Vesel božič, vojna

Strah. Čuden občutek, za katerega misliš, da ga poznaš. Da znaš predvideti, kako se boš počutil in vêdel, pa ga pravzaprav sploh ne poznaš. Moj strah je bil žejen.

Kako močno si človek ne želi biti revolucionar in biti pogumen. Želimo si biti konformisti, želimo si varnosti, udobja in predvidljivosti. Celo dolgčasa. Želimo si ne razmišljati o tem, kako tanka je meja med »normalnim življenjem« in »bojem za življenje«. Pripravljeni smo zamižati ob kratenju pravic drugih, da ohranimo svoje. Bomo že našli kako opravičilo za to, da ravno nam pripada »boljše življenje«. Bili smo prvi. Bolj izobraženi smo. Več smo vložili. Naši starši, dedki, prapradedki so vložili več. Mi brez tega ne moremo, navajeni smo. Nimamo časa. Življenje je prekratko. In vsak je dolžan iz merske enote »eno življenje« narediti kar največ. Pripravljeni smo prepustiti dolgoročno odločanje o svojem življenju drugim, samo da si kupimo še ta košček ugodja. Miru. A spet vsi vpijemo: »Vojna!« Ne: »Ustavite vojno!« Ali se nihče več ne boji vojn? Sem jaz edina, ki je z mamo v osemdesetih letih hodila v prostore krajevne skupnosti na obvezno izobraževanje o civilni zaščiti ob različnih morebitnih vojaških napadih? Imela sem kakih pet, šest let, ona pa ni imela varstva zame. Spomnim se filma z letali in bombami in z eksplozijo v obliki gobe. Videla sta se samo bleščeča svetloba in lep pravilen bel oblak. Potem so kazali, kako se rušijo hiše, deščica za deščico, in kako se ljudje topijo od toplote te bombe. Spomnim se tudi, da je mama domov odnesla plinsko masko, za katero so jo tam naučili, kako se uporablja. Spraševala sem jo, kaj to je, pa mi ni hotela razložiti. Takrat smo še verjeli, da nekatere teme niso za otroke. Bilo me je strah. Mogoče je prav, da me je bilo strah. Bombe so strašna stvar. In zaklonišča. Tisti kletni prostori v stavbi, s težkimi kovinskimi vrati in posebnim mehanizmom za odpiranje in zapiranje. Mimo katerih se je s strahom hodilo v klet po čebulo in krompir. Enkrat je imel predsednik hišnega sveta odprta vrata, ko sem šla mimo, in videla sem kovinske postelje. Srhljivo. Naslednjič, ko sem videla takšno klet in postelje, je bilo na vaji benda v Šiški. Stanovalci zaklonišča oddajajo bendom, ker se iz njih nič ne sliši in ker tako prostore vzdržujejo. Ali je še kdo imel babico, ki je rekla: »Samo, da ni vojne.« Ali se še kdo spomni? To so fragmenti mojega spomina.

* * *

Ko je Nato leta 1999 začel bombardirati Srbijo, je prijateljeva babica, fina avstro-ogrska gospa iz Novega Sada, rekla: »Kdo nas bombardira?«

»Američani, babica, pomagajo nam.« Odgovorila je samo: »Spet.« To je bilo njeno peto zavezniško bombardiranje v življenju.

* * *

24. marec 1999, prvi dan Natovega bombardiranja Beograda, drugič. Pravzaprav bi se moralo vse začeti že dan prej, 23. marca. Dan prej smo opravili vse priprave. Naredili inventuro hrane. Z vsemi čeki, ki smo jih imeli in za katere nismo imeli kritja, smo kupili konzerve in testenine. V supermarketu je bilo malo stvari in veliko ljudi, ki so zbegani tekali sem in tja. Ko si pogledal v košare, ni bilo v njih tako rekoč ničesar. Ni bilo denarja. Sredi trgovine se je razsul kup konzerv, skakali smo čeznje. Prodajalke so bile živčne, ker so bile v službi, zdelo se jim je, da bi morale biti tudi one doma in se pripravljati, na karkoli bo že prišlo. V vse lonce, plastenke, lavorje smo natočili zaloge vode. Pripravili smo sveče. Prepričali mamo, naj s skoraj neobstoječim mestnim potniškim prometom pride z enega konca Beograda na drugega, da bomo na istem bregu, če zrušijo mostove. In čakali. In čakali noči, ker nevidna Natova letala letijo samo ponoči. In poslušali temo. Bilo nas je strah. A nič se ni zgodilo. Povečerjali smo. Pasulj. Potem so se še pozno v noč vsi delali norca iz moje paranoje. »Ne morejo kar bombardirati evropske države. To se nam ne more zgoditi. Saj ne nosimo turbanov in brad, kako bodo prikazali slike, s katerih bo razvidno, da so bombardirali urbane ljudi.« Pozneje smo izvedeli, da so se ameriški strategi resno ukvarjali s tem vprašanjem in naredili strategijo, kaj bodo kazali javnosti. In da so našli primerne slike. Da v resnici nismo bili videti ravno dobro. »To so samo grožnje in politične igre, hočejo, da nas je strah.«

