Klemen Košak

29. 4. 2016  |  Mladina 17  |  Politika

V revščino zakleti

Revščina ima krivično značilnost, da spodbuja samo sebe

Pred letom 2008 so bili revni večinoma tisti, ki so bili brezposelni, danes pa je med revnimi tudi veliko zaposlenih in upokojencev. (Na fotografiji prizor iz Ljubljane)

Pred letom 2008 so bili revni večinoma tisti, ki so bili brezposelni, danes pa je med revnimi tudi veliko zaposlenih in upokojencev. (Na fotografiji prizor iz Ljubljane)
© Gašper Lešnik

Pri revščini je žalostno to, da si revni ne morejo kupiti stvari, ki jih potrebujejo, še bolj pa številna ponižanja, ki se temu pridružijo; morda pa je pri revščini najbolj žalostno to, da jo njene posledice zakoreninijo. Revščina ima namreč to krivično lastnost, da spodbuja samo sebe.

»Občutki brezperspektivnosti, majhnega nadzora nad svojim življenjem, pasivnost, zavedanje objektivne izključenosti iz življenjskih tokov – vse to so posledice revščine in hkrati lastnosti, ki jo krepijo,« poudarja psihiatrinja in družinska terapevtka Maja Rus Makovec, vodja enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola na ljubljanski psihiatrični kliniki.

Preden bi lahko rekli, da se morajo revni samo znebiti teh občutkov in bo zanje vse bolje, Maja Makovec Rus pove, da bi morali na revščino gledati kot na nekakšno socialno bolezen. To je povedala dvakrat in drugič je dodala, da gre za »hudo socialno bolezen«. »Ljudje se zaradi revščine vedejo veliko bolj destruktivno, kot če ne bi bili revni. Revni so tudi bolj bolni, pa hkrati dobijo manj zdravstvene pomoči.«

Med zdravstvenimi težavami izstopajo duševne motnje. Še posebej shizofrenija je med revnimi nekajkrat pogostejša kot med bogatejšimi, a podobno je s tesnobo, antisocialnimi osebnostnimi motnjami in resnimi kognitivnimi pomanjkljivostmi.

Če na revščino gledamo kot na bolezen, bi lahko dodali, da je nalezljiva. »Tisti, ki premlevajo svoje težave zaradi brezposelnosti ali revščine, se navadno ne zmorejo posvečati otrokovim potrebam. Na drugi strani starši prenašajo v družino tekmovalnost in tesnobo sodobnega sveta,« pojasnjuje klinična psihologinja Polona Selič. Sama o revščini govori kot o ekonomskem nasilju, ki pri otrocih povzroča slabše zdravje, slabši šolski uspeh in »izkrivljen moralni, socialni in čustveni razvoj«.

Slovenska družba je nepravična do revnih otrok, ker so v primerjavi z vrstniki, ki niso revni, prikrajšani samo zato, ker so revni oziroma živijo v revnih družinah.

Revščina in vse, kar pride z njo, so potem prevečkrat vzroki za nasilje v najpogosteje uporabljenem pomenu te besede. Brezposelne ženske so skoraj petkrat pogosteje izpostavljene sočasnemu duševnemu in telesnemu nasilju, je pokazala raziskava, ki so jo zadnjih deset let izvajali na katedri za družinsko medicino ljubljanske medicinske fakultete.

»Z revščino povezan stres in frustracija lahko naredita moškega nasilnejšega, ženske pa iz nasilja v part-

nerskih odnosih zaradi finančne nesamostojnosti težje izstopijo,« pravi Polona Selič, ki je sodelovala v raziskavi. Ugotovili so tudi, da izpostavljenost nasilju poveča tveganje za pojav depresije in tesnobe. Ti motnji so raziskovalci zabeležili pri 89,5 odstotka žrtev nasilja.

Vztrajnost družbenega položaja

V nasprotju z nekaterimi razvitimi državami v Sloveniji nimamo natančnih podatkov o družbeni mobilnosti, torej o tem, koliko je življenjska situacija posameznika odvisna od življenjske situacije njegovih staršev. Za Slovenijo še nihče ni ugotavljal, ali imajo ljudje, ki zaslužijo veliko, tudi starše, ki so imeli visoke plače.

Eden redkih podatkov, ki jih imamo, so odgovori ljudi iz leta 2011 na vprašanji, ali so v otroštvu shajali težko, ali lahko in kako shajajo zdaj. V Sloveniji je med tistimi, ki danes shajajo težko, sedemdeset odstotkov takih, ki so tudi v otroštvu težko živeli. Romunija in Bolgarija sta edini evropski državi, kjer je ta odstotek višji. Na drugi strani je med tistimi, ki danes shajajo lahko, v Sloveniji polovica takih, ki tudi v otroštvu niso občutili pomanjkanja. Ta odstotek nikjer v Evropi ni višji.

