Zrcalna igra

V zadnjem času posebej na robovih javnega govora, v obliki spletnih komentarjev ali grafitov, opažamo zanimive pojave. Radikalna desnica preobrača gesla levice in jih usmerja proti njej sami: »Antifašizem je fašizem!«, »Stop diktaturi levičarskih elit!« ipd. Tudi nasploh v imaginariju desnice odigrava ključno vlogo podoba dvoličnih urbanih levičarjev, ki s humanitarističnimi floskulami in sovražnim govorom proti sovražnemu govoru skrbijo zgolj za reprodukcijo lastne prevlade in izključujejo »drugače« misleče. Konteksti, kjer takšne izjave delujejo, so lahko povsem različni, denimo begunska kriza, pa tudi referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tu se je utrdila misel, da zagovorniki zakona niso izključeni ali prikrajšani, temveč ravno nasprotno, da so privilegirani del vladajočega razreda, ki izključevanje izvaja, na kar merijo izrazi »gejevski lobi«, »gejevski totalitarizem«, »kulturni marksizem« ipd.

Temeljna misel je v vseh primerih enaka: obstaja radikalno nasprotje med govorom (ki stavi na enakost in univerzalnost) in dejanskimi težnjami akterjev na levici, ki utrjujejo neenakost in prevlado ter delujejo v prid prikritih izkoriščevalcev (svetovne elite, judovski lobiji itd.). Tisti, ki se predstavljajo kot ogrožena manjšina, naj bi bili skratka v resnici prevladujoča večina; tisti, ki se pretvarjajo, da so uporniki proti sistemu, naj bi bili v resnici njegove najzahrbtnejše manifestacije. Le mi (navadni ljudje, Slovenci) smo pravi antielitistični uporniki. Radikalna desnica skratka skuša s kompleksnimi mimikrijskimi operacijami od levice povsem prevzeti »privilegirano« mesto izjavljanja manjšinskega upornika. Na kaj konkretno se te izjave nanašajo in kako lahko, vsem vsebinskim šibkostim navkljub, sploh delujejo? Dejstvo je, da delujejo, to pomeni, da se, četudi vsebinsko niso resnične, nanašajo na neki resnični družbeni položaj.

Že iz izkušenj iz vrtčevskih peskovnikov je jasno, da v trenutku, ko se pojavijo argumenti tipa »To si ti, kaj sem pa jaz?«, ni preproste rešitve. Nadaljevanje mučnega pingponga nima smisla. Ne prepoznamo se v obtožbah, zato je nesmiselno tudi opravičevanje, ignoriranje pa v očeh nasprotnikov zgolj potrjuje pravilnost obtožbe. Razpravo, ki zaide v takšno igro zrcal, preseka le pretep ali ločitev sprtih strani.

Paradoksno so obtožbe skrajne desnice resnične ravno zato, ker se na levici dojemajo kot povsem neresnične. Resnična je sama izključitev neke »resnice«. Glavni očitek levici (»Izključujete nas!«) torej ni povsem brez realne podlage. Učinkovit je tudi zato, ker se s pozicijo izobčenca, na katero se umeščata Janša in denimo Vodeb, v času dosledne neoliberalne selekcije številni identificirajo z izobčenimi in z njimi simpatizirajo. Problematizirati velja prav to, na levici prevladujočo taktiko popolne izključitve tega, čemur se po navadi reče neumnost, zaplankanost in sovražnost desnice. Seveda pa to ne pomeni preprosto nasprotnega, torej nekakšne odprtosti do takšnih idej.

Problem tvorbe moralističnih stereotipov o zlem drugem ni zgolj v netočnosti in neresničnosti teh stereotipov. Problem stereotipov je, da soustvarjajo resničnost.

Taktika izključevanja, s katero se odziva levica, se kaže v različnih variacijah, ki skupaj sestavljajo enoten širši princip: zvajanje vsega na humor, znotraj katerega glavno vlogo odigra stereotipna podoba zaplankanega desničarskega omejenca, molk ali ignoranca, preprečitev stika s takšnim govorom, odprijateljevanje od nestrpnih prijateljev na Facebooku, odtegnitev pravice do besede, kar utrjuje identifikacijo z uporništvom in antielitizmom ter stereotipiziranje na način, da se ves govor zvaja na najskrajnejše dele ter na tej podlagi v celoti diskreditira. Vse to se sklada tudi z načelom negativizma, prevladujočim na levici, sledeč kateremu se politična identiteta prvenstveno utemeljuje na upiranju drugemu in distanciranju od njega. Včasih se celo zdi, da je ravno postavljanje po robu sovražniku edina libidinalna investicija in strast, ki poganja levo politiko. Težava je, da se tako radikalni desnici dejansko prepusti, da osvoji polje strasti, levica pa se obnaša vse bolj moralizatorsko, pridigarsko in policijsko.