V vsaki vstaji, revoluciji, odporu, protestu, v vsaki spremembi obstajajo zmagovalci, poraženci in kolateralna škoda. Nikoli ne veš, kakšen bo izid in ali ne boš ravno ti najebal.

»Sploh pa oni iz satelita vidijo naravnost v krožnik, kaj imamo za kosilo, to so kirurško natančne bombe, nič se nam ne bo zgodilo.« Mama se je z jutranjim avtobusom vrnila domov in prosila prijateljico psihiatrinjo, naj me pokliče in mi razloži, da je moj strah odveč in da se kaj takega v Evropi res ne more zgoditi. Psihiatrinja se ni delala norca iz moje paranoje, kar takoj mi je ponudila pomirjevala. Vljudno sem se zahvalila in ji predlagala, naj vendarle kupi kako konzervo in zavoj testenin, vedno jih lahko poje tudi v miru. Vedela sem, da se bo začelo. Prijatelj iz Bostona se je tri dni pred tem skupaj z ameriškim veleposlaništvom evakuiral iz Srbije. Preden je odšel, mi je uredil ameriški turistični vizum. Dobila sem ga skozi okence zapuščenega ameriškega veleposlaništva na papirju, ne v potnem listu. V vojnih časih se ti, če imaš v potnem listu vizum za vstop v državo, ki te bombardira, lahko zgodi kaj neprijetnega. Ljudje lahko to narobe razumejo. Tako sem vedela, da se bo zagotovo začelo. Zaradi vizuma na papirju. Sem pa mislila, da se bo že dan prej. In potem je prišel prvi dan bombardiranja Beograda, drugič. In vse še enkrat: večerja, voda, poslušanje teme, mama ni hotela priti. Ko so padle prve štiri bombe, jih sploh nisem slišala. Kako lahko ne slišiš štirih tomahavkov, izmed katerih je vsak vreden dva milijona evrov in ki padejo na letališče kakšnih 10 kilometrov stran v ravnem Novem Beogradu? Strah. Čuden občutek, za katerega misliš, da ga poznaš in da znaš predvideti, kako se boš počutil in vêdel, pa ga pravzaprav sploh ne poznaš. Moj strah je bil žejen. Samo neverjetno miren in žejen. Sedela sem popolnoma mirna v kuhinji in pila hektolitre vode. Glavo sem imela čisto, misli jasne, nobene panike. Samo nenehno sem bila žejna. Odločila sem se, da ne grem v zaklonišče. Kaj mi bo zaklonišče iz druge svetovne vojne, če mi na glavo padeta dva milijona dolarjev iz nevidnega letala. Kar doma bom ostala, in dokler bom imela elektriko, bom prek spleta spremljala, kaj se dogaja. Na domači televiziji so nam predvajali hollywoodske hite. V stanovanju smo bili trije, jaz, moj tedanji fant in najboljša prijateljica. Nihče ni ravno želel biti sam, ko bi se začelo. In ravno ko smo po spletu iskali kakšne posnetke, ki so videti kot videoigrica, target-lock-bum, je nekdo pozvonil pri vratih. Še en prijatelj, igralec. Ko se je bombardiranje začelo, je bil na odru Narodnega gledališča in igral Molièrovo komedijo. Ni slišal sirene, samo videl je, kako občinstvo odhaja iz dvorane. Tako je vedel, da se je začelo. Do nas je prišel malo z avtostopom, malo peš, ker je takoj, ko so se zaslišale sirene za zračni napad, nehal delovati ves javni prevoz. Od središča do mojega stanovanja v Novem Beogradu je bilo kakih 11 kilometrov. Vsak je spil kozarec črnogorskega vina, fanta sta zvila džojnt. Kadila sta samo onadva. Ali če sem natančnejša, po dveh dimih sta oba obležala na kavču. Eden je bruhal, drugi je bil videti nezavesten. Midve sva ju gledali in razmišljali, da je moškim v Srbiji očitno še teže kot ženskam, ker ženske vedno vedo, kakšna je njihova naloga v vojnah. Tiste noči je moja prijateljica in kostumografka rodila hčerko. V porodnišnici brez elektrike, ker je bil porod že predaleč, da bi jo evakuirali. Porodnišnica pa je imela smolo, da je bila v ulici, v kateri so tudi generalštab in ministrstva, ki so bili prvi strateški vojaški cilji. Takrat sem se naučila, da je strah izkušnja. Lahko bi mirno preživela življenje tudi brez te izkušnje in bi mislila, da vem, kaj je strah. Ali pa je strahov več vrst. To je brez dvoma bila neka nova vrsta strahu. Fiziološki telesni odziv. Nekaj kot lakota. Pri tem ne mislim na diete, ampak na resnično življenjsko ogroženost zaradi pomanjkanja hrane. Najbolj noro pa se ti zdi spoznanje, kako tanka meja je med tem, da sediš v ogrevanem stanovanju v urbanem okolju in brskaš po spletu in imaš neki način življenja in pravice in se ti zdi, da so tvoji za vedno. In si enako kot milijoni drugih opazovalec vojne po televiziji in internetu, samo da na posnetkih gledaš svoje življenje, svojo vojno. Kako si lahko hkrati voajer in soudeleženec? To je bilo v času pred mobiteli. Takrat smo internet kupovali na minute in se v splet povezovali prek kabla, prek domačega telefona. Zdaj pa v real timu berem tvite najstnice iz Gaze med samim bombardiranjem.

