Igor Mekina

8. 6. 2016  |  Svet

Prelomljena "železna" zagotovila ZDA Rusiji

© Tomaž Lavrič

Poskusi zveze NATO, da spremeni politično sliko v Evropi vplivajo na Rusijo in jo prisiljujejo, da se proporcionalno odzove. To je glavno sporočilo tiskovne predstavnice ruskega Ministrstva za zunanje zadeve Marije Zaharove na nedavni tiskovni konferenci, s katero se je Rusija odzvala na informacije o skorajšnjem sprejemu Črne gore v zvezo NATO. Vseh 28 članic zveze NATO je namreč podpisalo protokol o sprejemu Črne gore, ki bo po njegovi ratifikaciji s strani vseh podpisnic postala 29. članica zveze NATO.

Tiskovna predstavnica je ob tem dejala, da "vlečenje Črne gore v NATO" ne bo ostalo brez ruskega odziva. Za poskusi zveze NATO, da spremeni vojaško in politično sliko Evrope je dejala, da potekajo "z zakulisnimi dogovori s predstavniki Črne gore" ter da se dogajajo "ob nasprotovanju ljudstva ter ignoriranju demokratičnih postopkov, ki jim je zveza NATO menda trdo zavezana." Večina črnogorskega prebivalstva je namreč proti vstopu Črne gore v NATO, vendar se črnogorska vlada na to sploh ne ozira. Zaradi relativno stalne enake "etnične" porazdeljenosti glasov na volitvah vladajoča DPS lahko praktično brez časovne omejitve vlada s pomočjo koalicije, v katero vključuje stranka manjših manjšin, medtem ko je srbska opozicija, ki predstavlja največjo manjšino, ki predstavlja okoli tretjino prebivalstva obsojena na večno opozicijsko vlogo. Tudi zato je Milo Djukanović v Črni gori predsednik države ali vlade že - 25 let, država pa se utaplja v korupciji. Čeprav so bili referendumi pred vstopom v zvezo NATO v novih državah članicah po koncu hladne vojne običajni, se je črnogorska vladajoča koalicija prav zaradi prepričanja, da bi večina na referendumu glasovala proti na koncu celo odločila, da državo v NATO vključi - brez soglasja večine.

Del odgovora na ta korak je Rusija storila tudi s tem, ko je zaradi "krepitve zveze NATO" na svojih mejah napovedala, da bo v prihodnje na zahodne ruske meje napotila tri dodatne divizije. "Naše varnostne interese bomo odločno zavarovali. Napoved napotitve treh divizij s strani našega ministra za obrambo je zgolj eden od ukrepov, ki jih je v tem pogledu potrebno vzeti v obzir," je dejal ruski predstavnik pri zvezi NATO Aleksander Gruško. Dodatne divizije bodo nameščene v Rostovu na Donu, ter v Smolensku in Voronježu. Ruska napoved je tudi svojevrsten odgovor na vojaške vaje 13 članic zveze NATO v baltskih državah, na katerih bo sodelovalo okoli 10 000 vojakov. Aleksander Gruško je omenil tudi skorajšnji vstop Črne gore v NATO. "Jasno je, da razširitev zveze NATO ne pomaga, pač pa samo poslabšuje naše odnose z državami, ki so postale članice organizacije. Z nekaterimi izjavami se je pozivalo Črno goro, da naj se pridruži naporom, da se pred agresivno Rusijo zaščitijo baltske države. To je teater absurda. Politika razširitve zveze NATO je precej očitna in ni odgovor na prave varnostne potrebe hkrati pa ustvarja samo nove delitve. Konfrontacijska drža zveze NATO je obsojena na propad in zvezi ne prinaša nobenih varnostnih dividend. Prej ali slej bo NATO prisiljen, da svoj taktični pristop ponovno premisli," ocenjuje predstavnik Rusije pri zvezi NATO.

Dodaten problem te neprestane širitve zveze NATO je tudi v tem, da počiva na prelomljenih obljubah, kot v Los Angeles Timesu opozarja profesor Joshua R. Itzkowitz Shifrinson. Po padcu berlinskega zidu se je namreč odprlo vprašanje, ali bo združena Nemčija del zavezništva z ZDA in NATO, ali pa Varšavskega pakta. Bushova (Georg. H.W. Bush) administracija se je odločila, da bo Nemčija del zveze NATO. V to je bilo potrebno prepričati tudi Sovjetsko zvezo. V začetku februarja leta 1990 so ameriški voditelji sovjetskim dali ponudbo. V sladu z zapiski pogovorov z dne 9. februarja 1990 je tedanji zunanji minister James Baker predlagal, da ZDA v zameno za sodelovanje glede Nemčije dajejo "ZDA kot železo čvrste garancije", da se "NATO ne bo širil niti inča na vzhod." Manj kot teden dni pozneje je sovjetski predsednik Mihail Gorbačov pristal na pogovore o ponovni združitvi Nemčije. O širitvi zveze NATO sicer ni bil podpisan formalni dogovor, toda iz zavezujočih izjav najvišjih predstavnikov ZDA je povsem jasno, da je Sovjetska zveza pristala na združitev Nemčije pod pogojem, da se NATO ne bo še naprej širil.

Interni dokumenti ZDA pa tudi kažejo, da se je ameriška administracija zelo hitro premislila. Žer marca leta 1990 so uradniki ameriškega zunanjega ministrstva ocenjevali, ali in kaj naj "novim demokracijam" dajo vedeti, da je NATO "pripravljen razmisliti o njihovem prihodnjem članstvu." Istočasno pa je ameriški zunanji minister v Moskvi tudi 18. maja 1990 zagotavljal, da bodo ZDA s Sovjetsko zvezo sodelovale pri ustvarjanju "nove Evrope", ki bo "vključujoča." "Zato ni nenavadno da je bila Rusija ogorčena, ko so Poljska, Madžarska, češka in baltske države v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postale članice zveze NATO. Boris Jelcin, Dimitrij Medvedjev in sam Gorbačov so zaradi tega javno in zasebno protestirali in poudarjali, da so ZDA prekršile dogovor o tem, da ne bo razširitve. Ko pa je NATO pričel gledati celo še dalje proti vzhodu, proti Ukrajini in Gruziji so se protesti spremenili v odkrito agresivnost in grožnje. Vse širši dežnik zveze NATO ne opravičuje Putinove sovražnosti ali vpadov v krajino in Gruzijo. Kljub temu pa dokaži kažejo, da so protesti Rusije utemeljeni ter da je sedanja ameriška politika prispevala k napetostim v Evropi," opozarja Joshua R. Itzkowitz Shifrinson.

Tekst

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.