Igor Mekina

18. 5. 2016  |  Svet

Zavajanja o "protiraketnem ščitu"

Pričetek obratovanja radarskega vojaškega oporišča v Romuniji kot prvega dela ameriškega "protiraketnega ščita" je poskrbel za celo vrsto medsebojnih obtožb in protiobtožb o tem, kdo spodkopava svetovni mir in kakšni so pravi nameni postavitve omenjenega vojaškega sistema. Predstavniki Rusije na čelu s predsednikom države Vladimirjem Putinom so znova zelo jasno povedali, da ta ščit razumejo kot ogrožanje varnosti Ruske federacije, predstavniki članic zveze NATO in člani ameriške vlade pa so poudarjali izključno miroljubno vlogo, ki naj bi jo imel novi "ščit".

V Sloveniji je o nenevarnosti ščita in celo o tem, da naj bi NATO Rusiji že pred leti ponujal "sodelovanje" pri protiraketni obrambi, govoril tudi slovenski predstavnik pri zvezi NATO Jelko Kacin. Kacinove trditve o izključno obrambni vlogi ščita, odklonilnem odnosu Rusije do "sodelovanja" z zvezo NATO ter celo o nekakšni "enakopravni" vlogi Slovenije pri uresničevanju teh projektov so seveda zavajajoče in netočne. Vsak "obrambni" ščit lahko v primeru praktičnega uresničevanja še zmeraj veljavne doktrine "obojestransko zagotovljenega uničenja" (MAD) seveda že zgolj zato, ker lahko takšen ščit nevtralizira rakete iz povračilnega udarca napadene strani (Rusije) predstavlja del "ofenzivnega" mehanizma. In točno tako na ta "ščit" gleda Rusija. Zagotovila o tem, da "ne bomo napadli prvi" v tem primeru in v pogojih realpolitike seveda nimajo prav nobene cene. Protiraketni ščit katerekoli države povečuje "ofenzivne" sposobnosti države, ki se brani in to vedo prav vsi. Prav zato so bili takšni "ščiti" med ZDA in Rusijo v preteklosti prepovedani – dokler ZDA od te prepovedi niso enostransko odstopile. Olepševanje tega dejstva je zato zgolj to – olepševanje brez resnega temelja.

Kar pa se tiče ponujenega "sodelovanja" z Rusijo glede protiraketnega ščita je zadeva povsem obratna od zgodbice, ki jo slovenskim medijem ponuja Jelko Kacin. Ne le, da ZDA in NATO Rusiji nikoli niso ponudili res enakopravnega sodelovanja pri ameriškem in evropskem "ščitu", s popolno izmenjavo vseh podatkov, kot kažejo tudi analize ameriških virov, so pogovori o tem ob začetku tega desetletja res potekali, vendar ZDA Rusiji niso želele podati niti pravno obvezujoče izjave, da omenjeni "ščit" ne bo uperjen proti Rusiji, ker za kaj takšnega menda ne bi bilo dovolj podpore ne v predstavniškem domu ameriškega Kongresa in še manj v senatu. Da je bila ruska zahteva razumna pa priznavajo celo ameriški raziskovalci. Zanimivo je tudi, da so ZDA pred leti, kot smo že poročali, ponujali celo "deal", po katerem bi se ZDA ščitu odrekle, v kolikor bi Rusija pomagala doseči dogovor o iranskem jedrskem programu. Pismo ameriškega predsednika Baracka Obame je tedanjemu ruskemu predsedniku Dmitriju Medvedjevu osebno izročil visok ameriški diplomat, po poročanju New York Timesa pa naj bi v njem Obama Moskvi ponujal, da bo ustavil vse aktivnosti za namestitev protiraketnega ščita v vzhodni Evropi, če bo Moskva Washingtonu pomagala ustaviti Iran, ki po mnenju ZDA razvija jedrsko orožje dolgega dosega. V intervjuju, objavljenem na uradni spletni strani Kremlja, je Dmitrij Medvedjev dejal, da verjame, da bo Obamova administracija pripravljena sodelovati glede protiraketnega ščita. "Od ameriških kolegov smo že dobili takšne signale. Pričakujem, da se bodo ti signali spremenili v konkretne predloge. Upam, da se bom o tem izjemno pomembnem vprašanju za Evropo pogovarjal s predsednikom Obamo med najinim prvim srečanjem," je v intervjuju dejal ruski predsednik. Poročali smo tudi, da se je predsednik ZDA Barack Obama leta 2009 celo "odrekel" (vidimo kako) protiraketnemu ščitu v Evropi. Vendar je tudi ta pobuda ostala – mrtva črka na papirju.