* * *

Verjetno se nihče več ne spomni prizora, kako je Clinton javno napovedal, da bo Nato bombardiral Srbijo. Govorniški pult je imel postavljen na vrtu Bele hiše, na travniku, in potem ko je sporočil novico, je odkorakal v globino kadra za psom. Ptičarjem, razigranim in poskočnim. Nikoli ne opaziš takšnih podrobnosti, razen če ta prijazni človek in ljubitelj živali ravno napoveduje, da ti bo pomagal z bombardiranjem. Najsrhljivejša od vsega je ta drža človeka, ki tako dobro ve, kaj dela, da zanj to ni niti stresno niti dramatično, čas ima tudi za sprehod in za psa. Stvari ima pod nadzorom. Začenja jih in ustavlja. Kadar hoče. In tisti res skrbno pokošeni travnik.

* * *

V trenutku, ko padejo bombe, se okoliščine seveda spremenijo. Razglasijo se izredne razmere. Zaprejo se meje. Moški ne morejo več iz države. Za vse, ki so še dan prej mogoče imeli kako možnost in niso verjeli, da se bo zares začelo, je ta trenutek prepozno. Postajajo rezervisti, potencialni borci za svobodo. Vklapljajo in izklapljajo se sirene. Naenkrat veš, koliko oglašanj sirene kaj pomeni. Veš stvari, ki jih dan prej gotovo še nisi. Na primer, da moraš med bombardiranjem pustiti okna malo odprta, da val zraka, ki ga proizvede kirurško natančna eksplozija nekje nekaj kilometrov stran, ne razbije stekla. Še bolje je, če malo polepiš stekla z lepilnim trakom, da se kosi ne razletijo, če se kljub vsemu razbije. Res je nesmiselno umreti zaradi kosa razbitega stekla, če se že tako trudijo, da ne ogrožajo prebivalstva. Izveš, kaj so strateški cilji. Prepričana sem bila, da bodo mostovi prvo, kar bo v Beogradu zrušeno, a sem se zmotila. Mostovi so bili prvo, kar je bilo zrušeno v Novem Sadu. Kako je drugo največje mesto takratne ZRJ severno od Beograda postalo strateški cilj, mi nikoli ne bo jasno. Spomnim se, kako je bilo, ko se je zdanilo po neki noči, v kateri je bil zrušen zadnji novosadski most. Lepo oblečeni ljudje so v čisti tišini počasi hodili proti reki, da bi videli to praznino. Donava je bila še tam, tako kot dan prej, le da je zdaj drla prek ogromne ruševine mostu. Merili so v jeklenice, in ko so jih zadeli, se je most prelomil na dvoje. Fizika. Nekaj avtov je še bilo na njem. Nihče ni umrl. Bolnišnica za vse mesto je ostala na drugi strani. Ljudje so stali v popolni tišini in jokali.

