Jure Trampuš

25. 2. 2016  |  Družba

O brezsrčnih učiteljih

Izgon mladoletnih migrantov in kranjskega dijaškega doma je povzročil nekaj zgražanja in osuplosti. Če so mnogi - pa naj gre za politike, šolnike ali kakšno drugo javnost - zadržano morebiti še razumeli strah staršev, ki naj bi bolj verjeli internetnim lažem kot pa ravnateljici dijaškega doma, je nekaj povsem drugega s peticijo dela učiteljskega zbora, ki je s podpisi nasprotoval prihodu izgubljenih, pregnanih otrok brez staršev. Kar je povsem logično, ravno učitelji, pedagogi so tisti, ki bi se morali zavedati, kaj pomeni inkluzija, pomoč prizadetim, solidarnost.

Zaradi nestrpnosti na gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju se je oglasil tudi njihov nekdanji ravnatelj Jure Šink. Na svojem blogu je zapisal, da je najprej okleval, če je vse skupaj sramotno, grozljivo, nepredstavljivo, a se je na koncu odločil, da mu je kot učitelju »prav nerodno«.

Nato je nadaljeval: »Na gimnaziji je približno 45 profesorjev, 24 od njih je več kot polovica. Ne gre za posameznike, ki bi imeli skrajno nestrpna mnenja, ampak za večji del intelektualcev iz vzgojno-izobraževalne ustanove. Vzgoja IN izobraževanje. Toda, vzgoja za kaj in izobraževanje za kaj? Za strpnost, za spoštovanje drugačnosti, za spoštovanje otrokovih in človekovih pravic?« Nekdanji ravnatelj takšne protestne izjave ne bi nikoli podpisal, nasprotno, pobudniku iz učiteljskega zbora bi priporočil, naj se te akcije ne gre. »Da, priporočil bi mu, morda bi mu postregel s kakšnim plastičnim primerom, kam so takšna dejanja vodila npr. v letu 1937.«

Nato bi kor ravnatelj napisal nasprotno mnenje, ga poslal napadeni ravnateljici dijaškega doma in medijem. Ravnatelj še dodaja, da vsi učitelji na šoli pač niso nestrpni, žal se njihov glas ne sliši. »Ker pa vem, da je na tej šoli veliko učiteljev, ki spodbujajo pozitivne odnose, krepijo strpnost in delujejo v dobro vse dijakov (in otrok), bi se zagotovo pridružili mojemu nasprotnemu mnenju. In prav tem učiteljem se dela največja krivica: temna luč in vseslovenska prepoznavnost nestrpnosti je padla na vse«.

Svoje razmišljanje zaključuje, kar je zelo pomembno, s pohvalo in izraženim spoštovanjem ravnateljici dijaškega doma Juditi Nahtigal, ki je v otrocih videla samo otroke, ne pa teroristov, posiljevalcev, tatov.

Pohvale bivšega ravnatelje so povsem na mestu, njegova osuplost nad nestrpno akcijo dela učiteljskega zbora kranjske gimnazije tudi. Kako bodo ti učitelji svoje učence učili o temeljnih postulatih moderne evropske družbe? O spoštovanju? Enakopravnosti? Družbi človekovih pravic? O solidarnosti in pomenu vzajemne pomoči? S svojim zgledom pač ne.

Nekateri prestrašeni starši so razmišljali, da bi prepisali otroke iz dijaškega doma, ker naj bi v njem bivalo nekaj begunskih otrok. Sam razmišljam drugače. Če bi moji otroci obiskovali šolo in bi jih poučevali učitelji, ki s podpisi preganjajo pomoči potrebne, bi naslednji dan svoje otroke izpisal iz te sebične šolske institucije.

Razmišljanje bivšega ravnatelja Jureta Šinka si lahko preberete tule>>