Igor Mekina

20. 1. 2016  |  Svet

Beguncem grozi zaseg lastnine

© Uroš Abram

Odnos do beguncev se v nekaterih evropskih državah zelo hitro spreminja. Danska vlada je na primer zbrala dovolj glasov za sprejem zakona, ki bo danskim organom v prihodnje dal pravico, da od beguncev zaplenijo vrednejše predmete in denar. Kljub podpori v domačem parlamentu, v katerem imajo večino desničarske stranke, je predlog novega zakona že naletel na vrsto kritik v mednarodni skupnosti.

Visoki komisariat za begunce (UNHCR) je nedavno opozoril, da bi novi danski predlog zakona o imigraciji lahko podžgal strah, ksenofobijo in podobne omejitve, ki bi lahko zmanjšale prostor za azil za begunce. Begunce pa bi spravile v položaj, ko bodo ogrožena njihova življenja. Danska vlada je v zadnjih dnevih sicer nekoliko spremenila svoj predlog. Minimalna vsota denarja, ki jo lahko imajo begunci pri sebi, ne da bi jih moralo biti strah odvzema, je okoli 1.500 dolarjev, pred konfiskacijo pa so izvzeti tudi predmeti »simbolične vrednosti«. Vsa od beguncev odvzeta sredstva naj bi država porabila za financiranje javnega zdravstva, vzgoje in izobraževanja. Zakon naj bi začel veljati 26. januarja. Danska je že pred tem ukrepom uvedla tudi mejni nadzor na mejah z Nemčijo.

Pomoč beguncem je prišla iz nepričakovane smeri. Bent Melchior, nekdanji izraelski rabin na Danskem, je za časnik Times of Israel dejal, da je bil prvi predlog danske vlade takšen, da je v bistvu spominjal na to, kar so nacisti izvajali v času pregona manjšin.« S tem mnenjem se strinjajo tudi številni komentatorji, tako na Danskem kot v svetu. Danska vlada pa kljub temu še zmeraj brani svoj predlog. Minister za integracije Inger Stojberg je v zapisu na Facebooku ocenil, da »tu ni nobenega razloga za kritiziranje, kajti vlada ravna enako, kot v primeru Dancev, ki morajo prodati svojo imovino, dražjo od 10.000 kron, (okoli 1.450 dolarjev) če želijo dobivati državno podporo za nezaposlene.« Predsednik vlade Lars Lokke Rasmussen je na podoben način ocenil, da novinarji s svojimi kritičnimi zapisi o novem danskem zakonu »predstavljajo nepravilno sliko Danske.«

Kritiki kljub temu vztrajajo, da je zakon diskriminacijski. »Vlada trdi, da zakon o dragocenostih prosilce za azil postavlja na enako raven kot Dance, ki prosijo za socialne dodatke, toda Danci niso predmet osebnih preiskav in zaplembe dragocenosti. Od Dancev se samo zahteva, da prijavijo svoja sredstva lokalni skupnosti, vendar policija v to ni vpletena in nihče ne preverja njihove lastnine.« Omenjeni zakon bi v primeru, da bo sprejet predstavljal enega od najtežjih za begunce. Ob tem bi begunce v primeru spremembe zakonodaje čakale še druge spremembe. Begunci bi namreč odslej morali čakati tri leta na združitev družin. Za združitev bi lahko zaprosili šele tri leta potem, ko bi dobili dovoljenje za bivanje, za kar je potrebno na Danskem bivati dve leti. To pomeni, da bodo družine ločene najmanj pet let. Med septembrom leta 2014 in septembrom leta 2015 je za azil v Danski zaprosilo okoli 13.000 prosilcev, v vseh evropskih državah pa več kot milijon.  

Organizacije za človekove pravice najnovejše ukrepe danske vlade ocenjujejo kot sistematično kršitev človekovih pravic. »Če morajo prosilci čakati tri leta zato, da bi dosegli združitev družin, gre za kršitev človekovih pravic. Številne države v Evropi so pričele sprejemati ukrepe, s katerimi bi njihove države postale manj atraktivne in bi bile zato manj pod pritiskom beguncev. To je mogoče razumeti iz zornega kota vsake posamezne države, vendar gre za spolzko pot proti vse manjši zaščiti,« opozarja danski Inštitut za človekove pravice.

Danska s svojim postopanjem v precejšnji meri odstopa tudi od ravnanja v svoji zgodovini. Zaradi katerega so bili v tej državi doslej odkrito ponosni. V času okupacije v drugi svetovni vojni so namreč Danci vendarle uspeli še pravočasno prepeljati na varno vseh 7.800 danskih Judov, ki so zatočišče našli na Švedskem, medtem ko so bili zlasti v vzhodni Evropi žrtve holokavsta.

Danska ni edina država z omejevalnimi ukrepi do beguncev. V Švici nova zakonodaja že velja, begunci pa so za medije že pokazal potrdila o odvzetem denarju. Tisti azilanti, ki imajo lastna sredstva morajo plačati za stroške postopkov, namestitve ter hrane. Vsi begunci ob prihodu v državo dobijo obvestilo, da bodo na recepciji begunskega centra morali pustiti vse svoje predmete in denar, v svojih žepih pa bodo lahko obdržali finančna sredstva v višini tisoč švicarskih frankov oziroma 915 evrov. Tistim, ki nimajo ničesar, bodo v primeru, da ostanejo v Švici, trgali sredstva v višini deset odstotkov plače, vse dokler ne izplačajo državi vsote 15 000 frankov, kolikor po izračunih švicarski oblasti stane državo en begunec do trenutka, ko se prične vzdrževati sam. Švica pa je pripravljena odpustiti konfiskacijo lastnine – vendar le, če begunci prostovoljno zapustijo državo. V tem primeru dobijo v roku sedmih mesecev vrnjena vsa sredstva in zaplenjeno lastnino. Zanimivo pa je, da tako kot Danska in Švica ki sta doslej skupaj z nordijskimi državami veljali za šampionki na področju humanosti do beguncev niso ravnale druge, ekonomsko bolj obremenjene države iz južne in vzhodne Evrope. Kar pa seveda ne pomeni veliko, saj bi se slabi vzgledi lahko hitro prijeli še marsikje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.