Ker gre za odgovore tistih, ki so bili pred petimi letih stari od 24 do 59 let, lahko ugotovimo, da je od petdesetih let prejšnjega stoletja precej revnih izboljšalo svoj položaj, medtem ko se položaj tistih, ki so v otroštvu shajali lahko, ni poslabšal. Iz teh podatkov sicer ni jasno, ali se je premik na bolje zgodil v času Jugoslavije ali v samostojni državi.

Podatki drugih držav kažejo, da je družbena mobilnost večja v državah, kjer je velika tudi družbena enakost. Položaji ljudi se od položajev njihovih staršev najbolj razlikujejo v skandinavskih državah, v južnoameriških državah, kot sta Čile in Peru, pa se družbeni položaj najbolj vztrajno prenaša iz ene generacije v drugo. Tam bogate družine ostanejo bogate, revne pa revne.

Za otroke iz najmanj spodbudnega okolja je zelo pomembno, ali obiskujejo vrtec ali ne, vlada Boruta Pahorja pa je leta 2012 petini najrevnejših ukinila brezplačno predšolsko vzgojo.

V Sloveniji je neenakost majhna. Po enakosti dohodkov smo med prvimi na svetu, in čeprav je neenakost premoženja večja kot neenakost dohodkov, je tudi imetje v drugih državah razporejeno veliko bolj neenakomerno kot pri nas. Po pravilu bi torej morala biti tudi socialna mobilnost v Sloveniji velika.

Zato je zelo zanimivo, da je za Slovenijo značilna močna povezava med doseženo izobrazbo staršev in otrok. Verjetnost, da bo šel otrok neizobraženih staršev na univerzo, je v Sloveniji zelo majhna. Med članicami organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj so za nami le ZDA, Kanada in Nova Zelandija, vendar te države ne sporočajo popolnih podatkov, zato je možno, da smo celo najslabši.

To je zelo zanimivo tudi zato, ker ima v Sloveniji izobrazba zelo velik vpliv na dohodek posameznika. Vsaj pred krizo je veljalo, da ima le nekaj odstotkov visoko izobraženih zelo nizke dohodke in da je na drugi strani zelo malo ljudi z manj kot srednješolsko izobrazbo, ki imajo zelo visoke plače.

Nepravična država

Na znanje otrok vplivajo številne okoliščine in med najpomembnejšimi so družinske. Pri preverjanjih znanja, ki jih izvajajo mednarodne organizacije, se je izkazalo, da je znanje slovenskih najstnikov zelo odvisno od ekonomskega, kulturnega in socialnega statusa ter izobrazbe njihovih staršev, od tega, ali doma govorijo slovensko, od števila knjig, ki jih imajo doma …

Tamara Narat z inštituta za socialno varstvo je lani v doktorski disertaciji z naslovom Kakovost življenja revnih otrok v Sloveniji zapisala, da je slovenska družba nepravična do revnih otrok, ker so v primerjavi z vrstniki, ki niso revni, prikrajšani samo zato, ker so revni oziroma živijo v revnih družinah. Skoraj štirideset odstotkov revnih otrok živi v prenatrpanem stanovanju, manj pogosto jedo sadje in zelenjavo, v prostem času se manj gibajo in skoraj polovica jih je poročala, da so imeli v zadnjem letu občutek depresivnosti.

Lani je Tamara Narat skupaj z Urbanom Boljko in drugimi sodelavci inštituta za socialno varnost izvedla terensko raziskavo, iz katere sklepa, da v Sloveniji ne moremo govoriti o tako imenovani kulturi revščine, ki pomeni, da se otroci v družini »naučijo biti revni«. Ugotovili so, da so otroci iz revnejših družin bolj navezani na svoje mame, da v prostem času več berejo kot njihovi bogatejši vrstniki ter da se revnejši starši bolj zanimajo za šolsko delo svojih otrok in jim pri njem bolj pomagajo.

V Sloveniji na srečo še ne moremo govoriti o kulturi revščine, vendar to ne pomeni, da življenje revnih ni drugačno od življenja bogatejših. Drugačno je predvsem njihovo preživljanje prostega časa.