Še več, znano je, da je bila istočasno prav Moskva tista, ki je ZDA ponujala konkretno sodelovanje pri oblikovanju novega protiraketnega ščita. Prvič je ruski predsednik Vladimir Putin ameriškemu predsedniku Georgu W. Bushu ponudil takšno sodelovanje leta 2007 na srečanju G-8 v Nemčiji in nato še v v Kennebunkportu, v zvezni ameriški državi Maine. Rusija je tedaj ZDA ponudila v uporabo tudi svojo radarsko postajo v Azarbejdžanu. Zavrnitev sodelovanja pri izgradnji protiraketnega ščita je zato v resnici prišla iz ZDA in ne iz Rusije. In prav tako je očitno, da so ZDA in zatem tudi zveza NATO nadaljevali z izgradnjo svojega protiraketnega ščita v osrednji Evropi tudi potem, ko je bil dogovor z Iranom že dosežen.

Trditve, da protiraketni ščit ni naperjen proti Rusiji, so zato neumestne. Povsem očitno je, da ZDA in tudi zveza NATO, katere članica je tudi Slovenija, s politiko majhnih korakov vzpostavljajo razmere, ko jedrska vojna postaja vedno bolj mogoča. Da je to "noro", je že pred časom opozarjal ameriški publicist William Engdahl. Raketni ščit je namreč pobuda za "prvi udarec" z jedrskimi raketami, česar si do zdaj ni bilo mogoče zamisliti zaradi strahu pred popolnim uničenjem in "povratnim udarcem" nasprotnika. V vojaškem žargonu je raketni ščit zato "ofenziva" in ne obramba, zato bi se raketni ščit v resnici moral imenovati raketna ofenziva. Ameriška vojaška doktrina namreč predvideva, da bi s hitrim jedrskim udarcem po nasprotniku prvi jedrski napad preživelo samo toliko jedrskih balističnih izstrelkov, da bi z njimi lahko opravil tudi "protiraketni ščit", ki ga ZDA ustvarjajo skupaj s posameznimi članicami zveze NATO. Prav zato Rusija v zadnjih petnajstih letih intenzivno razvija svoje podmornice in druge mobilne sisteme, ki bi preživeli celo takšen nenaden napad in bi bili nato sposobni predreti ameriški protiraketni ščit. Zgolj to namreč lahko po prepričanju ruskih strategov Rusiji zagotovi, da zagotovo ne bo napadena.

Povsem neresne so tudi trditve o tem, kako "pomembna" članica zveze NATO je menda Slovenija, ker menda brez glasu Slovenije ne bi mogla biti sprejeta nobena odločitev, tudi ne odločitev o izgradnji protiraketnega ščita. To je znova zavajanje in neresnica, kajti znano je, da so elemente protiraketnega ščita vzpostavile ZDA povsem samostojno, v skladu z dvostranskimi sporazumi z določenimi državami (Poljsko, Romunijo, Češko) in šele zatem so članice zveze NATO na vrhu v Bukarešti avgusta leta 2008 "prišle do spoznanja, da bi nameščanje ameriških kapacitet protiraketnega ščita v Evropi lahko pomagalo zaščititi številne zaveznike", zato so članice sklenile, da "bodo te kapacitete integralni del katerekoli prihodnje protiraketne obrambne strukture zveze NATO". Protiraketni ščit so torej vzpostavile ZDA s svojimi "voljnimi" zavezniki v Evropi, NATO je šele pozneje pozdravil ta načrt kot nek temelj za prihodnost. Slovenskega "suverenega" glasu za ta projekt pri tej zadevi zato ob vzpostavitvi sistema ni bilo slišati in ni bil niti potreben za začetek in poznejšo vzpostavitev sistema.

Ob tem pa se prav tako zelo zlahka pozablja tudi na dejstvo, da je samo na Češkem 130.000 ljudi podpisalo peticijo proti vzpostavitvi radarskega sistema v Češki republiki. Zgodbice o "nenevarnem" protiraketnemu ščitu so zato zgolj propagandni vložki, ki so daleč od resnice in poskušajo prikriti dejstvo, da ZDA, posredno pa tudi članice NATO, ki to početje podpirajo, sodelujejo v nevarni oboroževalni tekmi in ogrožanju Rusije. V Rusiji z ugotavljanjem tega dejstva seveda nimajo prav nobenih težav. Ob vzpostavitvi novega radarskega oporišča v romunskem Deveselu je ruski analitik Georgij Fjodorov dejal naslednje: "Seveda bodo rekli, da tanki zveze NATO v Estoniji in Latviji in manevri niso namenjeni nasprotovanju nam, pač pa služijo zaščiti pred islamsko državo ali drugimi teroristi. Toda ne bi smeli imeti nobenih iluzij. Vse vojaške akcije in grožnje s silo blizu naših meja so v največjem delu usmerjene zoper nas." Sergej Ermakov iz ruskega Inštituta za strateške študije pa na podoben način ocenjuje, da so raketni sistemi, jedrsko orožje in konvencionalne sile zveze NATO "usmerjene proti naši državi" in da je to "kristalno jasno."

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.