Begunci in tisočinke

Trditve o selitvi narodov so pretirane; v EU prihajajo nesrečneži, ki smo jim tudi mi vsaj simbolno pomagali zrušiti domove, stroški za priseljene »brezdelneže« pa znašajo le dobro tisočinko BDP Evropske unije

Na poti v obljubljeno deželo: Dobova, jesen 2015

Na poti v obljubljeno deželo: Dobova, jesen 2015
© Simon Chang

Nedavno sem prebral članek, v katerem italijanski ekonomist in gospodarstvenik G. V. Valori govori o gospodarski katastrofi, ki naj bi jo povzročili begunci. Po njegovem bo Evropa klecnila pod stroški za zagotovitev njihove blaginje, že zdaj visok javni dolg pa bo onemogočil njena humanitarna prizadevanja. Nasprotna mnenja govorijo o veliki srednje- in dolgoročni gospodarski koristnosti beguncev; po njih bodo zdajšnji begunci zagotavljali pokojnine za vse starejše prebivalstvo EU, posebno še, ker naj bi bilo med njimi veliko »delovne sile z visoko dodano vrednostjo«, ki bo mimogrede še preprečevala, da bi domača »delovna sila« zahtevala višje plače. Evropski komisar za gospodarske in finančne zadeve Pierre Moscovici meni, da naj bi zdajšnji begunci evropski BDP do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, kar bo odvisno od uspešnosti njihove vključitve v evropsko družbo. Tako kot prve so tudi te ocene vprašljive; v EU ne bodo prišli le »delovna sila« in novi »davkoplačevalci«, prišli bodo ljudje; med njimi bo tudi nekaj teroristov in nekaj takšnih, ki bodo to postali.

Predpostavimo, da bodo v prihodnjih dveh letih v EU, ki ima 508 milijonov prebivalcev, pribežali trije milijoni; takšne so ocene po »črnem« scenariju. Kaj to prinaša? Med letoma 2005 in 2014, to je v desetih letih, se je prebivalstvo zdajšnje EU28 povečalo za 15,03 milijona. Z naravno rastjo se je prebivalstvo povečalo za 3,70 milijona, z neto migracijo pa za 11,33 milijona. Leta 2014, ko se je prebivalstvo EU povečalo za 1,09 milijona, je imigracija prispevala 928 tisoč, naravna rast pa le 162 tisoč. Leto prej, ko se je prebivalstvo EU28 povečalo za 1,76 milijona, so migracije prispevale 1,68 milijona, naravna rast pa le 80 tisoč. Povečanje za tri milijone v dveh letih se torej pretirano ne razlikuje od dogajanja v bližnji preteklosti.

V zadnjem desetletju so migracije vseskozi krojile spreminjanje števila prebivalcev EU in posameznih članic. Nemška migracijska politika se je edina bistveno razlikovala od politike drugih držav EU; z naravnimi gibanji se nemško prebivalstvo neprenehoma krči, demografsko luknjo je po letu 2010 Nemčija krpala s priselitvami; z njimi je število prebivalcev do lani vrnila na raven iz leta 2005. Leta 2014 je bila srednja starost prebivalstva EU 42,2 leta, irskega, ki je najmlajše, 36 let, nemškega, ki je najstarejše, pa 45,6 leta; starostna odvisnost (razmerje med številom prebivalcev, starih več kot 65 let, in številom prebivalcev, starih od 18 do 65 let) v EU je bila v EU28 21,8 odstotka, na Slovaškem, kjer je najnižja, 19,0 odstotka, v Nemčiji pa 31,5 odstotka. Ustrezni številki za Slovenijo sta: srednja starost 42,5 leta, starostna odvisnost 25,7 odstotka.

