RKC in UTD

Kdo se je dejansko izgubil, levica v desnih idejah ali desnica v levih?

Krekovo delo Socijalizem iz leta 1901

Krekovo delo Socijalizem iz leta 1901

V prejšnji številki Mladine je bila v intervjuju s patrom Brankom Cestnikom postavljena teza, da RKC nasprotuje univerzalnemu temeljnemu dohodku (UTD) zato, ker ga propagira levica – »ker je danes to idejo skuhala levica, smo seveda mi proti. To je posledica naše antiidentitete,« pravi Cestnik. Ta teza sicer ni nova, je pa prvič pogumno in odkrito formulirana. A je trikrat napačna: stvarno, zgodovinsko in interesno. Najprej o prvih dveh argumentih, o zadnjem pa v zadnjem odstavku.

Zadržanost slovenskega katoliškega klera do zamisli o UTD ni posledica odklanjanja vsega, kar prihaja z leve strani političnega prostora. Res je nasprotno. Kajti razvodenelost slovenske levice – tako kot evropske – se je zgodila z izrazito kooptacijo idej, ki po izvoru niso prav nič levičarske, ampak nazorsko desničarske ali pa povsem nevtralne. Med desničarskimi so, denimo, neoliberalne zamisli o denacionalizaciji (celo stoodstotni naturalizaciji kot pri nas), o privatizaciji na vseh področjih, o krčenju države na račun spodnjih slojev itd. Med nevtralnimi pa je zamisel o UTD in na primer o reševanju ekoloških vprašanj. Prve so destruktivne a priori, uspešnost nevtralnih pa je odvisna od izvedbe – dokler ta ni jasna, levici niso v pomoč v razmerah, ko se sama sesuva zaradi prvih. Zamisel o UTD sodi med druge. Pri tem ne pozabimo, da UTD ni nikakršna revolucionarna zamisel. Lahko se prakticira v vsakršnih družbah in režimih, od bogatih do revnih, od skrajno socialističnih do zgledno demokratičnih, a tudi v avtokratskih (ti bodo socialno vprašanje »odkrili« takoj, ko se bo izpel nacionalistični populizem, zgledi so številni, od aktualnega Orbana do italijanskega fašizma v preteklosti). V splošnem ni z UTD nič drugače kot s socialno državo, ki jo lahko raztegnete v smer demokratičnega socializma ali pa rezidualno skrčite do karikature. A to ni argument proti UTD, pač pa razlog, da nam ne sme biti vseeno, kako in kdaj naj uresničimo to zamisel.

Geslo za UTD

Geslo za UTD

Dejstvo je, da v Sloveniji zamisel o UTD ni v nobenem smislu levičarski projekt. Stranka SD jo je odpisala, še preden jo je razumela, stranka ZL pa je ni posvojila, ker se še ni razvil dialog o njej (čeprav ga iskreno podpira, celo organizira). Kljub tej razliki med SD in ZL – žal – še ni mogoče reči, da je UTD projekt levice. Še več, zgodovinsko gledano so se take zamisli v slovenskem prostoru rodile večkrat med katoliškimi intelektualci kot pa v protiverskem taboru. Ideja socialne države – in njene aplikacije skozi kompletno socialno politiko, ki je še danes nedosegljiv vzor – ni zrasla na levici, ampak na desnici. Njen avtor je Andrej Gosar, in to že takoj po prvi svetovni vojni, torej sočasno s skandinavskimi inovacijami na isto temo. Gosarjeve ideje pa že takrat, ko je nastala, ni zavračala zgolj radikalna levica (KP, Kardelj), pač pa hkrati in enako intenzivno tudi takratna katoliška desnica (kleriški vrh RKC). Rezultat poznamo: medsebojno pobijanje med drugo svetovno vojno. Pol stoletja kasneje, ob nastanku Slovenije kot samostojne države, je zamisel o UTD prvi in najtemeljiteje predstavil Pučnikov kolega Veljko Rus, ki je v ta namen spisal monografijo Socialna država in družba blaginje (1990). Rus sicer Pučnika ni prepričal, ta je UTD zavrnil, češ da zanj še ni dozorel »čas«, kmalu po tem pa je ta »čas« povozil tudi projekt Pučnikove stranke. SDS je prevzel Janša, ki se je takoj odrekel socialdemokratskim vsebinam. Torej, kje je tu zveza z levičarskim UTD? Nikjer. Pučnik in Rus, slednji kot afirmator in prvi kot ignorant zamisli o UTD, spadata med prve, intelektualno najbolj profilirane kritike komunizma, Janša pa je eden od zadnjih partijcev nekdanjega režima, ki je najhitreje konvertiral v antikomunistično, nacionalistično in katolicistično smer (šele od začetka devetdesetih let ga pri mašah gledamo v prvih vrstah). Ob tem tudi ni nepomembno dodati, da vsi tisti, ki se od osamosvojitve zavzemamo za UTD, nismo v stranki SD. Če je v vsej tej zmedi imen, pobud in relativnosti političnih prepričanj vsaj kaj približno jasno, je nedvomno zgolj eno – UTD ni projekt politične levice po nobenem merilu, niti po strogem strankarskem (članstvo, nazor) niti po ohlapnejšem, v smislu levice kot nečesa, kar je levo od sredine (med zagovorniki UTD so tudi katoličani in neoliberalci, na primer zagovorniki »negativne dohodnine« Miltona Friedmana, ni pa marsikoga z levice, ker tam še ne vedo, za kaj sploh gre, niti tistih, ki so še bolj levo in jih zato ne zanima prav nič od vsega, kar je združljivo s kapitalizmom). Skratka, začeti premislek o UTD z razvrščanjem na levico/desnico – še preden pretehtaš argumente – je skrivanje za kulturnobojno paradigmo. To je poza, kjer že vnaprej veš, kaj misliš, čeprav nič ne misliš in se zavedaš le, kam spadaš. In zaradi skrbi, da ne bi izpadel, je vse drugo nepomembna podrobnost. No ja, so še tisti, ki ne vejo, za kaj gre, a brez skrbi, teh bo vse manj. V slovenskem javnem mnenju (SJM 2013) je že dosežena kritična masa, saj je več tistih, ki podpirajo UTD (36 %), kot pa nasprotnikov (16 %), drugi pa so neobveščeni ali pa se še niso odločili.

