Klemen Košak

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Družba

(Ne)uporabno znanje

Trud humanistike in družboslovja, da bi postala pomembna za gospodarstvo, je zgrešen

Protest študentov Filozofske fakultete v Ljubljani leta 2012

Protest študentov Filozofske fakultete v Ljubljani leta 2012
© Borut Krajnc

V zadnjih letih je profesor japonologije z ljubljanske filozofske fakultete Andrej Bekeš pri japonskih znancih opazil več sprememb. Najprej po cunamiju, ki je marca 2011 poškodoval jedrsko elektrarno na Fukušimi in povzročil katastrofo, na katero oblasti očitno niso bile pripravljene. »Nenadoma so se radikalizirali ljudje, ki so bili prej apolitični,« pravi Bekeš. »Moji kolegi z univerze v Cukubi so eno leto vsak petek protestirali pred prostori predsednika vlade.«

Bekeš veliko potuje na Japonsko. V posebej dobrem spominu mu je ostal čas, ki ga je pred petimi leti kot gostujoči raziskovalec preživel na tokijskem tehnološkem inštitutu oziroma v njegovem centru za mednarodne študente, znanem po didaktiki japonskega jezika. »Lani poleti sem spet obiskal nekdanje sodelavce, vzhičen, da se bomo ponovno videli. Naletel pa sem na poklapane obraze. Ko so mi razložili, zakaj, sem se zgrozil.«

Univerza je center namreč ukinila, zaposlene pa prestavila na različne fakultete. »Z enim rektorjevim dekretom so uničili nekaj, kar je delovalo res dobro.«

Podobnih primerov, ki jih spremlja tudi občutno zmanjšanje zaposlenih, je na Japonskem v zadnjem času veliko, saj jih narekuje oblast. Vlada sredstva za visoko šolstvo zmanjšuje za dva odstotka na leto, lani pa je dodala navodilo univerzam, naj pri družboslovju in humanistiki varčujejo še bolj ter te prihranke namenijo naravoslovju in tehniki. V nasprotnem primeru jim grozi še večje zmanjšanje javnih sredstev.

Japonska varčuje pri izobraževanju zaradi demografije, saj je že dolgo med državami z zelo majhnim številom novorojencev. Zelo dolgo se spoprijema tudi z gospodarskimi težavami, saj nikakor ne more doseči opaznejše gospodarske rasti. Pognati je niso uspeli niti z investicijami v gospodarstvo niti s podarjanjem denarja potrošnikom. Zadnji obupan poskus so negativne obrestne mere na bančne depozite.

Družboslovci in humanisti so bolj na udaru, ker so praviloma bolj kritični do oblasti, so Bekešu povedali kolegi. Razložili so mu tudi, da vlada tako pomaga zasebnim fakultetam, ki so manj kakovostne od javnih in zaračunavajo višje šolnine, zato je zmanjšanje študijskih mest na javnih fakultetah najučinkovitejši ukrep za spodbujanje vpisa na zasebne.

Teh razlogov vlada ne priznava, ampak trdi, da želi pomagati gospodarstvu. »Gre za tehnokratski ukrep, češ da sta družboslovje in humanistika neproduktivna, z naravoslovjem in humanistiko pa se služi denar,« povzema Bekeš.

Vsi za konkurenčnost

Taka stališča so pogosta v razvitih državah, vsaj odkar sta v zadnji četrtini prejšnjega stoletja zavladali neoliberalna ideologija in politika, še posebej intenzivno pa od finančne krize, zaradi katere oblasti težijo k »racionalnejši porabi javnih sredstev«.

V Sloveniji smo o tem razpravljali leta 2012, ko je vlado vodila SDS in je takratni minister za izobraževanje Žiga Turk pozval javne univerze, naj pretehtajo število vpisnih mest v družboslovju. »Ne gre za nikakršne resne omejitve, zgolj signal mladim, kje bo po mnenju vlade v prihodnje delo in kje ga ne bo,« je pojasnil Turk.

Takratna rektorja ljubljanske in mariborske univerze Stanislav Pejovnik in Daniel Rebolj sta mu očitala dvoličnost, saj bi moral najprej zmanjšati javno financiranje zasebnih družboslovnih fakultet, če bi ga res skrbelo, da je študentov preveč. Minister je bil deležen tudi hujših kritik. Dekan ljubljanske pedagoške fakultete Janez Krek je v njegovih potezah prepoznal »zgrešene ideje družbenega inženiringa, ki je podobna tisti iz nekaterih obdobij prejšnje države, ko je oblast želela preoblikovati družbeno tkivo«.

Turk je sicer večkrat pojasnil, da ga ne moti družboslovje nasploh. V intervjuju za Delo je takrat dejal, da so »lahko poti do rešitev tehnološke, družboslovne ali humanistične«. Pomembno pa je, da družboslovje in humanistika prispevata h konkurenčnosti.