Le na Irskem in v Bolgariji so bili učinki naravne rasti na skupno rast prebivalstva močnejši od učinkov migracij; na Irskem sta bila oba učinka pozitivna, v Bolgariji negativna. Migracije so kar za 16 odstotkov povečale prebivalstvo Luksemburga, ki je v deset-

letju zraslo za 20 odstotkov. Sledita Ciper in Švedska. Število prebivalcev se je povečalo v tako rekoč vseh »starih« članicah, večkrat in bolj z migracijami kot zaradi rojstev in smrti, v »novih« pa se je skrčilo. Najbolj se je skrčilo v baltskih državah, v Litvi za skoraj 14 odstotkov, v Latviji za 11,5 odstotka; v obeh je h krčenju več prispevalo izseljevanje kot naravno gibanje. Za približno sedem odstotkov se je skrčilo prebivalstvo Romunije in Bolgarije, za nekoliko manj pa Madžarske, v kateri je zmanjšanje povzročil naravni padec. Slovenija in Češka sta prebivalstvo povečali za tri oziroma štiri odstotke, prebivalstvo Slovaške je ostalo nespremenjeno.

Dejansko obstaja možnost preproste in koristne rešitve; denar za begunce je treba natisniti in ga porazdeliti ne le med članice denarne unije, ampak med vse članice EU glede na število beguncev, ki bi jih sprejele.

Podrobnejša gibanja tokov prebivalstva znotraj desetletnega obdobja razkrivajo učinke gospodarske krize. Na eni strani sta predvsem Nemčija in Avstrija, ki so jima migracije v obdobju po krizi prinesle rast prebivalstva, na drugi države južnega obrobja: Irska, Španija, Ciper, Grčija in Portugalska, v katerih se je predkrizno priseljevanje po krizi spremenilo v odhajanje, v večini »severnih« starih članic pa se je rast priseljevanja le upočasnila.

Kaj se bo dogajalo s pribežniki, je odvisno od azilne politike EU. Po podatkih Eurostata je v zadnjih letih približno polovica priseljencev iz nečlanic v EU ostala več kot leto dni; od leta 2010 do 2013 jih je prišlo 5,572 milijona, odšlo pa 2,579 milijona. Med prišleki jih je bilo 300 tisoč iz Kitajske, 282 tisoč iz Indije, 236 tisoč iz Maroka, več kot sto tisoč pa jih je bilo iz Pakistana (191), ZDA (130), Ukrajine (125) in Rusije (106). Afganistanci so začeli množično prihajati šele leta 2012, Sirci pa leta 2013.

Prebivalcev EU, ki se niso rodili v EU, je 33,5 milijona ali sedem odstotkov. Med približno 20 milijoni (3,86 odstotka) tistih, ki so leta 2014 živeli v EU, a niso bili državljani EU, je največ, 1,6 milijona, Turkov, sledijo jim Maročani, ki jih je 1,4 milijona, Kitajcev je 757 tisoč, Indijcev 652, Ukrajincev 603, Rusov 565, Albancev 521 in Pakistancev 421 tisoč. Največ, 20 odstotkov, jih je bilo v Nemčiji, 17 odstotkov v Italiji, po 13 odstotkov pa v Španiji in Franciji. Največji delež stalnih prebivalcev, ki nimajo državljanstva (več kot 14 odstotkov), pa zaradi tamkajšnjih »izbrisanih« še naprej živi v Estoniji in Litvi.

Pravico do bivanja vsako leto dobi nekaj več kot dva milijona prosilcev, leta 2013 jo je dobilo 2,356 milijona prosilcev; najpomembnejši razlogi za pridobitev pravice do bivanja so združevanje družin, delo in izobraževanje. Državljanstvo pa je leta 2013 pridobilo 871 tisoč prosilcev, največ, 86 tisoč, je bilo Maročanov.

