N'toko

N'toko

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Komentar

Konec domišljije

Zakaj neki domišljavi režiser teži z refleksijami o tem, ali lahko Prešernova Zdravljica ponudi navdih za premagovanje sedanje družbene krize?

Predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada Janezu Bogataju (desno) je uspelo preprečiti, da Miru Cerarju na proslavi ob kulturnem prazniku niso dvigovali pritiska z umetniško interpretacijo njegove tehnične žice

Predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada Janezu Bogataju (desno) je uspelo preprečiti, da Miru Cerarju na proslavi ob kulturnem prazniku niso dvigovali pritiska z umetniško interpretacijo njegove tehnične žice
© Matej Pušnik

Ko me je Mare Bulc povabil k pisanju pesmi za državno proslavo ob kulturnem prazniku, sem brez posebnega premisleka privolil. Veliko sva se pogovarjala o tem, kako se v današnjem času na novo vzpostavljajo nacionalne identitete in kako aktualen je spet postal Prešeren, zato sem imel na to temo polno idej. Čeprav mi je bilo v glavi jasno, kaj želim v komadu povedati, pa sem ob vsakem poskusu pisanja za nekaj ur obsedel brez rezultata. Cel teden sem buljil v tisto prazno stran in se silil k pisanju, misli pa so mi medtem bežale k drugim skrbem. Kako točno se nastopa na Prešernovi proslavi? To ni klub ali festival – v igri so kamere, kravate, protokoli, grbi, pahorji, brglezi ... Misel, da bom moral svoj tekst recitirati v Gallusovi dvorani pred slovensko kulturno in politično smetano, mi je jemala ves ustvarjalni apetit.

Verjetno nisem edini, ki mu slovenski kulturni praznik pomeni nekakšno dilemo. Kako točno naj bi se ob njem počutili? To je tisti dan, ko se od vseh nas pričakuje, da bomo ponosno stali pod isto zastavo in skupaj občutili nekakšno nacionalno zavest, ne da bi kateri od naših smučarskih skakalcev poletel čez 200 metrov. Skupno zavest naj bi čutili kar tako – ker govorimo isti jezik kot neki pesnik, ki je pred 170 leti napisal nekaj, kar naj bi bilo pomembno za nastanek naše države. Vsaj tako so nas učili v osnovni šoli, ko smo se nazadnje morali ukvarjati z njim. Ideja, da smo Slovenci narod, zgrajen na kulturi, je precej ohlapna, predvsem zato, ker v naših vsakdanjih življenjih izvajamo bolj malo skupnih kulturnih dejavnosti. Nič nenavadnega torej, da vsak 8. februar po državni proslavi namesto enotnosti vedno izbruhnejo škandali in razdor. Kulturni praznik pač ni skakalna tekma, kjer bi lahko enotno vzklikali »Gremo, naši! Kdor ne skače, ni Slovenec!« Kulturno dediščino lahko interpretiramo različno, in tudi o naših umetnikih imamo lahko različna mnenja, pa smo vseeno Slovenci.

V Prešernovo proslavo se je zato težko vživeti. Za prepiri o tem, katera politična stran je tokrat ugrabila prireditev, se skriva neizrečeni sum, da ta prireditev tako ali tako ni namenjena nam ali nagrajenim umetnikom, pač pa funkcionarjem in kulturnim elitam. In v tem sumu je precej resnice. Po nekaj pogovorih z režiserjem o tem, kako bomo naše ideje uskladili z Upravnim odborom Prešernovega sklada, se mi je ta skupina začela kazati kot utelešenje vseh naših karikaturnih predstav o državnih funkcionarjih – kot gruča naveličanih birokratov, katerih edina skrb v življenju je to, da se ne zamerijo kakemu pomembnežu in si s tem ogrozijo delovno mesto. To seveda pomeni, da se na državnih proslavah ne sme zgoditi nič, kar bi vladajoči politiki utegnili doživeti kot napad. Ker pa so birokrati nagnjeni k paranoji, poskušajo zagotoviti, da se na proslavah za vsak primer ne zgodi popolnoma nič. Kulturni program je preprosto izveden zato, da si skupina ljudi razdeli denar in da lahko politiki en dan v letu namesto o obrambi schengenske meje in spoštovanju bruseljskih zavez govorijo o domači poeziji in gledališču. Po enem tednu brezplodnega razmišljanja mi je postalo jasno, zakaj se s pisanjem nikamor ne premaknem – preprosto nikoli ne bom končal komada, če ga bom poskušal narediti primernega za ušesa članov upravnega odbora Prešernovega sklada, kaj šele za ušesa poslanskih skupin SMC, SD in Desus. To bi bila poleg tiste Virantove verjetno najslabša rap pesem vseh časov.