* * *

Za božič enega od let, ko smo v Beogradu imeli restrikcije elektrike, sem zažgala stanovanje. Elektriko so nam vklapljali in izklapljali po skupinah A, B in C, po osem ur na dan smo bili brez nje. Že nekaj časa nismo uporabljali zamrzovalnikov, v nekem trenutku pa smo nehali uporabljati še hladilnike. Varneje je bilo dati hrano na balkon, na naravni mraz, ta ne ugasne, ko ni elektrike. Zeblo nas je; vodo v ceveh so prek toplovoda ogrevali zgolj na pet stopinj, da cevi ne bi popokale. In ker smo živeli v bloku, smo se dodatno greli z nekimi čudnimi električnimi kremenčevimi pečicami, ki si jih lahko, prešvercane, kupil na bolšjem trgu. Kuhali smo na elektriko, ker plina že več let ni bilo. Enkrat so skupine zamešali in smo bili brez elektrike 23 ur. Ko se je končno pojavila, smo si hoteli na hitro ocvreti pomfrit. To smo imeli. Vreče krompirja je deda pošiljal iz Vojvodine. Po pol ure je elektrike spet zmanjkalo. V paniki, da krompir še ni do konca ocvrt, smo ga še malo pustili v vrelem olju in smo pozabili vzeti lonec s štedilnika. Sredi noči smo spet dobili elektriko in olje se je vžgalo, zažgalo je napo, napa je zažgala kuhinjo in zelo malo je manjkalo, pa bi ogenj preskočil na lesene knjižne police. Na srečo je napa padla in me zbudila. Potem smo v pižamah obupano poskušali najti aparat za gašenje požara v našem stopnišču in tudi v sosednjih, ampak vsi so bili že zdavnaj pokradeni. Medtem ko sem kašljala in gledala, kako stanovanje v pritličju sedemnadstropne stolpnice gori, sem držala v roki slušalko domačega telefona in čakala, da bom zaslišala tu-tu-tu in bom lahko poklicala gasilce. Centrale so bile stare in preobremenjene in čakanje na signal je po navadi trajalo več minut. Tiste dni si v Beogradu lahko petkrat umrl, preden je rešilni avto prišel pote, ampak gasilci so prišli v treh minutah. Preostanek božiča smo dobro oblečeni v družbi kar nekaj prijateljev praskali debeli sloj saj s stropa in sten. Pozneje smo izvedeli, da je Srbija elektriko izvažala na Hrvaško. Kdo bi vedel, kaj je res.

