Igor Mekina

21. 3. 2016  |  Svet

Dogovor s Turčijo v senci nedosledne migrantske politike EU

EU in Turčija sta dosegli dogovor o vračanju beguncev iz Grčije v Turčijo in tako naj bi po novem od nedelje naprej vsi begunci, ki bodo iz Turčije odšli na pot proti Grčiji kmalu zatem znova vrnjeni v Turčijo. Dogovor naj ne bi veljal za usodo vseh tistih okoli 45 000 beguncev, ki so že v Grčiji. Turčija naj bi ob tem dobila tudi še dodatne 3 milijarde evrov pomoči ter pospešitev pogajanj o članstvu v EU, skupaj z odpravo vizumov, kjer pa mora Turčija še izpolniti več kot polovico od 73 zahtevanih pogojev.

Turčija, ki status beguncev priznava samo beguncem iz Evropskih držav (ki v Turčijo praviloma ne bežijo) in ne tudi iz drugih bližnjevzhodnih držav (ki jih je v Turčije na milijone) se je ob tem zavezala, da bo vse begunce »obravnavala v skladu z mednarodnim pravom«, ter da jih »ne bo vračala v države, iz katerih so zbežali«. V skladu z dogovorom je zmanjšano tudi število Sircev, ki bi lahko iz Turčije neposredno odšli v države EU – 72 000 letno, čeprav so mednarodne agencije predlagale 108 000 letno. V zvezi s pridruževanjem Turčije EU so zaradi Cipra, (ki je napovedal blokado vstopa Turčije zaradi nerešenih ozemeljskih vprašanj na samem Cipru) voditelji EU Turčiji lahko obljubili le odpiranje poglavja o proračunu, ne pa petih poglavij, kot je želela Turčija. Vsak begunec v Grčiji naj bi bil po zagotovilih iz EU obravnavan »individualno«. Za vsakega iz Grčije vrnjenega državljana Sirije naj bi v EU odšel en državljan Sirije iz Turčije, ni pa jasno, kakšna naj bi bila usoda ostalih beguncev.

Ob tem ima EU sama težave z Grčijo, kajti že leta 2011 je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da begunce v Grčiji čaka »ponižujoča obravnava« ter nevarnost, da jih vrnejo v države iz katerih so zbežali. Prav zato države EU niso mogle vračati begunce v Grčijo. In če jih niso mogle vračati v Grčijo, je še toliko bolj upravičen dvom v to, da bi Turčija, navkljub dogovoru z EU, lahko bila »varna država.« Ker bo sporazum s Turčijo v veljavi od 20. marca, vračanje beguncev pa naj bi se začelo 4. aprila to pomeni, kot ocenjuje Guardian, da bi Grčija samo v 48 urah morala postati država z »delujočim azilnim sistemom.«

Vendar to ni edina težava članic EU. Evropsko računsko sodišče je namreč pravkar objavilo uničujoče poročilo o evropski migracijski politiki, v katerem je ugotovilo, da je evropska migracijska politika »nekoherentna in ji manjka strategije.« Omenjeno poročilo je bilo vir izjemnih napetosti med Evropsko komisijo ter sodiščem, saj je računsko sodišče ugotovilo vrsto nepravilnosti pri obravnavi vprašanja migracij. »To je politika, ki ji manjka strategija. Imamo splošne cilje, s politiko, ki se ukvarja samo z vsakokratnimi prioritetami. To nas je postavilo v položaj, ko se pogajamo o tem, da naj bi vrnili begunce za bolj odprt vizni sistem, kar nima veliko smisla,« je zapisala Danièle Lamarqe, poročevalka sodišča o omenjeni problematiki. Pri tem se je Evropska Komisija ki jo vodi Claude Juncker zelo trudila, da omenjeno poročilo ne bi ugledalo luč sveta.

EU sicer večino denarja zaradi migracij uporablja v okviru programov v »južnem Mediteranu« in v okviru »držav vzhodnega sosedstva«. Poraba se odvija v okviru programov ki imajo nazive ,kot na primer »Tematski program za sodelovanje na področju migracij in azila« ter »instrument evropskega sosedstva.« Vendar pa so po pregledu dokumentov omenjenih programov revizijski sodniki presenečeni, ko so ugotovili precejšen nered. Z nejasnimi cilji in slabim nadzorom niso prepričali sodišča. Pri tem ta dva programa, za katera je EU porabila v petih letih do leta 2014 kar 742 milijonov evrov predstavljata le manjši del zneska za migracije. Pri tem je sodišče pod drobnogled vzelo samo 23 projektov v Alžiriji, Gruziji, Libiji, Moldaviji, Maroku in Ukrajini in ugotovilo, da jih pet sploh ni bilo ocenjenih, osemnajst pa samo deloma. Nakup 55 vozil s štirikolesnim pogonom za ukrajinske nadzornike meje je bilo na primer v dokumentih EU zavedeno kot »politika administrativne uprave«. Evropski projekt »Morski konj« je sprejela Libija, ne pa tudi Maroko ali Alžirija, zaradi česar je bil program zelo okrnjen, kar funkcionarji EU niso razglašali na velik zvon. Države vzhodnega partnerstva pa prav tako niso pokazale zanimanje za sprejem svojih vrnjenih državljanov, kljub temu da je bilo to povezano s finančnimi ugodnostmi. Sodišče je ugotovilo tudi pomanjkanje povezav med migracijami in razvojem. Kot popolnoma zgrešen se je pokazal tudi program odpiranja ženskih pekarn v področjih z veliko migracijo v Maroku. Ob takšnih napakah zato kljub dogovoru med Turčijo in EU o vračanju migrantov in beguncev ni veliko upanja, da bo tudi ta dogovor dosledno izpeljan v praksi.