V begunskih taboriščih v sosednjih državah naj bi bilo štiri milijone sirskih beguncev, od tega 2,2 milijona v Turčiji. Evropska komisija naj bi bila s sklepi 24. septembra lani podprla operativno reševanje tega vprašanja in dala proračunske zaveze za uveljavljanje zakonodaje. Evropski uradniki trdijo, da so opravili svoj posel, a da se članice ne držijo dogovorjenega; od obljubljenih 2,35 milijarde evrov naj bi do 15. oktobra vplačale le 0,45 milijarde. Tudi predlogi za »reševanje« begunskega vprašanja se kar naprej spreminjajo in so skupaj s predlogi za financiranje novih nepotrebnih institucij vse bolj oddaljeni od realnosti, saj vse več članic EU za begunce – kaj šele za stroške z njimi – sploh noče slišati. Formalno vsi še naprej prisegajo na uveljavitev evropskega azilnega sistema, a počasno »evropsko« reševanje prošenj je morda primerno za »normalne« razmere, vendar absurdno za zdajšnje dogajanje.

Kaj se bo zgodilo, je zato odvisno predvsem od Turčije oziroma od dogovorov med EU in Turčijo, saj vojne v Siriji še ne bo kmalu konec. EU je, da bi se otresla beguncev, hitro pripravljena »pozabiti« na zadržke za vstop oziroma pogajanja o vstopu Turčije v EU, čeprav sta se nedemokratičnost in preganjanje Kurdov v tej državi okrepila. Zdaj to ne moti, EU želi, da begunci ostanejo v Turčiji, da jim ta država prepreči prehod v EU in jim zagotovi pravico do dela. Turčija hoče priznanje, da je demokratična država, da ji EU povrne stroške z begunci, ki naj bi znašali 6,5 milijarde evrov, in doda še tri milijarde, liberalizacijo vizumskega režima in pospešitev pridružitvenih pogajanj. Ponujeno začetno milijardo je EU hitro povečala na tri, a zakaj Turčija za vzdrževanje begunskih taborišč ne bi iztržila vsaj 10 milijard evrov. Posebno še, ker na sposobnost Grčije, da begunce ustavi, ne gre računati. Vsiljene »strukturne reforme« in »varčevanje«, ki so ji ga po večletnem mrcvarjenju vsilile evropske oblasti, niso povzročili le znižanja BDP in zmanjšali možnosti, da Grčija kadarkoli odplača dolgove, ampak so povsem razdejali njen javni sektor.

Predpostavimo, da bodo vsi novi prebivalci ostali brezposelni. Bi EU zmogla preživeti nove tri milijone »brezdelnežev«? Odgovor ponujajo sicer povsem hipotetični izračuni, ki pa omogočajo ugotovitev, kolikšna bi bila gospodarska cena preživljanja beguncev. Po takšnih izračunih naj bi tri milijone beguncev porazdelili med članice glede na število prebivalcev, članice pa bi za njihovo preživljanje uporabile svoj sistem socialnih transferjev. Za tri milijone beguncev bi, če bi zanje uporabili merilo povprečnih letnih socialnih transferjev na ravni EU, ki znašajo 7353 evrov, na leto porabili 22 milijard evrov, kar je 1,69 tisočinke BDP EU. Če bi bili izdatki za begunce in deleži v BDP določeni s številom prebivalcev in uveljavljenimi sistemi socialne varnosti, to je z deleži sredstev, ki jih za socialno varnost namenjajo posamezne članice, bi Nemčija, ki z 2737 milijardami evrov BDP za socialne transferje namenja 755 milijard evrov ali 28,3 odstotka BDP, ima pa 16,28 odstotka prebivalstva, prevzela 488 tisoč beguncev. Zanje bi na leto porabila 4,6 milijarde evrov, kar bi bilo 1,68 tisočinke njenega BDP. Največji delež, 1,92 tisočinke BDP, bi s 479 milijoni za 33 tisoč beguncev namenila Danska, najmanjši, 0,82 tisočinke BDP pa bi z 19 milijoni evrov za 12.640 beguncev namenila Latvija. Slovenija, ki z BDP nekaj več kot 35 milijard za socialne transferje porabi 8,8 milijarde, bi dobila 12.157 beguncev in zanje porabila 52 milijonov evrov ali 1,47 tisočinke BDP. Na kratko, stroški, ki bi jih imele članice EU s preživljanjem beguncev, so presenetljivo nizki; znašajo od 0,82 do 1,92 tisočinke njihovih BDP.

