Na napačni strani globalizacije

Po zaslugi množičnega nasprotovanja (globalne) civilne družbe, čemur moramo dodati tudi aktivno vlogo žvižgačev in javnih intelektualcev, lahko upamo, da se bližamo klavrnemu koncu triletnih tajnih pogajanj med EU in ZDA o čezatlantskem in naložbenem sporazumu (TTIP). Gre za največji bilateralni sporazum o prosti trgovini – natančneje bolj s strani korporacij upravljani (managed), kot pa prosti – v zgodovini. Če smo natančnejši – zgodovinski projekt elit za elite. Samo v enem letu, kar je zgodovinski unikum, je v panevropski kampanji blizu tri in pol milijona evropskih državljanov podpisalo peticijo proti omenjenemu sporazumu, poleg njega tudi proti podobnemu sporazumu EU s Kanado (CETA). Za zadnji (?) udarec pogajanjem je z izdajo tajnih dokumentov o njih poskrbel Greenpeace, ti so potrdili najhujše sume kritikov TTIP-ja, tudi tiste med njimi, da je sporazum največja grožnja demokraciji v 21. stoletju.

Korporacije močnejše od držav

Globalna družba je kar nekaj časa sama orala ledino na tem področju, šele v zadnjem času se kritikam TTIP-ja pridružujejo poklicni politiki. Resnici na ljubo je treba povedati, da je angleški politik Tony Benn že pred štiridesetimi leti opozoril na nevarnost, da bi utegnile velike korporacije prevzeti vlogo držav in postavljanja zakonov, ki bi jim zagotavljal dobičke. Francoski predsednik Hollande se je oglasil šele v zadnjem času, ko je zagrozil, da Francija ne bo podpisala sporazuma, ki ogroža njene življenjske interese (poljedelstvo, kultura in vzajemnega dostopa do trgov). Sporazumu javno nasprotuje tudi nemški minister za gospodarstvo Sigmar Gabriel, pri čemer prelaga odgovornost za njegov polom na ameriško stran zaradi njene nepopustljivosti. Tudi v ameriški javnosti so vse bolj kritični do podobnih sporazumov, o zavračanju in kritikah sporazuma smo slišali ne nazadnje tudi od obeh aktualnih kandidatov za naslednjega ameriškega predsednika.

Če se o sporazumu pogajajo v popolni tajnosti, pa ni skrito, da so njegovi pobudniki in naročniki velike korporacije, ki so na podlagi dosedanjih dolgoletnih izkušenj ocenile, da jim bo njim podrejena politika/politiki ustregla. O veliki moči korporacij danes priča podatek, da se je leta 2011 med 175 največjih ekonomskih enot v svetu, ki vključujejo tudi države, uvrstilo 111 velikih korporacij(!). Kdo igra v pogajanjih vlogo »gospodarja« in kdo »dekle«, seveda že dolgo ni skrivnost. To, da je pri tem pokleknila demokratičnim načelom zavezana EU (beri: evropska komisija), pomeni veliko razočaranje nad tem obetajočim zgodovinskim projektom tako v Evropi kot tudi v svetu. Spomnimo pri tem na dvoje: na izjavo evropske komisarke za trgovino Cecilije Malmström, ki vodi pogajanja z ZDA, da ji njenega mandata pri tej nalogi ni poverilo evropsko ljudstvo, in predlog EU na začetku pogajanj, da bi lahko evropska in ameriška javnost dobila pravico do vpogleda v pogajalska besedila šele po pretečenih tridesetih letih(!).

Sporazum, s katerim bi EU prestopila na napačno stran globalizacije, je daleč od tega, da bi se nanašal samo na pospeševanje trgovinske izmenjave, ki še zdaleč ni njegov glavni namen. Prej gre za zlorabo te sintagme, ki sicer ni tuja dobrim trem desetletjem uveljavljanja neoliberalnega novoreka – spomnimo samo na »vitko državo«, »zlato pravilo« in druge, za tako ugotovitev ni potrebno dobro poznavanje Orwella. Nasprotno od zagovornikov, ki TTIP predstavljajo kot »ekonomski eldorado«, se je Avstrijska ustanova za razvojne raziskave (ÖFSE) v svojih raziskavah dokopala do spoznanj, da gre za nerealistične, ideološke ter metodološke utvare z namenom, da se podcenijo njegova tveganja v korist potencialnih koristi.

Resnici na ljubo je treba povedati, da je angleški politik Tony Benn že pred štiridesetimi leti opozoril, da bi utegnile velike korporacije prevzeti vlogo držav.