Zato sem se raje lotil pisanja z mislijo, da bom pesem izvajal v kakem underground klubu. Ne glede na situacijo moram pač ustvariti nekaj, kar bi sam hotel slišati, in če bi jaz spremljal proslavo po TV-ju, bi precej raje videl nastop glasbenikov, ki politikom v prvi vrsti postavljajo ogledalo, kot pa takih, ki se jim dobrikajo. Ko sem začel pisati na vznesen in klubsko nabasiran beat, so se mi v glavi hitro začeli nizati odgovori na vprašanja, ki po mojem mnenju pritičejo današnji kulturni slovesnosti. Kaj sploh praznujemo? Kaj je to narod? Kaj je njegov namen? Kdo postavi merila za članstvo? Kako se skozi čas spreminja? Kakšna je lahko njegova prihodnost? Pesem je tako končno začela dobivati obliko in postajal sem bolj samozavesten, da bom lahko z nastopom res dobro sklenil prireditev. A kot da bi z nekakšnim birokratskim šestim čutom zaznali, da jim rezultat ne bo všeč, je odbor Prešernovega sklada režiserju sporočil, da se mojemu nastopu odpoveduje, še preden mi je uspelo pesem dokončati. Nisem vedel, ali naj bom jezen, ker so me s takšno lahkoto zbrisali s seznama, ali vesel, da sem se rešil bremena. Z Maretom sva se dogovorila, da se zavoljo preostalih nastopajočih točki pač odpovemo in da poskuša speljati, kar se bo dalo.

Tako je nastala kompromisna prireditev brez scenskih vložkov, ki bi utegnili koga spomniti na temačno politično realnost sodobne Evrope (odbor je iz predstave odstranil begunce, žico in črno-beli grb) in brez zaključne pesmi, ki bi povzemala režiserjevo sporočilo, vseeno pa se ni izogibala vprašanjem časa. Ni se treba strinjati z njegovimi odgovori, a Bulc se vsaj ni ustrašil napetosti, s katerimi se mora danes spoprijemati družba. Prešernova Zdravljica je bila politični manifest, klic k boju v času, ko so Evropo preplavljale revolucionarne ideje – odprava monarhije, univerzalna volilna pravica, svoboda tiska in zborovanja, odprava smrtne kazni ... Zakaj bi se izogibali njenemu političnemu sporočilu? Danes, ko se namesto bratstva, enotnosti in svobode iz časa pomladi narodov naša nacionalna pripadnost utemeljuje na izključevanju, neenakosti in nadzoru, je Zdravljica lahko še kako dobro vodilo. Mnogi so izvedbo v tujih jezikih doživeli kot provokacijo, a težko si predstavljam večjo čast za pesnika, kot da se pri tebi navdihujejo druge kulture.

Ko je režiser po predstavi javnosti zaupal svoje težave s cenzorji, ki so mu okrnili predstavo, najbrž ni bil nihče pretirano presenečen – v resnici je zgolj povedal nekaj, kar smo že vsi vedeli. Kaj pa je pričakoval, to država pač počne, mar ne? Novinarji z državne televizije, s katerimi sem se pogovarjal o svojih izkušnjah v procesu nastajanja proslave, niso kazali niti najmanjšega začudenja. Takšni pritiski so vendarle del njihovega vsakodnevnega dela. O državi si že vsi mislimo svoje, odprto pa je ostalo vprašanje, kaj si misliti o predrznem režiserju Bulcu.

Če mi je bilo že na začetku jasno, da bi moj nastop na proslavi marsikoga spravil ob živce, sem šele po dogodku razumel, zakaj odboru Prešernovega sklada ni bilo treba slišati besedila, preden me je črtal iz programa.