Ne glede na to, da so stroški nizki, ostaja vprašanje, kje oziroma kako dobiti 22 milijard evrov, saj je treba v proračunih vsake članice najti vire za financiranje in sprejeti rebalanse proračunov, ki jih nato z nesmiselnimi opravili odobrijo ali ne odobrijo še bruseljski uradniki. Dejansko obstaja možnost preproste in koristne rešitve; denar za begunce je treba natisniti in ga porazdeliti ne le med članice denarne unije, ampak med vse članice EU glede na število beguncev, ki bi jih sprejele. Pri tem bi bilo za merilo porazdelitve namesto deležev socialnih transferjev posameznih članic smiselno uporabiti kar povprečje transferjev v EU. Revnejše članice, predvsem nekdanje socialistične države, za katere je, razen za Slovenijo, značilen izredno majhen delež socialnih transferjev in ki se najbolj branijo beguncev, bi tako dobile več denarja, kot bi izhajalo iz števila beguncev ob uporabi lastnih meril. To bi morda zmanjšalo njihov odpor do pribežnikov, zmanjšanje pri bogatih pa bi bilo zanemarljivo.

Stroški, ki bi jih imele članice EU s preživljanjem beguncev, so presenetljivo nizki; znašajo od 0,82 do 1,92 tisočinke BDP.

Količinsko povsem zanemarljivi bi bili tudi učinki na denarni sistem Evropske centralne banke. Ta bi le dobro tretjino od mesečno ustvarjenega primarnega denarja v višini 60 milijard evrov, s katerim s kvantitativnim sproščanjem »rešuje« evropski finančni sistem, namesto v bančni sistem nakazala v proračune članic EU. S takšno »helikoptersko« denarno politiko bi posredno spodbudila gospodarstvo in preprečevala nastajanje nove finančne krize, ki jo ustvarja zdajšnje »tiskanje denarja«. Razlog je preprost. Mehanizem, na katerega računa ECB, tako imenovani transmisijski mehanizem denarne politike, ki naj bi deloval prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja, ne deluje. Po njem naj bi zniževanje obrestne mere ECB znižalo vse obrestne mere, to pa naj bi spodbudilo naložbe, saj je pri nizkih obrestnih merah mogoče najti več naložb, pri katerih je stopnja donosnosti višja od obrestne mere, sočasno pa se pri nizkih obrestnih merah manj splača odrekati zdajšnji porabi na račun prihodnje. Mehanizem kljub zniževanju obrestnih mer na nič oziroma celo negativnim obrestnim meram za depozite bank ne deluje, kar je razumljiva posledica »varčevalnih« ukrepov, ki jih še naprej vsiljuje EU. Če ne vem, komu bom lahko kaj prodal, si denarja za proizvodnjo ali njeno širjenje ne bom sposodil. Ne glede na obrestno mero, tudi če je ta ničodstotna. Zato se je ECB odločila za kvantitativno sproščanje; povedano po domače, za tiskanje denarja. Tudi to ne pomaga, denar ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, v sodobne makroekonomske igralnice, kjer viša »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon.

Mesečni znesek tako ustvarjenega denarja bi zadoščal za tri leta preživljanja treh milijonov beguncev. Tudi v tem primeru gre za tisočinke različnih denarnih agregatov ECB; septembrska količina ožjega denarja M1 je bila 6428 milijard evrov, količina kreditov podjetjem in gospodinjstvom 10.661 milijard evrov. Seveda gre za zamisel, ki je povsem nasprotna pravilom delovanja ECB, a tudi begunstvo se ne prilega pravilom. Države bi se manj prepirale o kvotah, finančnim ministrom se ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanji, kje v proračunu poiskati denar. Ker bi begunci ves denar porabili tam, kjer bi bili, bi se »breme« hitro spremenilo v gospodarsko spodbudo.*

*Besedilo je bilo v širši obliki prvič objavljeno v Gospodarskih gibanjih, reviji inštituta EIPF.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.