Šele s pravico do UTD se bodo kleriki emancipirali od svojega delodajalca in se avtonomno odločali, v katero smer naj prakticirajo poklic.

Naslednji – zgodovinski – argument, da UTD ni levičarski projekt, je na Slovenskem star dobrih sto let. Prvi je UTD brezpogojno terjal že Janez Evangelist Krek v knjigi Socijalizem, torej leta 1901. Zamisli sicer ni izrecno označil z omenjeno kratico, jo je pa dovolj natančno formuliral v temeljnem načelu »eksistenčnega prava« (Krekov izraz), pri katerem izrecno poudari tole: ko je eksistenčna stiska posameznika »tolika, da je življenje v resni nevarnosti, si sme potrebnih stvari vzeti iz tujega premoženja, javno ali tajno, in to ni ne tatvina in ne rop« (Socializem, str. 44). Ker ima navedeno načelo absolutno veljavo, saj je po Kreku povsem neodvisno od kakršnegakoli lastninskega ali meritokratskega merila, ga mora država brezpogojno priznati vsem. Prav v tem je bistvo UTD. Philippe Van Parijs, glavni promotor UTD, pravi: »Nekoč se nam bo zdelo celo samoumevneje, da so vsi, tudi lenuhi, upravičeni do dohodka, kakor da so vsi, tudi nesposobni, upravičeni do volilnega glasu.«

In kam smo prišli dobrih sto let po Kreku? Kdorkoli bi danes prejšnjo Krekovo misel upal ponoviti v mikrofon na demonstracijah, bi ga politična desnica – ki je vsa brez izjeme katoliška – takoj razglasila za levičarskega skrajneža, češ, poglejte teroristične anarhiste, že ščuvajo (eden od SDS-ovcev je v parlamentu celo trdil, da se tudi oborožujejo). In ne pozabimo, da današnje razmere niso tako zelo drugačne od tistih izpred 80 let, da bi lahko podcenjevali sedanjo zlizanost janšizma s katolicizmom. V tej primerjavi ni pomembno, da tudi stranke na desnici med sabo niso enotne. Bistveno je dosledno ponavljanje političnega vzorca, po katerem nihče na politični desnici ne more preživeti brez sklicevanja na katolicizem, ta pa ne more preživeti, ne da bi se navezoval na desničarske stranke.

Duhovnik Janez Evangelist Krek

Duhovnik Janez Evangelist Krek

Drugi katoliški intelektualec pri nas, ki je zamisel o UTD zapisal že pred drugo vojno, je izumitelj socialne politike Andrej Gosar. Povzel jo je v svojem temeljnem delu Za nov družabni red (1. zv., 1933, str. 552, drugi odstavek).

Skratka, ni res, da RKC ne podpira UTD zato, ker bi šlo za levičarski projekt. Zgodovinsko je pri nas zamisel o UTD zrasla na desnici (levica danes vsaj razpravlja o njem), a so kleriki RKC raje tiho, saj so socialno katoliško dediščino povozili z mahničevsko paradigmo že pred prvo svetovno vojno, točno v času nastanka Krekovega Socijalizma. Seveda takrat – in dolgo po tem – nikjer v Sloveniji še ni bilo niti enega samega komunista. Ko se je ta slepota RKC do lastne socialne misli v drugi vojni kontaminirala še s fašizmom, ko se je po nastanku samostojne države navezala še na državni proračun, ko se je vrgla še v biznis in bankrotirala, vseskozi pa koketirala s populizmom desnice – takrat je degradacija katolištva na Slovenskem dosegla dno. Nižje ne gre. Je pa mogoče preživeti, če si RKC ohrani državni monopol na verskem trgu, s katerim kompenzira erozijo zaupanja uporabnikov do svojih storitev. Ker se evangelijskega škandala katoliški verniki zavedajo že dlje časa, jih večina vero prakticira zunaj RKC. Z uvedbo UTD pa se bo isti trend začel tudi med duhovščino. Kajti šele s pravico do UTD se bodo kleriki eksistenčno emancipirali od svojega delodajalca in se avtonomno odločali, v katero smer naj prakticirajo poklic, znotraj RKC, mimo nje ali proti njej (zgledov za vse tri možnosti je v krščanstvu na pretek, celo pri nas). Šele tu bo nasprotovanje RKC do UTD logično in politično. Takšno bo ostalo celo, če bi se levica od UTD distancirala, še preden ga zares premisli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.