Poglejmo, kako je z obljubami zagovornikov TTIP-ja in prejšnjih podobnih sporazumov, da ti prinašajo nova delovna mesta. Francoski ekonomist Jean-Luc Gréau, ki se uvršča na liberalno desnico, ugotavlja, da se v tem pogledu ni izpolnila nobena od obljub, ki so jih v zadnjih petindvajsetih letih dali zagovorniki evropskega trga, skupne valute – evra in transatlantskega trga. Namesto obljubljenih pet ali celo šest milijonov novih delovnih mest v prvem primeru jih je Evropa izgubila od tri do štiri milijone. Namesto sedemdeset tisoč delovnih mest, ki so jih napovedali ob sklenitvi ameriško-korejskega sporazuma, sta jih državi izgubili štirideset tisoč. Tudi napovedana vrednost blagovne izmenjave v času nastajanja sporazuma se je namesto napovedanih desetih milijard ustavila pri treh in pol milijarde. NAFTA naj bi Ameriki prinesla dvesto tisoč novih delovnih mest, v resnici pa jih je izgubila šesto osemdeset tisoč. Na Tufts University v ZDA napovedujejo, da utegne Evropa do leta 2025 izgubiti šesto tisoč delovnih mest, in za 165 do 5500 evrov manjši osebni dohodek na zaposlenega. Napovedi Centra za raziskovanje ekonomske politike s sedežem v Londonu, ki združuje več kot petsto evropskih raziskovalcev, pa so še bolj pesimistične: skupna izguba delovnih mest v EU in ZDA se vrti med dvema in tremi milijoni.

Ob tem si mnogi upravičeno zastavljajo vprašanje, čemu je sploh potreben tak sporazum, ko pa ZDA in Evropa že dolgo prosto trgujeta, pri čemer so carine že sedaj minimalne, kar se pozna v njuni obsežni izmenjavi blaga in storitev. V preteklosti so se podobni sporazumi ukvarjali z zmanjševanjem ali odpravljanjem carinskih ovir, medtem ko danes, kot ugotavlja harvardski ekonomist Dani Rodrik, služijo interesom mednarodnega kapitala oz. velikim korporacijam, z namenom, da se odpravijo necarinske ovire, v prvi vrsti socialne (delavske pravice, zasebnost, pravice potrošnikov, zdravstvo) in okoljske (narava) pristojnosti držav, resno pa je ogrožena v najboljšem primeru tudi njihova politična avtonomija, v najslabšem pa suverenost.

Korporativni prevzem(i) držav

Ključno vlogo pri omejevanju in posledično odpravljanju (ekonomske in politične) suverenosti držav bi, če bo sporazum sprejet, igral mehanizem za reševanje sporov med investitorji in državami (ISDS), ki ga mnogi predstavljajo za »privatizirani pravosodni sistem globalnih korporacij«, v bistvu tajni korporativni prevzem držav(e). Ta mehanizem daje korporacijam enako legalno moč, kot jo imajo (doslej) nacionalne države, še več: korporacije lahko tožijo in praktično sodijo suverenim vladam/državam pred tako imenovanimi arbitrarnimi tribunali na podlagi obtožb, da so bili prikrajšani za profite. Če bo ISDS ostal v TTIP, bo lahko ta mehanizem proti EU in njenim članicam v svojih tožbah potencialno uporabilo, če se omejimo samo na ameriške korporacije, prek štirinajst tisoč korporacij, k njim pa moramo dodati še več kot petdeset tisoč njenih podružnic (subsidiaries) v Evropi.

Glynn Moody, ki piše za referenčne časopise, kot so The Economist, New Scientist in Financial Times, navaja, da so že sedaj, ko TTIP še ni začel veljati, evropske države srečujejo z več kot trideset milijardnimi tožbami na podlagi podobnih poglavij v njihovih medsebojnih sporazumih, ki jih vsebuje ISDS. Teh zahtevkov pa utegne biti še več glede na zavezujoče klavzule o varovanju tajnosti. Po Moodyjevem mnenju bi se število teh tožb s prejetjem TTIP-ja kvečjemu še najmanj podeseterilo. Odškodnine plačujejo oziroma se bodo izplačevale iz javnega denarja, kar je v posmeh vsem tistim, ki trdijo, da bo TTIP odebelil njihove denarnice.

ISDS, tako kot seveda TTIP, ima znanega in odločujočega botra: Corporate Europe Observatory se je dokopala do podatka, da je imela evropska komisija osem sestankov o ITTP-ju s civilno družbo in 119 sestankov s korporacijami in njihovimi lobisti(!). Vplivna ameriška senatorka Elizabeth Warren je prepričana, da lahko ISDS s svojimi tožbami za izgubljene – realne ali namišljene – profite ogrozi suverenost ZDA. ISDS spominja na »kadija (beri: korporacija) toži, kadija sodi« ali na sodobno inkarnacijo srednjeveškega Plantageneta, to je sistema cerkvenih sodišč z ekskluzivno pravico do sojenja klerikom, ki so grešili v mislih.

Zapravljena zgodovinska priložnost ali kje so slovenski domoljubi?

