Klemen Košak

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Politika

Dodatek za VIP

Težava ni dodatek za stalno pripravljenost profesorjev, ampak njihovo prepričanje, da si zaslužijo več kot drugi

Finančni minister in nekdanji dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Dušan Mramor je prepričan, da je delal, kot so delali drugi, za upravičenost izplačila dodatka pa naj bi bil imel tudi pravna zagotovila, ki jih je kasneje potrdila notranja revizija. Mramor bo sicer vrnil nekaj več kot 3700 evrov.

Finančni minister in nekdanji dekan Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani Dušan Mramor je prepričan, da je delal, kot so delali drugi, za upravičenost izplačila dodatka pa naj bi bil imel tudi pravna zagotovila, ki jih je kasneje potrdila notranja revizija. Mramor bo sicer vrnil nekaj več kot 3700 evrov.
© Uroš Abram

Ob aferi z dodatki za stalno pripravljenost se je dobro spomniti, da smo nekaj zelo podobnega doživeli marca lani ob aferi z avtorskimi honorarji nekaterih profesorjev. »Mnogi igrajo nogomet, a le nekateri služijo milijone,« je takrat pojasnjevala dekanja ljubljanske Ekonomske fakultete Metka Tekavčič, ki je poleg redne plače s honorarji v 11 letih zaslužila 235 tisoč evrov. Nekdanji dekan in sedanji minister za finance Dušan Mramor se je takrat na podatek, da je dobil 82 tisoč evrov honorarjev, odzval z besedami, da »nismo več v komunizmu«. Stanka Setnikar Cankar je potem ob razkritju, da je v času vodenja ljubljanske Fakultete za upravo dobila dodatnih 636 tisoč evrov, odstopila s položaja ministrice za izobraževanje …

Pri tokratni aferi gre za manjše zneske. Z dodatkom za stalno pripravljenost je Metka Tekavčič od leta 2008 dobila 17.400 evrov bruto, Dušan Mramor in sedanja ministrica za izobraževanje in nekdanja prodekanja Ekonomske fakultete Maja Makovec Brenčič pa podatka še nista razkrila. Dodatka niso delile vse fakultete, med tistimi, ki so ga, pa je Ekonomska fakulteta s skupno 851 tisoč evri daleč spredaj. O tem, kdo ga je dobival, je odločal dekan oziroma dekanja.

Drugače kot pri lani razkritih avtorskih honorarjih je pri dodatkih vprašljiva zakonitost izplačevanja. Tako kot drugi je Metka Tekavčič priznala, da izplačevanje dodatka »ni bilo posrečeno«, zato ga namerava vrniti, vendar je napovedala upravni spor zoper odločbo inšpektorjev. Ti so presodili, da izplačevanje ni imelo zakonske podlage, ker najvišji visokošolski kadri ne zagotavljajo nepretrganih storitev, niti ne opravljajo neodložljivega dela.

Metka Tekavčič je dodatek opisala kot »inštrument, ki ga je v danih razmerah vodstvo fakultete razumelo kot inovativen način za izplačilo dodatkov zaposlenim, ki so pripomogli k večji kakovosti fakultete«. Dušan Mramor ga je ocenil kot najprimernejšo obliko »potrebnega plačila za dodatno obremenitev določenega dela zaposlenih«, saj bi plačevanje nadur ali novih zaposlenih stalo več. »Šlo je za dejansko pripravljenost,« je poudarila Maja Makovec Brenčič, ki trdi, da je imela »vsak dan zelo obsežen delovni dan«.

Morda bi preveč poenostavili, če bi rekli, da je elita služila tako, da je jemala drugim delavcem in študentom. Vendar nas to ne more pomiriti. »Elita« izkazuje prepričanje, da je neenakost v tej ureditvi pravična in upravičena. Sedanjo neenakost vidi kot posledico tega, da so tisti, ki jim je v tej ureditvi uspelo, za to nagrajeni. Gmotni položaj so si izboljšali, ker so bili prepričani, da si to zaslužijo, in ker so imeli moč, da to storijo. Priznavajo, da je konkretna izvedba morda sporna, a cilj naj bi upravičil sredstvo. »Kaže, da so nekateri izgubili moralni kompas. Pozabili so, da je univerza javna ustanova, namenjena ustvarjanju in posredovanju znanja. Akademska priznanja jih ne motivirajo dovolj, hočejo tudi denar,« je marca lani o visokih honorarjih dejal dr. Gorazd Kovačič, predsednik visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani.

Odločitev, ali bo posameznik pri delovanju v visokem šolstvu na prvo mesto postavil javno dobro ali svoj gmotni položaj, ni samo moralna. V tej ureditvi ima ta odločitev stvarne posledice. Delavci se morajo pogosto odpovedati prizadevanju za akademsko odličnost, da napredujejo znotraj fakultet in da pridobijo raziskovalni denar. Načelno prizadevanje za akademsko odličnost lahko pomeni, da bodo obsojeni na slabo plačana delovna mesta, ki jih v visokem šolstvu ni malo. »Pogosto srečujem ljudi, ki bi se radi včlanili v visokošolski sindikat, a si tega ne morejo privoščiti, ker na mesec zaslužijo le tristo evrov neto,« je neenakost ponazoril Kovačič.

Je res tako pomembno, na kakšen način so si tisti, ki imajo moč, popravljali plače? Ali pa je gmotna neenakost težava tudi, če je zakonita?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.