka, ki je podpirala ameriško bližnjevzhodno politiko in poslala španske vojake v Irak, si je obetala prepričljivo zmago. Toda po napadih, v katerih je bilo ubitih skoraj 200 ljudi, je prišla na oblast levosredinska vlada. Španija je nato umaknila vojake iz Iraka, oslabila Koalicijo [voljnih] in zmanjšala zahodno vojaško prisotnost na Bližnjem vzhodu.«

Islamska država je nastala iz Al Kaidine podružnice v Iraku in njenih metod ni samo prevzela, temveč jih je bistveno nadgradila. Islamisti vedo, da ne morejo vojaško poraziti zahodnega sveta, zato si prizadevajo, da bi ga čim bolj destabilizirali. Vojno poskušajo zanetiti tukaj. Islamski državi neizmerno ugajajo vedno nove oblike represije in porast skrajne desnice, saj bo to vodilo v čedalje hujše družbene pretrese in bi znalo v najskrajnejši obliki privesti do točke, kot so jo definirali stari Rimljani: bellum omnium contra omnes, vojne vseh proti vsem. Dolgoročna strategija je zelo jasna: bolj kot bo Zahod nestabilen, manj bo zmožen ogroziti obstoj Islamske države. Bombardiranje njenega kalifata v Siriji in Iraku iz zraka tej strategiji ne škoduje.

Holland ima prav, ko pravi, da je Francija v vojni (to je sicer res že več let, le da je zdaj ta vojna prišla na francosko ozemlje), toda razumeti mora, da tu nima opravka s poblaznelimi teroristi, ampak s strategi, ki so tako pretkani, kot so zlobni, in ki terorizem uporabljajo le za dosego bistveno hujših ciljev. Schaefer je v knjigi zapisal jasno opozorilo glede ravnanja politikov: »Medijski direndaj, ki ga povzroči teroristični napad, je podoben preusmeritvi pozornosti, ki jo uporabi čarovnik, da nas zamoti, medtem ko izvaja resnični trik, ki občinstvo povsem preseneti. Ta spopad poteka v medijih in politiki morajo – ravno tako kot teroristi – pokazati, da ukrepajo, in sicer na načine, ki so predstavljeni v udarnih novicah. In čeprav politiki namenjajo denar za represivne organe in novo tehnologijo, da bi preprečili napade, zelo pogosto zatajijo pri zagotovitvi sredstev za stvari, ki mogoče ne bi prišle na naslovnice – denimo za socialne programe za nepriljubljeno manjšino –, bi pa zagotovile spremembe v dolgoročnih prizadevanjih.«

Vojaški napadi na Islamsko državo so upravičeni in nujni zaradi njenih zločinov zoper človeštvo, ki se kažejo v poskusih genocidov nad Kurdi, jezidi, asirskimi kristjani, šiiti in tistimi suniti, ki se ji ne podrejajo. Toda dobiti vojno proti Islamski državi v zahodnem svetu pomeni povsem drugačen izziv – nujen je premišljen boj proti njeni ideologiji in propagandi. Zeid Rad Al Husein, visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice, je 5. marca opozoril:

»O tem, da so žrtve Islamske države večinoma muslimani, se zelo malo govori. Resnična idejna kampanja z namenom diskreditiranja Islamske države bo morala vključiti takšna dejstva. Kampanja bi morala tudi spodbuditi prevladujočo večino miroljubnih in strpnih muslimanov po vsem svetu, da se opredelijo in spregovorijo o resnični naravi svoje vere. Povrhu vsega pa se morajo prizadevanja v boju proti skrajnemu nasilju spoprijeti s predstavami o nepravičnosti skupaj z izkušnjami poniževanja, neenakosti in diskriminacije, ki poganjajo – čeprav ne opravičujejo – nujo po uničevanju.

Teroristični napadi ne morejo uničiti vrednot, na katerih temeljijo naše družbe – toda zakoni in politike jih lahko. Ukrepi, ki gradijo tako imenovano 'državo nacionalne varnosti' – kot so samovoljni ali podaljšani pripor; mučenje in trpinčenje; množični nadzor, s katerim je kršena pravica do zasebnosti; nepošteno sojenje; diskriminatorne politike; in zloraba zakonodaje za zajezitev legitimnih pravic do miroljubnega protesta in svobode izražanja – so kršitve človekovih pravic. Povzročajo legitimne zamere, škodujejo družbeni povezanosti in spodkopavajo temeljne vrednote mednarodne skupnosti.«