Da v Sloveniji še nimamo kulture revščine – razen morda v nekaterih romskih naseljih –, bi nas moralo veseliti, saj to verjetno pomeni, da revščina pri večini družin ni dolgotrajna. Vendar če raziskovalci ugotavljajo, da se revnejši starši trudijo otrokom omogočiti čim večji uspeh na družbeno sprejemljiv način, še ne pomeni, da pri revnejših otrocih ne zaznavajo primanjkljajev. »Otroci premožnejših in bolj izobraženih staršev so v šoli seveda v prednosti pred drugimi,« sta v pojasnilih, ki sta nam jih napisala skupaj, poudarila Tamara Narat in Urban Boljka.

Pomembna so že najzgodnejša leta otrokovega razvoja, zato je znanje revnih otrok v najstniških letih odvisno od tega, ali so pred tretjim letom starosti obiskovali vrtec. »Spremembe najvišjih psihičnih funkcij v obdobju od enega do treh let so tako pomembne, da so ireverzibilne. Kar je takrat zamujeno, se pozneje ne da nadoknaditi,« pravi profesorica na ljubljanski pedagoški fakulteti Ljubica Marjanovič Umek. To velja zlasti za govor, ki je tudi kulturni kapital, ki ga nosimo s seboj vse življenje. Ali otroci iz najmanj spodbudnega okolja obiskujejo vrtec ali ne, se zato desetletje pozneje zelo pozna pri njihovem šolskem uspehu.

V Sloveniji okoli četrtina mlajših od petih let ne obiskuje vrtca. Najrevnejšim vrtec v celoti plačuje država, vendar je število teh otrok od leta 2012 padlo za petino. Zdaj imajo le nekaj več kot trije odstotki otrok brezplačen vrtec, povečalo pa se je število otrok, ki za vrtec plačujejo deset odstotkov cene. Za te družine plačilo vrtca pomeni več kot polovico celotnih stroškov družine za otroke, poudarjata Tamara Narat in Urban Boljka.

Število otrok z brezplačnim vrtcem se ni zmanjšalo zaradi izboljšanja položaja revnih, saj se je v zadnjih letih zgodilo ravno obratno, ampak zaradi sprememb socialne zakonodaje. Od leta 2012 namreč pri izračunavanju višin socialnih pravic upoštevajo tudi same socialne pravice. Če torej kdo dobi denarno socialno pomoč, ki pri nas pripada najrevnejšim in zdaj znaša okoli 290 evrov na mesec, se to do leta 2012 ni moglo poznati pri višini njegove subvencije za plačilo vrtca, po letu 2012 pa se lahko.

Razdeljevalnica brezplačnega toplega obroka v Ljubljani, april 2016

Razdeljevalnica brezplačnega toplega obroka v Ljubljani, april 2016
© Gašper Lešnik

Drugačen svet

Šolanje je v osnovi brezplačno za vse, a to ne pomeni, da so po šestem letu starosti vsi otroci in mladi v enakem položaju. Ne gre samo za to, da se najrevnejši izogibajo plačljivim ekskurzijam, da se družijo samo z vrstniki iz istega sloja, ker se le med njimi počutijo sprejete, ali da se zaradi slabšega materialnega položaja družine doma težje učijo.

Gre tudi za razvijanje sposobnosti in talentov zunaj šole. Na inštitutu za socialno varstvo so ugotovili, da se najrevnejši veliko manj kot bogatejši udeležujejo organiziranih dejavnosti, tudi kadar so te brezplačne. Veliko manj se tudi kulturno udejstvujejo, zato imajo manj tako imenovanega kulturnega kapitala, ki pomembno vpliva na šolski uspeh.

»Revnejši starši se svojim otrokom sicer trudijo zagotoviti čim več, a kljub temu ostanejo mnoge želje nezadovoljene,« pojasnjuje profesorica z ljubljanske fakultete za socialno delo Liljana Rihter, ki je v svojih raziskavah prišla do podobnih ugotovitev kot inštitut za socialno varstvo. »Še več, otroci se sčasoma navadijo in svojih želja niti ne izražajo več. V posameznih primerih smo videli, da so si mladostniki želeli obiskovati določene interesne dejavnosti, ki so seveda plačljive, a si doma tega niso upali niti omeniti, saj so vedeli, da jim starši tega ne morejo plačati.«

Matjaž Poljanšek, profesor sociologije na gimnaziji Vič v Ljubljani, opozarja, da tudi enake ocene v osnovni in srednji šoli ne izenačijo otrok iz različnih slojev. V doktoratu, ki ga je zaključil lani, je razložil, zakaj se nekateri otroci iz delavskih družin tudi ob dovolj dobrih ocenah ne vpišejo na najuglednejše gimnazije in fakultete, ampak prej izberejo srednje poklicne šole, za otroke visokoizobraženih staršev iz srednjega razreda pa je nepredstavljivo, da se ne bi vpisali na gimnazijo, tudi če so imeli v osnovni šoli trojke.

