Erik Valenčič

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Politika

Glava v pesku

Vlada, ki pošilja vojaške inštruktorje v iraški Kurdistan, bi si morala najprej vzeti čas za inštrukcije o Bližnjem vzhodu

Kurdski borec nad množičnim grobiščem Jezidov, ki so ga zagrešili borci Islamske države pri mestu Sinjar v Iraku, november 2015

Kurdski borec nad množičnim grobiščem Jezidov, ki so ga zagrešili borci Islamske države pri mestu Sinjar v Iraku, november 2015
© Profimedia

Kurdi veljajo za ene najboljših borcev na Bližnjem vzhodu. To sem spoznal tudi sam decembra 2014, ko sem se vozil v dolgi koloni vojaških vozil in tovornjakov s človekoljubno pomočjo, namenjenih na goro Sindžar na skrajnem severovzhodu Iraka. Takrat je pešmerga, kurdska vojska, izvedla silovito ofenzivo na ozemlje samooklicane Islamske države in v nekaj dneh ji je uspelo prebiti obroč islamistov okoli gore, na kateri je stradalo več tisoč pripadnikov verske manjšine jezidov, ki so preživeli srhljive pokole. Če jim ne bi priskočile na pomoč najprej kurdske Ljudske obrambne enote (YPG) iz Sirije in nato še pešmerga, bi bil genocid popoln. V obeh državah so se Kurdi, sicer sunitski muslimani, izkazali za zaščitnike manjšin. To je eden od razlogov, zakaj jim zahodne države pomagajo z oborožitvijo in usposabljanjem. In Kurdi oboje res potrebujejo. Pri ofenzivi na Sindžar so bili bistveno slabše oboroženi kot islamisti, premoč v boju so jim zagotovile šele ameriške zračne sile.

Globalni koaliciji proti Islamski državi se pridružuje tudi Slovenija, ki namerava v iraški Kurdistan poslati 15 inštruktorjev za urjenje pripadnikov pešmerge. To seveda odpira dilemo: ali se vmešati ali ne? Na prvi pogled bi morala biti stvar jasna. Islamsko državo je treba poraziti, in kdor pri tem lahko pomaga, mora pomagati. Žal pa so razmere na Bližnjem vzhodu že vrsto let tako zapletene in prepletene, da ne moremo več govoriti samo o spopadu med dobrim in zlim. Reke krvi so te delitve že močno zabrisale. Slovenska vlada se mora zavedati, da z napotitvijo inštruktorjev ne bo nujno podprla tiste 'prave, dobre strani', temveč zgolj eno od vojskujočih se strani v tej vojni, ki bo trajala še dolgo let in imela ogromno nepredvidljivih posledic. Pomoč Kurdom je v tem trenutku zagotovo dobronamerna gesta, ki pa bo vseeno za seboj potegnila celo vrsto precej nevšečnih vprašanj in dilem. Spodaj so nekatera od njih.

Vojna vseh proti vsem

Svetovna človekoljubna organizacija Amnesty International je 20. januarja poročala: »Pešmerga, vojska kurdske regionalne vlade, in kurdske milice so na severu Iraka zravnale z zemljo, razstrelile oziroma požgale na tisoče domov z očitnim namenom, da izkoreninijo tamkajšnje skupnosti zaradi njihove domnevne podpore Islamski državi.« Šlo je za domove sunitskih Arabcev, ki so se znašli na meji med Kurdistanom in preostalim (arabskim) Irakom. »Prisilno preseljevanje civilistov in namerno uničenje domov ter lastnine brez vojaške utemeljenosti nakazuje na vojne zločine.« Slovenska vlada bi se morala še pred napotitvijo inštruktorjev opredeliti do tovrstnih poročil in jasno povedati, pod kakšnim pogoji je pripravljena preklicati oziroma prekiniti vojaško misijo. Denimo, če bi prisilno preseljevanje preraslo v etnično čiščenje.

Z uničevanjem arabskih domov in najbrž celotnih krajev želijo Kurdi na svoji južni meji, ta se razprostira od Sirije do Irana, ustvariti tamponsko območje. Načrtujejo tudi gradnjo več metrov širokega in globokega jarka, ki bi ga nadzirali z vojaškimi stolpi. Pri zagotavljanju ozemeljske celovitosti iraškega Kurdistana bo največji problem provinca Kirkuk, ki jo je pešmerga zavzela poleti 2014. Ker praktično plava na nafti, je izjemnega strateškega pomena za kurdsko avtonomno oblast, toda vlada v Bagdadu, ki jo nadzirajo šiiti, se ji ne namerava odpovedati. Čeprav vladna vojska in pešmerga še vedno sodelujeta v boju proti Islamski državi, je že prišlo do prvih razkolov, ki napovedujejo novo vojno. Lani so v Kirkuk prispele številne šiitske milice. Eden od njihovih predstavnikov Muen Al Kadimi je za britanski The Guardian nedavno komentiral: »Nikoli ne bomo dovolili, da Kurdi vzamejo Kirkuk. To je neposredna kršitev ustave … Jemljejo iraško nafto in jo prodajajo čez turško mejo brez posvetovanja s centralno vlado.« Polkovnik pešmerge Faruk Ahmed je na to odgovoril: »Če bo to naša zadnja bitka, pa naj bo. Do konca se bomo borili za Kirkuk. Naš je in vedno bo.«