Gre za preprost način delovanja, po katerem se skupina, ki samo sebe dojema kot povsem moralno in dobro, postavlja po robu skupini, ki naj bi bila povsem zla in nemoralna. Oba, radikalni islamist in radikalni desničar, svoje delovanje razumeta kot povsem moralno, za oba je že dvom znak izdaje ali »idejne okuženosti«. In posledica? Dobimo stanje medsebojno nasprotujočih si identitet, ki množijo stereotipe druga o drugi in predpostavljajo, da je zaradi nespremenljivega »zla« drugega edini mogoči način interakcije spopad ali popolna geografska ločitev, torej ograja. Poglejte recimo zapise na antimigrantskih straneh na Facebooku. Kar takoj zbode v oči, je popolna gotovost o lastni moralnosti, o na videz nedolžnih vrednotah družine, varnosti, belih ličk in potomstva. Ta diskurz ni tako trdovraten zaradi prepričljivih argumentacij, temveč zato, ker o njem ni mogoče podvomiti, ne da bi bili hkrati videti zli in pokvarjeni. In levica bi morda morala ravno tu potegniti doslednejšo razmejitveno črto, namesto da moralno načelo ponotranja in želi na podlagi tega celo iskati dialog z desnico. Primer: namesto izmikajočega se obrambnega govora, ki je zaznamoval kampanjo v zvezi z definicijo družine (»Nič nimamo proti vašim vrednotam, vaši ‚normalni‘ družini, tudi mi smo normalni in spodobni na povsem isti način …«), bi bila nemara potrebna napadalnejša drža: »Točno vaše totalizirajoče razumevanje morale, družine, normalnosti in spodobnosti je tisto, čemur se želimo upreti!«

Problem tvorbe teh moralističnih stereotipov o zlem drugem pa ni zgolj v netočnosti in neresničnosti teh stereotipov. Problem stereotipov je, da soustvarjajo resničnost, da torej sami postajajo resničnost. Vse te mehanizme je sicer laže prepoznati pri drugem kot pri sebi. A ravno to je ključno, če želimo izstopiti iz nesmiselne zrcalne igre. Sposobni smo prepoznati, da evropski stereotipi o muslimanski identiteti pogojujejo, da se nekateri muslimani dejansko prepoznajo v ekstremizmu, teže pa prepoznamo, da stereotipi o zaplankanih desničarskih Slovencih ne ustvarjajo nič drugega kot zaplankane desničarske Slovence. Kar ne pomeni, da navijamo za neko potencirano obliko politične korektnosti, v kateri fašistu ne bi smeli reči fašist. Toda treba se je zavedati, da nobeno poimenovanje ni nedolžno, saj ima specifične učinke, ki jih je treba upoštevati. Iz celotne igre pa je težko izstopiti tudi zato, ker je levica sama nenehno napadana s stereotipiziranjem, to pa sili v avtomatizem: obtožbe o izključevanju je najlaže povsem izključiti, na žalitve pa odgovoriti z žalitvami. In zrcalna igra zgrešenih srečanj se nadaljuje.

Levica bi morala odgovoriti na točno tista vprašanja oziroma rešiti točno tista vprašanja, na katera po navadi najprepričljivejše odgovore ponudi desni populizem.

Seveda nikakor nočemo relativizirati v slogu »na obeh straneh je enako resnice«. Ne gre nam za to, da bi resnico iskali nekje na sredini. To bi impliciralo, da bi morali kot levičarji postati »strpni« do desnice. A težava takšnega izključevanja je, da se pogosto povsem sklada z malomeščansko delitvijo, pri kateri so na eni strani moralni, humani, urbani, strpni in izobraženi levičarji, na drugi pa zaplankani, neumni in podeželski desničarji: »Zlovenci« s skrajšanega programa in na minimalni plači v kakšnem lesarskem obratu. Govori se o »izmečkih« in »spakah«, ki so si povsem sami krivi za svoj položaj, kot da ne bi bilo jasno, da imata nasilje in jeza strukturne razloge. Ta ločnica, ki se je zadnja leta povsem uveljavila znotraj domačega javnega in poljavnega prostora, ni nič drugega kot ideološki zagovor in upravičenje »naravnega stanja« vse večjega razslojevanja družbe in izginjanja srednjega razreda v neoliberalizmu. Gre za primarno »ograjo« znotraj domačega mnenjskega prostora, primarno izključevanje in privilegiranje, na katerem pogosto temeljijo progresivne in egalitarne politike proti izključevanju, kar jih dela neučinkovite in povzroča razliko med besedami in dejanji. Ravno na to razliko se nanašajo predstave o levičarjih v domišljiji desnih teoretikov zarot.

Problem je skratka, da v takšnem zarisovanju razlike med levico in desnico ni nič radikalnega in progresivnega. Nasprotno, takšno identitetno in moralno samodojemanje levici preprečuje, da bi bila zmožna ukvarjati se z razredno problematiko in konsistentno zagovarjati politiko egalitarnosti, namesto da vedno znova zapada v liberalizem z okrasjem uporniškega besednjaka. Ne moremo mimo dejstva, da se velika večina ljudi iz podrejenih družbenih razredov prepozna ravno v izrazito hujskaških in populističnih politikah, kar ni odraz njihove naravne »neumnosti«, temveč njihovega dejanskega položaja in pa seveda nezmožnosti levice, da bi se ukvarjala z njihovimi težavami.

Namesto popolnega izključevanja desnice bi torej levica morala preiti v natančen sistem selekcioniranja, nekakšno membrano v razmerju do izjav desnice, v razločevanje med povsem manipulativnimi in hujskaškimi trditvami, ki jih po navadi reproducira desna politika, in med (sicer napačno manifestiranimi) izrazi ljudskega nezadovoljstva. Na neki nenavaden način je torej treba odgovoriti na točno tista vprašanja oziroma rešiti točno tista vprašanja, na katera po navadi najprepričljivejše odgovore ponudi desni populizem.