Deloma je to zagotovo povezano s stroški študija. Čeprav velika večina mladih v Sloveniji študira brezplačno, lahko ta leta preživijo zgolj s finančno podporo staršev ali če opravljajo študentsko delo. Študenti iz revnejših družin zato več kot drugi delajo za plačilo in manj časa namenijo študiju. Nekateri del prihodkov od študentskega dela celo prispevajo v družinski proračun.

Vendar je Poljanšek v svoji doktorski disertaciji pokazal, da ne gre zgolj za racionalen premislek o tem, ali bodo družine zmogle finančno podpreti otroka v času najzahtevnejšega študija. V pogovorih z družinami iz različnih slojev je ugotovil, da so otroci iz delavskih družin in njihovi starši razvili tak pogled na svet, da se jim vpis na gimnazijo ali na študij, ki prinaša najvišji družbeni položaj, zdi kot nekaj, »kar ni za nas«. Pri družinah iz srednjega razreda je ravno obratno. Ko otroci iz teh družin nimajo dovolj dobrih ocen za najboljše gimnazije in fakultete, to nadomestijo s kulturnim kapitalom ter uporabijo izkušnje, znanje in vedenje staršev za doseganje visokih družbenih položajev.

»Pri tem ne smemo pozabiti pomena bogatejšega socialnega kapitala teh otrok. Še posebej pomembno pa je to, da se ti otroci znajo postaviti zase, kar predstavlja veliko prednost v primerjavi z otroki delavskega razreda. Imajo občutek upravičenosti,« je zapisal Poljanšek.

Razredne ločnice se tako ohranjajo s samoizključevanjem in se kažejo kot avtonomne odločitve posameznikov in ne kot to, kar so: nadaljevanje družbene neenakosti.

Za spopad z neenakostjo možnosti lahko šolske politike naredijo veliko, saj je več držav z bolj pravičnim in učinkovitim šolskim sistemom, kjer je izobraževalni uspeh posameznika veliko manj odvisen od njegovega družbenega položaja kot v Sloveniji. Vendar bi bile potrebne tudi širše socialne reforme v smeri egalitarne politike, je zapisal Poljanšek.

Da so ukrepi prejšnjih vlad povečali revščino, priznava tudi sedanja oblast, a se kljub temu ne namerava odpovedati tem ukrepom. Pripravila je celo nove.

Past revščine

Medtem se oblast giblje v nasprotno smer. Sprememba socialne zakonodaje in varčevalni zakoni vlad Boruta Pahorja in Janeza Janše so od leta 2012 še poslabšali situacijo, ki jo je že prej poslabšala gospodarska kriza. Revščina v Slovenji zadnja leta raste tako hitro kot v redko kateri državi.

Predstavniki humanitarnih organizacij trdijo, da so pred letom 2008 pomagali brezposelnim, danes pa je drugače. »Prejemniki pomoči so tudi družine z obema zaposlenima staršema in upokojenci,« pravi Mirjana Jarc z Rdečega križa. Po krizi se je število ljudi, ki k njim pridejo po pomoč, povečalo za petdeset tisoč ali za polovico.

V sedanji vladi vedo, da so ukrepi njihovih predhodnikov povečali revščino, a jih kljub temu ne bodo odpravili. Posebna vladna delovna skupina je celo pripravila dodatne varčevalne ukrepe za zmanjšanje sredstev za upokojence in družine z veliko otroki.

Poleg tega načrtujejo spremembe, ki bi spodbudile brezposelne, da si bolj zagreto iščejo delo. Opazili so namreč, da ljudje brez službe padejo v »past revščine«.

V poročilu je delovna skupina primerjala hipotetični družini z dvema odraslima in dvema otrokoma. V prvi družini oba od staršev delata za minimalno plačo in ob upoštevanju potnih stroškov, plačila za malico in regresa skupaj zaslužita 1555 evrov na mesec. V drugi sta oba brezposelna in čeprav prejemata le socialne transferje, ima družina vsak mesec le za četrtino manj denarja kot prva. To naj bi odvračalo ljudi od iskanja služb in po nepotrebnem obremenjevalo proračun.

Do podobne ugotovitve so prišli na Karitasu. »Družina z enim otrokom, v kateri je zaposlen le eden od staršev in prejema minimalno plačo, je lahko v enakem ali celo v slabšem položaju kot družina, kjer sta oba starša brezposelna ter prejemata denarno socialno pomoč in vse subvencije in olajšave,« pravi Alenka Petek.