Kaj bo storila Slovenija, ko bo prišlo do razglasitve samostojnosti iraškega Kurdistana? Bo vojaški podpori sledila tudi politična?

Ko bo Islamska država potolčena, bo v Iraku, konkretno v Kirkuku, nastala nova bojna črta. (Mogoče že prej; prvi spopadi, ki so trajali deset dni, so že izbruhnili novembra.) Na eni strani bodo vladna vojska in številčne šiitske milice, ki jih neposredno podpira Iran. Na drugi bodo Kurdi s svojimi zahodnimi zavezniki. Ameriška administracija si po diplomatski poti na vso moč prizadeva, da do tega ne bi prišlo, toda tudi ta pobuda bo na koncu bržkone končala na zelo dolgem seznamu ameriških neuspehov na Bližnjem vzhodu. Američani se že nekaj časa pritožujejo, da Bagdad bolj posluša navodila iz Teherana kot pa Washingtona. Kurdi tudi niso več pripravljeni popuščati komurkoli. Hvaležni so za pomoč Zahoda, vendar mu hkrati ne zaupajo. Ko sva s prijateljem Hogerjem, majorjem v pešmergi, premlevala te stvari, mi je citiral kurdski pregovor: »Ni pravega prijatelja razen gore.«

Vprašanje za slovensko vlado je, kako namerava ravnati, če bi izbruhnila nova vojna, ko bi se nasproti Kurdom borila vlada v Bagdadu (legitimna oblast Iraka) in Iran.

Pripadnika pešmerge, vojske iraških Kurdov, pred starodavno utrdbo Kalat v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana - države v nastajanju. Pešmerga (ime izvira še iz časov gverilskega vojskovanja proti Sadamovi vojski in pomeni 'vnaprej obsojen na smrt') se je izkazala za najbolj učinkovito kopensko silo v boju proti samooklicani Islamski državi.

Pripadnika pešmerge, vojske iraških Kurdov, pred starodavno utrdbo Kalat v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana - države v nastajanju. Pešmerga (ime izvira še iz časov gverilskega vojskovanja proti Sadamovi vojski in pomeni 'vnaprej obsojen na smrt') se je izkazala za najbolj učinkovito kopensko silo v boju proti samooklicani Islamski državi.
© Matej Leskovšek

Neodvisni Kurdistan?

Zahod kurdske države ne podpira. Največji izziv za velesile je, kako dovolj dobro oborožiti Kurde za uspešen boj proti islamistom, a hkrati ne dovolj, da bi lahko razglasili samostojnost. Toda predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani je že junija 2014 napovedal referendum o neodvisnosti regije. Izveden naj bi bil v nekaj mesecih, vendar je napredovanje sil Islamske države ustavilo te načrte. Zdaj ko je Kurdom uspelo potisniti islamiste nazaj in zraven še zasesti Kirkuk, se zdi uresničitev cilja neodvisnosti iraškega Kurdistana bliže kot kadarkoli doslej. Barzani je 22. januarja oznanil »konec dobe Sykes-Picotovega sporazuma«, s katerim sta Velika Britanija in Francija leta 1916 razdelili Bližnji vzhod na medsebojna interesna območja in med drugim zagotovili podlago za določitev meja Iraka in Sirije. »Če [svetovni voditelji] to priznajo ali ne, sprejmejo ali ne, takšna je stvarnost na terenu. (…) Potreben je nov sporazum… Ni logično vztrajati pri napačnem eksperimentu, ki se je ponavljal zadnjih sto let in ki ne vodi nikamor. Trenutne razmere v Iraku so takšne, da ne dovoljujejo sobivanja,« je dejal Barzani.

Nastanek prve kurdske države bo še dodatno razgrel nacionalistična čustva Kurdov v Siriji, Iranu in Turčiji. Tu bo prišlo do učinka domin, a kakšnega, je nemogoče napovedati. Kaj bo storila Slovenija, ko bo prišlo do razglasitve samostojnosti? Bo vojaški podpori sledila tudi politična? To vprašanje je zelo umestno, saj naša država ni sposobna priznati niti Palestine, kjer so zadeve z vidika mednarodnega prava zelo jasne. Kako bo šele, figurativno rečeno, negotovo cepetala na mestu sredi iraškega kaosa?