Lahko pa koga »tolaži« nasprotno prepričanje naše desnice, ki sedi v evropskem parlamentu, da slovenska suverenost v nasprotju z ameriško (!), francosko in drugimi sploh ni ogrožena, nasprotno, po zaslugi ITTP-ja bo prinesla nova delovna mesta in prihranke (Milan Zver na Siol.net, 31. 3. 2015), kar je seveda daleč od resnice in čemur resne raziskovalne ustanove ne pritrjujejo, še manj pa dosedanje izkušnje podobnih trgovskih sporazumov. Isti vir navaja izjavo Lojzeta Peterleta, ki izenačuje kritike TTIP-ja v Sloveniji s »protiamerikanizmom«, kar je absurd ob številnih kritikah tega sporazuma v samih ZDA. Po Peterletu bi lahko sklepali, da so ravno v Ameriki najbolj »protiameriški«! Toliko o tokrat ponovno zapravljeni zgodovinski priložnosti (Hic Rhodus, hic salta!) oziroma o izostanem »domoljubju« in »obrambi« slovenske (državne) suverenosti, ki jo slovenska desnica prakticira v Bruslju(!) in ki ostaja še naprej gluha za spoznanja iz svoje in narodove zgodovine. Lahko pa bi se pustila poučiti o njem od ameriške desnice glede na njeno radikalno kritiko TTIP-ja.

Naziv »trgovski« je potemtakem upravičen samo v tem pogledu, da obravnava trgovsko politiko ločeno od drugih vitalnih globalnih problemov, s katerimi se srečuje človeštvo. Kot tak, kot predlagajo nekateri, bi bil prej upravičen do naslova »globalni sporazum korporacij«, ki vključuje tudi pomembno geopolitično komponento (izključevanje Rusije in Kitajske). Absurdno je, da imamo v času ekocidov, razprostranjenih davčnih utaj in finančne krize, ki so jih zakrivile velike korporacije, na mizi predlog, s katerim se poskušajo te zavarovati pred ljudmi, ne pa ljudje pred njimi.

Na Tufts University napovedujejo, da utegne s TTIP-jem Evropa do leta 2025 izgubiti šesto tisoč delovnih mest.

Osnovni namen TTIP-ja potemtakem nima veliko opraviti s »širjenjem trgovine«, o čemer se lahko poučimo od prejšnjega podobnega sporazuma – NAFTE. Vse tri podpisnice tega sporazuma – ZDA, Mehika in Kanada – že dobra tri stoletja dobro trgujejo med seboj, ta sporazum pa je šel na roke predvsem ameriškim korporacijam, ki so se z njim »osvobodile« od ameriških zakonov, ki ščitijo delavce in okolje in z NAFTO udejanjile svojo neoliberalno agendo: privatizacijo javnih služb, deregulacijo finančnega kompleksa in uničenje neodvisnih sindikatov. Posledica je bila, da je to vsepovsod po Severni Ameriki zmanjšalo življenjski standard ljudi, če vemo, da so ameriške korporacije raje investirale ali zaposlovale v Mehiki, kjer so plače najmanj trikrat manjše kot v ZDA. NAFTA je v tem pogledu simbol in substanca vseh drugih podobnih »trgovinskih« sporazumov, ki spravljajo ljudi na socialno dno. Socializem so si korporacije na ta način izborile za kapital, delavcem pa je preostal prosti trg. Lahko povemo še drugače: ko vlade (države) regulirajo prosti trg in zagotavljajo socialno podporo ranljivim družbenim skupinam (šibkim), to neoliberalna ideologija razglaša za socializem, ko so ogromnih finančnih podpor (banke, davčne olajšave) deležne korporacije, pa gre za svobodo.

Konec obdobja neoliberalne »proste trgovine«?

Za relevantno razumevanje TTIP-ja velja prisluhniti opozorilom ameriškega nobelovca, nekdanjemu podpredsedniku in glavnemu ekonomistu Svetovne banke Josephu Stiglitzu. Čeprav je pri sklepanju te vrste sporazumov, ki jih vodi nenasitna žeja korporacij po povečanem nadzoru nad ekonomijami in družbami, uporabljena beseda partnerstvo, ne gre za partnerstvo med enakimi, temveč za to, da ZDA učinkovito vsiljujejo svoje interese in pogoje. Po podatkih OZN so ameriške korporacije v zadnjih petnajstih letih s tožbami proti drugim državam v 130 primerih, opirajoč se na podobne trgovske sporazume, »zaslužile« milijarde dolarjev. Stiglitza zato ne preseneča, če se »partnerji« pri tem čedalje bolj upirajo, ker lahko, ko obstaja za to potrebna politična volja, hitro spoznajo, da ameriška zamisel sporazumov cilja na fundamentalne spremembe pravnega in pravosodnega sistema ter regulacije, nanašajoče se na poljedelstvo, varno pridelavo varne hrane, proizvode, lastninske pravice in drugo. Pri tem pa ostanejo prizadete in oškodovane države oropane za sleherni nadzor ali odgovornost njihovih demokratičnih ustanov.

Stiglitz, ki se mu pri tem pridružuje tudi nekdanji glavni ekonomist pri ameriškem podpredsedniku Josephu Bidnu Jared Bernstein, sicer izraža na koncu upanje, da se bo s padcem tovrstnih trgovinskih sporazumov končalo obdobje za vse škodljivih neoliberalnih avantur o »prosti trgovini« v korist alternativnih, pri katerih ne bo šlo za to, da bi, tako kot v primeru TTIP, velike korporacije s pomočjo političnih elit svoje profite in privilegije na trgu postavile pred legitimne interese ter vrednote ljudi, držav in vlad.