V poudarjanju koristnosti družboslovja in humanistike za gospodarstvo se Turk in desnica ne razlikujeta od sredinskih, liberalnih ali socialdemokratskih strank. Vlada pred tisto, v kateri je bil Turk, je bila levosredinska in je maja 2011 sprejela dva dokumenta – nacionalni program visokega šolstva in raziskovalno inovacijsko strategijo –, za katera je Turk pozneje dejal, da se z njima v »devetdesetih odstotkih strinja«.

V teh dveh dokumentih, ki sta v skladu s stališči mednarodnih organizacij, katerih članica je Slovenija, »ne gre več za klasično tehnokratsko neoliberalno argumentacijo, po kateri je treba javni sektor deregulirati, deloma privatizirati in vanj vpeljati poslovni tip upravljanja«, je ugotavljal sociolog Primož Krašovec. Zaznal je namreč, da dokumenta »razvoj zasebnega sektorja oziroma gospodarstva prikazujeta kot obči interes družbe kot celote«. Javni raziskovalni sektor naj bi delal v javnem interesu šele in le, če bo postal bolj podjetniški in proizvaja inovacije, uporabne za povečanje konkurenčnosti.

Konsenz glede sprememb ne obstaja samo med politiki. Pejovnik je aprila 2012 Turkovo varčevanje v visokem šolstvu napadel z argumentom, da »manj izobraženo prebivalstvo pomeni nižjo konkurenčnost za vzpostavljanje gospodarskega okolja z višjo dodano vrednostjo«, zato Sloveniji grozi, da »bomo še manj priznani kot kreativno, inovativno okolje, ki bi bilo privlačno za tuje investicije«.

Tudi če se družboslovje in humanistika še tako trudita biti uporabna za gospodarstvo, si ne moreta zagotoviti, da ne bosta zanj odvečna.

Odpiranje črne škatle

Obravnave tega, očitno prevladujočega odnosa do znanosti se je lotila skupina levičarskih intelektualcev in svoje prispevke so izdali leta 2013 v zborniku z naslovom ‘Kaj po univerzi?’. Kot je v enem od prispevkov zapisal Krašovec, poudarjanje pomena znanja in tehnoloških inovacij za povečanje gospodarske rasti ni posebnost neoliberalizma. Tako je bilo že v obdobju pred njim, torej v tretji četrtini dvajsetega stoletja, ko je bila večina zahodnih držav zavezanih keynesianskim politikam državne regulacije gospodarstva. Že takrat so bile tehnološke inovacije zaželene kot prispevek k večji produktivnosti podjetij – bodisi kot izboljšave strojev bodisi kot izboljšave organizacije poslovanja in dela.

Razlika med keynesianskim in neoliberalnim pogledom je v tem, da prvi produkcijo znanosti vidi kot »črno škatlo«. »Gospodarstvo lahko računa na relativno stalen pritok znanstvenih odkritij s področja, ki je gospodarstvu zunanje in s katerim se ekonomska veda ne ukvarja – nato pa po svoji presoji in po svojih kriterijih ta odkritja uporablja.«

V neoliberalizmu se je to spremenilo. Tehnološke inovacije postanejo ključne za povečevanje rasti in konkurenčnosti gospodarstva. Za tega ni več dovolj, da pasivno čaka, kaj bosta prinesla znanje in inovacije, ampak želi odpreti črno škatlo, piše Krašovec.

Ekonomska veda začne iz političnih motivov ugotavljati, kako znanje deluje in se proizvaja. »Ko znanost ni več črna škatla, se v ekonomistični perspektivi reducira zgolj na tiste razsežnosti in elemente, ki so uporabni in koristni gospodarstvu. Ostalo velja za neproduktivni strošek, ki ga je treba bodisi odpraviti ali pa spremeniti v nekaj do gospodarstva prijaznega.«

S tem se je še poudarila razlika med položajema naravoslovja in tehnike na eni strani ter družboslovja in humanistike na drugi. »Sinergija med naravoslovno-tehničnim delom univerze in gospodarstvom je namreč že v izhodišču tesnejša in bolj neposredna – naravoslovje producira odkritja, ki so pomembna za inovacije v industrijski produkciji, v transportu in logistiki.«

Neoliberalizem torej prinese spremembe predvsem za družboslovje. Od tega se je sicer že po drugi svetovni vojni pričakovalo, da ne proizvaja več samo splošnih naukov o racionalni in moralni ureditvi družbe, kot je veljalo v devetnajstem stoletju. Vendar je predvsem neoliberalizem prinesel velik obrat.

Kriza vodenja vse večjih in kompleksnejših korporacij je zahtevala vse natančnejša navodila družboslovcev, zaradi povečanja družbene neenakosti in drugih socialnih problemov, ki jih prinaša neoliberalizem, pa tudi ni bilo več dovolj, če družboslovci dajejo le splošne moralne napotke in načela.