Inštruktorji ne bodo urili Kurdov za dolgotrajen boj proti islamistom, temveč bodo pravzaprav pomagali pri oblikovanju regularne vojske nove države na Bližnjem vzhodu z imenom Kurdistan.

Shizofrena geopolitika

O teh in drugih vprašanjih naši vladi bržkone ni in ne bo treba na glas razmišljati. Geopolitično ozračje je razgreto in mali Sloveniji ustreza, če se lahko hladi v senci velikanov, prvenstveno ZDA, ki vodijo koalicijo proti Islamski državi. Toda tudi na to, da bo Amerika imela odgovore na vsa vprašanja, se ne splača zanašati. Ameriško politiko na Bližnjem vzhodu bi še najbolje ponazorila karikatura shizofrenika. Ni nam potrebna obširna diagnoza, dovolj je že, če pogledamo srečanje med ameriškim podpredsednikom Joe-

jem Bidnom in turškim premierom Ahmetom Davutoglujem 23. januarja v Istanbulu. Do obiska je prišlo v času nove turške vojne proti Kurdski delavski stranki (PKK) in pa kmalu po odmevnih obtožbah o turškem sodelovanju z Islamsko državo, predvsem kar zadeva kupovanje sirske nafte. Kot prvo, vojno proti Kurdom je sprožil predsednik Tayyip Erdogan lani poleti, zato da bi na ponovljenih parlamentarnih volitvah njegova Stranka za pravičnost in razvoj dobila večino; to se je tudi zgodilo. In kot drugo: da Turčija (beri: krog ljudi okoli Erdogana) res posluje z Islamsko državo, je večkrat opozoril tudi sam ameriški državni sekretar John Kerry. Kljub temu je Biden pohvalil Davutogluja za predanost Turčije v boju proti Islamski državi, PKK pa okrcal, da je navadna teroristična organizacija. Medtem pa ameriška vojska in pešmerga prav dobro sodelujeta s kurdskimi Ljudskimi obrambnimi enotami. YPG pa ni prav nič drugega kot sirski PKK!

Kurdi so poleti 2014 zasedli Kirkuk. Z nafto prepojena provinca je strateškega pomena tako za kurdsko avtonomno oblast kot osrednjo iraško vlado v Bagdadu. Kirkuk bi utegnil postati polje novih vojnih spopadov med kurdsko vojsko na eni strani in vladnimi silami, podkrepljenimi s šiitskimi paramilicami, za katerimi stoji Iran, na drugi.

Kurdi so poleti 2014 zasedli Kirkuk. Z nafto prepojena provinca je strateškega pomena tako za kurdsko avtonomno oblast kot osrednjo iraško vlado v Bagdadu. Kirkuk bi utegnil postati polje novih vojnih spopadov med kurdsko vojsko na eni strani in vladnimi silami, podkrepljenimi s šiitskimi paramilicami, za katerimi stoji Iran, na drugi.
© Matej Leskovšek

Ko zahodne vlade svoji, v glavnem nepoučeni javnosti obelodanijo odločitve o napotitvi vojakov oziroma inštruktorjev na Bližnji vzhod, se vzdržijo pojasnjevanja spletk 'prijatelji so lahko teroristi, teroristi so lahko prijatelji' in se raje zatekajo k uporabi preproste retorike o dobrem in zlu. Pri nas bo enako. Za inštruktorje bo rečeno, da odhajajo v Irak izpolnit zavezo Slovenije v mednarodnem boju proti Islamski državi. Kot rečeno, gesta je dobra. Toda ne smemo biti naivni. Zdaj, ko so Kurdi pregnali Islamsko državo s svojega ozemlja, jih ta ne zanima več toliko. Prednostna naloga je obramba iraškega Kurdistana. Kmalu naj bi vladna vojska v sodelovanju s pešmergo in nekaterimi sunitskimi plemeni napadla Mosul, največje mesto v Iraku pod nadzorom Islamske države. Toda Kurdi niso zainteresirani, da bi prelivali kri za arabsko zemljo. Če bo pešmerga prispevala vojake za napad, bo to izključno zato, ker Mosul v rokah islamistov za Kurde pomeni neposredno grožnjo.

Kar se pa tiče prihodnosti, jim bo vseeno, kaj se dogaja onkraj njihovega jarka. Branili bodo meje Kurdistana, ne bodo pa marširali gor in dol po Iraku kot uporabni vojščaki globalne koalicije proti Islamski državi. Tako da je prav, da slovenska vlada razume: inštruktorji ne bodo urili Kurdov za dolgotrajen boj proti islamistom, temveč bodo pravzaprav pomagali pri oblikovanju regularne vojske nove države na Bližnjem vzhodu z imenom Kurdistan.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.