Komentar / Konec domišljije

Ko me je Mare Bulc povabil k pisanju pesmi za državno proslavo ob kulturnem prazniku, sem brez posebnega premisleka privolil. Veliko sva se pogovarjala o tem, kako se v današnjem času na novo vzpostavljajo nacionalne identitete in kako aktualen je spet postal Prešeren, zato sem imel na to temo polno idej. Čeprav mi je bilo v glavi jasno, kaj želim v komadu povedati, pa sem ob vsakem poskusu pisanja za nekaj ur obsedel brez rezultata. Cel teden sem buljil v tisto prazno stran in se silil k pisanju, misli pa so mi medtem bežale k drugim skrbem. Kako točno se nastopa na Prešernovi proslavi? To ni klub ali festival – v igri so kamere, kravate, protokoli, grbi, pahorji, brglezi ... Misel, da bom moral svoj tekst recitirati v Gallusovi dvorani pred slovensko kulturno in politično smetano, mi je jemala ves ustvarjalni apetit.