Komentar / Zrcalna igra

V zadnjem času posebej na robovih javnega govora, v obliki spletnih komentarjev ali grafitov, opažamo zanimive pojave. Radikalna desnica preobrača gesla levice in jih usmerja proti njej sami: »Antifašizem je fašizem!«, »Stop diktaturi levičarskih elit!« ipd. Tudi nasploh v imaginariju desnice odigrava ključno vlogo podoba dvoličnih urbanih levičarjev, ki s humanitarističnimi floskulami in sovražnim govorom proti sovražnemu govoru skrbijo zgolj za reprodukcijo lastne prevlade in izključujejo »drugače« misleče. Konteksti, kjer takšne izjave delujejo, so lahko povsem različni, denimo begunska kriza, pa tudi referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tu se je utrdila misel, da zagovorniki zakona niso izključeni ali prikrajšani, temveč ravno nasprotno, da so privilegirani del vladajočega razreda, ki izključevanje izvaja, na kar merijo izrazi »gejevski lobi«, »gejevski totalitarizem«, »kulturni marksizem« ipd.