Med glasno navijanje za žvižgača, ki se je v ljudski domišljiji pridružil vrstam Erika Valenčiča in Jelene Aščić kot žrtev sistema, ki si je drznila prekiniti molk, so se hitro vrinili tudi številni pomisleki. »Ali režiser ne razume, da dela za naročnika?« – »Če ga država plačuje, ne more kar delati po svoje.« – »Zakaj je poskušal v kulturno proslavo vriniti svoja politična prepričanja?« – »A ni to praznik vseh Slovencev, zakaj nas mora deliti?« – »Ali sme biti grb črno-bel?« – »Je dovoljeno peti Zdravljico v arabskem jeziku?« Izkazalo se je, da znamo našteti cel kup tehtnih razlogov, zakaj bi moral Bulc pač biti tiho, pobrati denar in storiti, kot mu je bilo rečeno. Če bi se obnašal v skladu z našimi stereotipi o brezjajčnih režimskih umetnikih, bi bilo vse ok. Za sabo bi imeli še en uspešen kulturni praznik pretvarjanja, da smo velika srečna družina, združena v ljubezni do starega mojstra sonetov. Zakaj neki domišljavi režiser teži z refleksijami o tem, ali lahko Prešernova Zdravljica ponudi navdih za premagovanje sedanje družbene krize? Naj se drži protokola!

Vsi smo očitno sprijaznjeni, da politiki posegajo v delo režiserjev, ko pa režiser predstavi svoj lastni kritični pogled, se mnogi začnejo križati, kot da je naredil nekaj najbolj bogokletnega. »Kultura se nima kaj ukvarjati s politiko!« Problem takšnih reakcij je v tem, da so samo odmev zahtev, ki jih dajejo politiki sami. Seveda nočejo, da bi se samostojno misleči ljudje ukvarjali z njimi! S tem, ko poskušamo vse javno življenje očistiti političnega razmišljanja, smo zgolj začeli razmišljati enako kot politiki. Namesto da bi se države prijemali predrznost in domišljija njenih ustvarjalcev, smo se mi nalezli njenega birokratskega spletkarjenja, njene dolgočasnosti in brezidejnosti. Vsaka uporaba domišljije zato že pade v osovraženo kategorijo »aktivizem«, ki ga je treba izvajati »v lastnem prostem času in na lastne stroške«. Če mi je bilo že na začetku jasno, da bi moj nastop na proslavi marsikoga spravil ob živce, sem šele ob spremljanju debat po dogodku razumel, zakaj odboru Prešernovega sklada ni bilo treba slišati besedila, preden me je črtal iz programa. Odbor je namreč bolje kot jaz razumel, da se bo največ gledalcev namesto pri besedilu ustavilo pri vprašanju, kateri politični boter je spravil tega skrajnega levičarja na oder. Leta strankarskega vtikanja v kulturni praznik so povzročila, da tega nihče več ne razume kot povabilo k razmisleku in skupni debati, ampak le še kot sredstvo strankarske propagande. Še na zadnjem področju, kjer bi se lahko pošteno skregali o naših vrednotah, ni pomembno, kaj si povedal, ampak čigav človek si.

Prav ta logika pa se birokratom vedno maščuje. Bolj ko se trudijo narediti proslavo uravnoteženo, nevtralno in neškodljivo, bolj škandalozno se konča. Kaj pa, če je škandaloznost tisto, kar od naše kulture zares hočemo? Kaj pa, če potrebujemo te prepire in provokacije, da se lahko pomaknemo naprej? Izbor citata Aleša Debeljaka, s katerim je Mare Bulc zaključil svojo medijsko izjavo, je zato povsem primerna: »Kjer mislijo vsi isto, ne misli nihče.« Lahko bi še dodali, da kdor hoče narediti kulturno proslavo po meri vseh, je v resnici ne dela za nikogar.

Zakaj bi si lagali, nikogar med nami ob državnih praznikih najbrž ne preplavijo pretirano topli občutki. Saj vsi spoštujemo Prešerna in imamo radi našo himno, vseeno pa so za večino prebivalcev Slovenije naši nacionalni simboli prej vir frustracij kot pa skupne identitete. Vsake toliko časa jih oplemeniti kak smučarski skakalec, vse ostale dni v letu pa nas spominjajo na osovražene institucije in voditelje. Narod pač ni čreda, ki jo oblast vpreže v državne simbole in na melodijo uradne himne strumno koraka v zaželeno identiteto, svojo domišljijo pa uporablja v prostem času. Če je bila kultura kadarkoli temelj naše skupne identitete, je bila zato, ker je odgovarjala na naša skupna vprašanja v težkih zgodovinskih trenutkih. Tako je bil pojav nacionalnih identitet v Evropi odgovor na razpad imperijev, zgodil se je skupaj z ekonomskimi in tehnološkimi spremembami, ki so odprle nove možnosti in zahtevale nove ideje. Ob podobnih izzivih današnjega časa pa se zdi, da nacionalna kultura postaja ceneno nadomestilo za takšno iskanje odgovorov. Bolj ko smo negotovi o naši prihodnosti, več si dajemo opraviti z barvo državnega grba in štetjem slovenskih pesmi na radijskih valovih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.