* * *

Nikoli nisem bila resnično pogumna. Nikoli nisem bila prva na demonstracijah. Vse mirne demonstracije so si podobne. Tisti, ki se jih udeležujejo, upajo, da bodo mirne in da v to verjamejo tisti na nasprotni strani in tisti, ki jih pripravljajo. V resnici nikoli ne veš, koliko strani je pravzaprav v igri. Zato vložek ni vedno enak. In s tem tudi ne količina strahu. Razložili so mi, da gumijevka ne naredi podplutbe, pač pa notranjo poškodbo. Da ne boli na zunaj, ampak peče od znotraj, in kot vsak pameten človek sem se tega bala. Da solzivec peče in boli še dolgo po tem, ko pride v oči. Da imaš lahko, če te zaprejo in te grdo zaslišujejo, še dolgo resne posledice. Da te lahko identificirajo in ti povzročijo težave pri vsem od študija in zaposlitve do izhoda iz države. Bala sem se stampeda v množici 40 tisoč, 250 tisoč in celo 700 tisoč ljudi, zato sem hodila ob robu. Za ulice, kjer so potekale demonstracije, sem vedela, kje so vhodi v prehode. Poznala sem vse vzporedne ulice. Upala sem, da jih poznam bolje kot policisti, ki so prišli iz drugih mest. Celo to sem vedela, katera vrata niso zaklenjena. Treba je znati pobegniti, če bi bilo treba. Zakaj bi ravno mene pretepli, pohodili, se spravili name. Mučeništvo se mi ne zdi ravno privlačen koncept. Zakaj ravno jaz? Tako nisem nikoli metala kamnov v poslopje televizije in jajc v parlament. Bila sem zraven, v množici. Nikoli nisem imela govora. Nikoli nisem imela političnih ambicij. Celo vpila nisem, vedno me je bilo malo sram. Ampak bila sem tam. Piskala sem s piščalko. Zeblo me je. Naporno je bilo. Ponavljalo se je iz dneva v dan in ni bilo vedno zabavno. Tega si nisem nikoli želela. Pogosto sem se spraševala, zakaj se to dogaja ravno meni. Zakaj ne morem danes kar ostati doma. Se potuhniti. Se pretvarjati, da sem bolna. Zakaj sploh živim v takem delu sveta, da je moje življenje takšno? In sem spet šla. Nekatere stvari je preprosto treba narediti, zato ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto tebe. Sprejela sem demonstracije kot nekaj, kar je treba narediti skupaj, in to, da sem del tega skupka. In če ne pridem, potem lahko tudi vsi drugi dajo glavo v pesek. In me je bilo sram ostati doma in ne iti. Seveda se strahu nikoli ne znebiš. Še kar naprej te je strah, ampak se naučiš, da te strah ne ustavi in da narediš nekatere stvari, za katere se ti zdi, da jih je treba narediti. Jezen si nase in na svojo usodo, ki ti je na pot nastavila take odločitve, ampak ko so enkrat tu, se jim ne moreš izogniti. Ne moreš se delati, kot da nisi od tukaj in da se te to ne tiče. Ne moreš biti apolitičen v času sprememb. V nobenem času pravzaprav. Kaj sploh pomeni apolitičen, razen tega, da prepustiš odločanje najmočnejši strani. Sicer je tudi to možnost, ampak ni nujno, da se boš s temi odločitvami strinjal, živel jih pa boš. V vsaki vstaji, revoluciji, odporu, protestu, v vsaki spremembi obstajajo zmagovalci, poraženci in kolateralna škoda. Nikoli ne veš, kakšen bo izid in ali ne boš ravno ti najebal. Ampak ne moreš pustiti, da zate vse naredijo drugi. To je vendar tvoje življenje. Demonstriraš in upaš, da ne bo nihče streljal.

* * *

Na enih od številnih demonstracij za Miloševića in proti njemu se je v legendarni meščanski kavarni Tašmajdan v središču Beograda zbrala skupina prvoborcev iz druge svetovne vojne. Gospodje pri sedemdesetih. Tistega dne niso igrali kart ali se spominjali mladosti, imeli so pomembnejše delo: pokazati pripadnost in podporo vodji. In tik preden so se odpravili na trg, je eden od njih vprašal: »Ste prinesli?« Vsi so izvlekli svoje že malo postarano orožje. Toda eden od njih je zavpil: »A ste nori, kaj boste z orožjem, med temi študenti je moj vnuk?« Od razburjenja ga je zadela srčna kap in vsa družba je končala v kliničnem centru. Tudi tistega dne ni nihče izstrelil prvega naboja.

* * *

13,5 milijona Sircev ni na naših mejah, ni jih v begunskih taboriščih, so še zmeraj v Siriji, niso mogli zbežati, nimajo kam. Ne vidimo jih. Začelo se je z mirnimi demonstracijami, niso vedeli, kateri interesi so v igri, vsak je dajal drugačne izjave, nekdo je prvi streljal, zrušili so se mostovi, padle so prve žrtve, stvari so ušle izpod nadzora, vmešali so se zavezniki, začeli so pomagati, začelo se je rušenje, bombardiranje in potem še eno in še eno. Oni so v vojni že peto leto. Jaz sem komaj zdržala en mesec.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.