Igor Mekina

9. 2. 2016  |  Svet

Pritisk na Obamo zaradi nove »libijske fronte«

Svetovalci za nacionalno varnost ZDA v zadnjem času precej močno pritiskajo na ameriškega predsednika Baracka Obamo z zahtevami po odpiranju še ene nove »fronte« proti ISISu in to v – »osvobojeni« Libiji. Ameriški predsednik je kljub temu še zmeraj prepričan, da bi bila ameriška intervencija v še eni muslimanski državi slaba poteza, zato je od svetovalcev zahteval, da naj podvojijo napore, s katerimi bi lahko dosegli vlado narodne enotnosti v sicer precej neenotni Libiji. Vzhodni in zahodni del države namreč vodijo različne politične sile, vsak del države ima svoj parlament, ki ne podpirata skupne vlade, saj so zadnji poskusi njenega oblikovanja pod pokroviteljstvom OZN decembra lani propadli. Osvobojena Libija je zato danes videti precej drugače, kot pa so si to zamišljali Barack Obama in takratna zunanja ministrica Hillary Clinton, ki se je odkrito veselila smrti Moamerja Gadafija: danes se v državi spopada »nekaj sto milic«, osrednja oblast ne obstaja, v zaporih ubijajo in posiljujejo, vsak zapornik pa je po poročilih organizacij za varstvo človekovih pravic »osebna lastnina tistega, ki ga je ujel.«

Svetovalci predsednika ZDA zato sedaj zahtevajo začetek zračnih napadov, akcije enot za posebne naloge in pomoč svetovalcev pri »preverjenih« upornikih ki bi izvajali napade proti silam ISIS-a v Libiji. V te operacije naj bi bila vključena tudi ameriška CIA. Obrambni minister Ashton B. Carter in general Joseph F. Dunford Jr., načelnik ameriškega generalštaba oboroženih sil sta namreč prepričana, da bo v bližnji prihodnosti v to državo potrebno poslati ameriške ali kakšne druge zavezniške enote. S tem problemom naj bi se sedaj ukvarjali »prav v vsakem ministrstvu« ameriške vlade, končna odločitev pa bo odvisna od presoje ameriškega predsednika. Seveda pa je prav tako povsem jasno, da bi bila enostranska ameriška »vojaška akcija« brez odobritve VS OZN povsem nezakonita. Vendar to dejstvo ZDA v zadnjih nekaj desetletij nikoli ni posebej skrbelo, rezultati te politike pa so tudi lepo vidni po vsem svetu.

Zahteve po vojaški intervenciji v Libiji so namreč posledica preteklih (neuspešnih) napadov in intervencije v Libiji in tudi drugje na Bližnjem vzhodu, kjer so bile številne države zaradi napadov ZDA in njihovih evropskih in bližnjevzhodnih zaveznikov (predvsem VB, Francije in Savdske Arabije) spremenjene v nefunkcionalne tvorbe ali pa so razpadle v državljanskih vojnah, kot to na primer velja za Irak, Sirijo, Jemen in samo Libijo. Prav to je omogočilo vznik in naraščanje števila pripadnikov radikaliziranih skupin ter pripadnikov t.i. »Islamske države«. Njihovo število se je v Libiji po ocenah State Departmenta povečalo na 5000-6500, kar je več kot dvakrat toliko, kot jih je bilo še lani jeseni. Mnogi simpatizerji ISIS-a imajo namreč sedaj možnost, da ne potujejo več do Iraka ali Sirije, pač pa da se pridružijo enotam ISIS-a kar v Libiji, ki nadzorujejo več kot 300 kilometrov obale severne Afrike, nedaleč od meja EU. Pri tem naj bi v »lokalno« izpostavo ISIS-a v Libiji iz Iraka in Sirije nedavno prišlo okoli šest najbolj izurjenih visokih »častnikov« Islamske države, to pa zato, da bi pomagali vzpostaviti njihovo »državo«. Veja v Libiji naj bi bila celo najbolj nevarna med vsemi osmimi na svetu. Britanske posebne enote so v Libiji v zadnjih mesecih menda povečale svoje aktivnosti pri identifikaciji vodilnih oseb te teroristične organizacije v Libiji.

Libijske delitve imajo svoje zgodovinske korenine. Libijski vzhod in sever sicer poseljujejo plemena, ki so pred letom 1969 podpirala kralja. Ti predeli, predvsem pa mesta kot so Bengazi so po letu 1969 nazadovala, bolje pa se je godilo južnim in revnejšim delom Libije, ki so dolgo časa ostali zvesti Gadafiju. Gadafi je svojo vladavino naslanjal na okoli 130 poglavarjev plemen, med katerimi jih je okoli 30 res pomembnih. Večina teg plemenskih poglavarjev je kmalu po začetku vojne v Libiji prešla na stran upornikov, vendar ne vsi. Vse to pa je, kot smo napovedali že pred leti, privedlo do »balkanizacije« Libije, ker je enotna fronta upornikov po padcu Gadafija razpadla na več frakcij, ki se borijo za nadzor nad deli države. Prav to pa je napovedoval tudi Gadafijev sin Saif v svojem govoru, ko je dejal, da so Libijci »pred dvema izbirama«, ter da gre za zgodovinski trenutek, po katerem desetletja »ne bo več ničesar.« »Huje bo kot v Jugoslaviji, če ne izberemo prve možnosti. Gadafi ni Mubarak ali Ben Ali, klasičen voditelj, on je voditelj ljudi. Deset tisoč Libijcev prihaja, da bi ga branili. Libijci prihajajo preko obal zato, da bi ga branili. Tudi vojska je tukaj in bo odigrala veliko vlogo, pa naj stane kolikor pač bo. Vojska bo odigrala veliko vlogo, to ni vojska Tunizije ali Egipta. Podpirala bo Gadafija do zadnje minute,« je leta 2011 grozil Saif. Pokazalo pa se je, da so bile to samo prazne besede; Gadafi je padel, v kaosu pa se je najboljše znašla organizacija, ki je pozneje postala znana kot »Islamska država.«