»Družboslovje se je zato v zadnjih tridesetih letih reorganiziralo in danes konstruktivno prispeva k reprodukciji kapitalističnega sistema,« piše Krašovec. Naravoslovje produktivnost povečuje s tehnološkimi inovacijami, družboslovno znanje pa omogoča reorganizacije delovnega procesa ter prodajo izdelkov, na primer s trženjem in oglaševanjem.

V posebnem položaju je humanistika, saj številna njena področja ne morejo biti uporabna za kapitalizem. Vendar, kot je v prispevku za knjigo Kaj po univerzi? zapisal filozof in ekonomist Branko Bembič, je humanistika za kapitalizem uporabna prav zaradi svoje neuporabnosti.

Ko se od izobraževanja vse bolj pričakuje, naj bo predvsem neposredno uporabno za kapitalistično akumulacijo, dobi namreč humanistika funkcijo luksuza oziroma užitka za višje sloje, piše Bembič.

Tisti, ki se ukvarjajo s humanistiko, namreč izkazujejo družbeni status, ki pride s tem, da ne sodelujejo v umazani resničnosti kapitalističnega sveta, da se ne ubijajo v neki zaposlitvi ali se trudijo povečevati svojo zaposljivost. »Temveč se, tudi tedaj, ko vas nihče ne gleda, lahko predajate neuporabnemu študiju klasičnih del in mrtvih jezikov.«

To funkcijo lahko humanistika opravlja le, če za sistem ne pomeni prevratniške grožnje. Zato Bembič pravi, da je bistveno vprašanje, ali se na univerzi, od katere se danes zahteva znanstvena produkcija po meri kapitala, humanistika in družboslovje lahko uveljavita kot teorija in ne kot luksuzni dodatek.

»Na to vprašanje, ki se dotika sedanjih možnosti univerze, ni mogoče odgovoriti neodvisno od vprašanja usode razrednega boja na drugih ravneh družbenega življenje,« opozarja Bembič. Vprašanje, ali profesorji humanistike in družboslovja pomagajo izboljšati življenje večine ljudi, je brezpredmetno, če trg delovne sile diplomante humanistike in družboslovja, tako kot vse ostale, prisili, da privolijo v izkoriščanje.

Ali bi bili bolj konkurenčna družba, če bi vsi mladi študirali farmacijo? Nov obrat Leka v Mengšu, novih 100 delovnih mest.

Ali bi bili bolj konkurenčna družba, če bi vsi mladi študirali farmacijo? Nov obrat Leka v Mengšu, novih 100 delovnih mest.
© Borut Krajnc

Samo slabe izbire

Spremembe na Japonskem sicer v ospredje postavljajo še slabšo možnost. Kažejo, da oblasti ni nujno v interesu, da uporablja družboslovje in humanistiko v korist gospodarstva, ampak se morda lahko odloči, da ju preprosto ukine.

»Logika učinkovitosti je lahko neusmiljena tudi s tistimi, ki ji najbolj zavzeto služijo,« pravi zgodovinarka kulture Maja Breznik, ki je prav tako sodelovala pri knjigi ‘Kaj po univerzi?’. Kot primer navaja eno danes bolj izpostavljenih panog družbenih ved – upravljanje človeških virov.

Strokovnjaki za upravljanje človeških virov učinkovitost podjetij povečujejo tudi tako, da delijo zaposlene na tiste s pomembnimi in manj pomembnimi znanji. Tisti z domnevno bolj pomembnimi znanji ostanejo v podjetjih, delavci, katerih kvalifikacije so bile manj pomembne, so premeščeni v podizvajalska podjetja. »V neki empirični raziskavi jih je potem zanimalo, kateri zaposleni so ostali v podjetju in kateri ne. Ugotovili so, da so podjetja neredko vrgla ven tudi oddelke za upravljanje človeških virov,« navaja Maja Breznik.

Mladi, ki se te dni odločajo, na katero srednjo šolo ali fakulteto se bodo vpisali, imajo na voljo mnoge nasvete, kako se tega lotiti. Na spletni strani Kariernega centra Univerze v Ljubljani na primer piše, da naj bi v prihodnosti delovna mesta nastajala na področju računalniške tehnologije, v zdravstvu, biotehnologiji, na področju varstva okolja, pri upravljanju socialnih omrežij, v turizmu, v vzgoji in izobraževanju ter na področju storitev za enostarševske družine in za starejše.

Večina tovrstnih nasvetov vsebuje tudi opozorilo, da je napovedovanje nezanesljivo, zanesljivo pa je, da bo večina ljudi v prihodnosti zamenjala več služb ali celo poklicev. Zato je bolj kot pridobivanje določene kvalifikacije zanje pomembno, da razvijejo osebnostne lastnosti, kot so podjetniški duh, prilagodljivost, sprejemanje tveganj ter pozitivna naravnanost pri upravljanju izzivov polne karierne poti.

Pravzaprav ti nasveti vodijo do enakega sklepa kot levičarske razprave o vlogi znanja v neoliberalnem kapitalizmu, torej do sklepa, da si večina ljudi ob nadaljevanju istega v prihodnosti ne more obetati veliko dobrega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.