Vendar ob tem dodaja še nekaj, česar vlada ni pripravljena priznati: »Minimalna plača je prenizka in mnogim gospodinjstvom ne omogoča osnovnega preživetja.«

Zloraba revnih

Denar, ki ga država pobere prek davkov in drugih dajatev ter ga razdeli med ljudi, je zelo pomemben. Najrevnejši v Sloveniji bi pridobili ogromno, če bi Slovenija dvignila izdatke za socialno zaščito na povprečje Evropske unije, saj bi bilo to tridesetodstotno povečanje. Vendar tudi v Nemčiji, ki za socialo nameni veliko več, ugotavljajo, da se neenakost povečuje in da revni ostajajo revni.

Morda drži bolj pesimistična razlaga in socialna država preprosto ni zmožna učinkovito odpravljati neenakosti, ki jih lahko ustvari neomejeno kapitalistično gospodarstvo. Za države blaginje namreč ni bilo značilno samo zelo progresivno razdeljevanje ustvarjenega bogastva, ampak tudi odločni posegi države v gospodarstvo, ki zato ni moglo ustvarjati velikih neenakosti.

Iskanje uporabnih predmetov med zbiranjem kosovnega odpada v Ljubljani

Iskanje uporabnih predmetov med zbiranjem kosovnega odpada v Ljubljani
© Matej Pušnik

Tej vlogi so se razvite države v zadnjih desetletjih, torej v obdobju neoliberalizma, v veliki meri odpovedale. Hkrati je neoliberalizem prinesel spremembe za institucije socialne države, saj jim je naložil nove cilje. Neoliberalne politike spreminjajo šole, zavod za zaposlovanje in centre za socialno delo iz institucij, ki blažijo neenakosti, v institucije, katerih namen je oblikovanje zaposljivega posameznika, ki bo sam poskrbel zase. S tem nanj prenašajo odgovornost za uspeh v življenju oziroma krivdo za neuspeh. To je ključni del neoliberalne oblike oblasti.

»Prihaja do simbolnega nasilja, ki se izvaja nad družbenim agentom s pomočjo njegove privolitve,« je o življenju ljudi v neoliberalizmu zapisal Matjaž Poljanšek. »Družbeni agenti dojemajo svet kot dan, naraven, ker njihov um izhaja iz kognitivnih struktur, te pa so določene s strukturami tega sveta. Nasilje, ki se izvaja nad nekom, z njegove strani ni spoznano kot tako.«

Če o revščini govorimo kot o socialni bolezni, so primanjkljaji, ki jih revščina prinaša, njeni simptomi. Revščina je potem bolezen, pri kateri simptomi podaljšujejo njeno trajanje.

To vseeno ne pomeni, da je revščina bolezen, ki bi bila izjema pri pravilu, po katerem se je treba ukvarjati z vzroki in ne s simptomi. Vendar če v vlogi vzroka vidimo neenakosti, ki jih proizvaja kapitalistično gospodarstvo, in v vlogi simptomov neenake možnosti, ki sledijo iz neenakih položajev, lahko ugotovimo, da se danes oblast ne ukvarja niti s simptomi.

Zato ima Maja Rus Makovec prav, ko ugotavlja, da moramo najprej priznati, kako neenakost teži k temu, da se zakorenini. »Zanesljivo je laže usmeriti svoje osebnostno delovanje v zdrave tokove, če imamo ugoden izhodiščni položaj, kot če začnemo v izjemno slabih okoliščinah. Najmanj, kar lahko storimo, da ne bomo sostorilci, je, da upoštevamo empirične podatke in da ne skušamo dodatno zlorabiti revnih slojev prebivalstva s tem, da edino njih dolžimo za njihov lasten položaj.«

Verjetnost, da so posamezniki, ki imajo starše z nizko izobrazbo, vključeni v terciarno izobraževanje, 2009

Za Slovenijo je značilna močna povezava med doseženo izobrazbo staršev in otrok. Verjetnost, da bo šel otrok neizobraženih staršev na univerzo, je v Sloveniji zelo majhna. Ta podatek je izračunan s primerjavo deleža nizko izobraženih staršev med vsemi starši v državi z deležem študentov, ki imajo nizko izobražene starše. Med članicami organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj so za nami le ZDA, Kanada in Nova Zelandija, vendar te države sporočajo manj natančne podatke kot preostale, zato je možno, da smo celo najslabši.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.