Ludvik Zvonar

10. 6. 2016  |  Pisma bralcev

Mazanje zgodovine

V Mladini z dne 27.5.2016 je bil objavljen prispevek dr. Boža Repeta »Mazanje zgodovine«. Na četrti strani prispevka piše: »Ludvik Zvonar, republiški svetovalec na Ministrstvu za obrambo, ena glavnih oseb v prekupčevanju z orožjem, je Krkoviču napisal...«.

 Leta 1991 sem bil na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, Republiški svetovalec in Direktor uprave za logistiko, vodil sem njeno ustanovitev in delovanje pred in med vojno. Že v letu 1990 sem s sodelavci iz raznih področij delovanja slovenske države na pobudo tajnika stranke Slovenske demokratske zveze, pokojnega Miloša Bukavca in njenega predsednika, pokojnega dr. Pučnika, pripravil in kasneje organiziral uvoz prepotrebnega orožja in oborožitvenih sredstev /pehotnega orožja in streliva,protiletalskih, protioklepnih raket,radijskih zvez, satelitskih zvez, itd./za obrambne sile Republike Slovenije.

Podroben seznam orožja in vojaške opreme, ki jo je bilo treba uvoziti, je sprejelo Predsedstvo in Svet za obrambo Republike Slovenije. Ne oziraje se, ali bi 1990. leta orožje Teritorialne obrambe »TO« ostalo v celoti v rokah teritorialcev, bi morali uvoziti protiletalske in protioklepne rakete, radijske zveze in še kaj. Za vso orožje, ki je bilo uvoženo so bili državam prodajalkam izdani certifikati končnega porabnika in uvoženo orožje ni bilo do 1994. leta prodano v druge države.

Orožje, ki je bilo zaseženo v skladiščih JLA med osamosvojitveno vojno, je v celoti prevzel Republiški štab teritorialne obrambe »RŠTO«. Za izvzem navedenega orožja iz skladišč RŠTO sta bila odgovorna g. Slapar ali njegov pooblaščenec iz RŠTO in Minister za obrambo ali njegov pooblaščenec iz MORS. Podatki raziskovalnih novinarjev in kot lahko sklepam na podlagi tega prispevka, eminentnega zgodovinarja, temeljijo na uradnih zaznamkih delavcev VOM-a in posameznih delavcev Uprave kriminalistične policije na ravni republike.

V vseh zadevah kjer sem bil obtožen kakršnega koli trgovanja z orožjem, je bilo na sodiščih ugotovljeno, na podlagi sodnih postopkov, da so bile ovadbe lažne.

Kot direktor uprave za logistiko s sodelavci sem bil po Zakonu o vladi zadolžen za nakup orožja, za uvajanje kupljenega orožja v Teritorialno obrambo in druge enote obrambnih sil Slovenije, kot tudi za vzdrževanje le-tega. S sodelavci sem opravil tudi nekaj menjav orožja, ki je bilo izločeno iz enot slovenske TO in smo ga zamenjali s sosednjimi državami za orožje,ki smo ga potrebovali. Zgodovino mažemo, ne samo z dekontekstualizacijo, temveč tudi z uporabo zastarelih, na podatkih čez prst temelječih ali lažnih poročil in analiz nestrokovnjakov ali celo potencialnega nasprotnika –JLA. O zadržanem orožju so bili izdelani in zbrani vprašalniki in je bil opravljen posvet v Poljčah 2012. leta. Ugotovljeno je bilo, da je orožje zadržalo 16 občin, 27. brigada TO, »razen raket, ki so bile v vojašnici v Mostah« in še nekaj drugih enot TO, kar je pomenilo skupaj približno 21.000 kosov pehotnega orožja s 4 mio pripadajočega streliva. Pred vojno je bilo uvoženo in dano na roke teritorialcem 5.000 kom avtomatskih pušk in 10 mio pripadajočega streliva, protiletalske in protioklepne raketa ter več drugega orožja in oborožitvenih sredstev. Ostalo je še orožje po podjetjih, pokrajinah, občinah in še kje. Omenjeno orožje je bilo predano v celoti RŠTO del pred in med vojno, večina po vojni, na podlagi pisne zahteve Ministra za obrambo. Pripadniki JLA niso nikjer vzeli orožja na silo, tudi Upravi za logistiko niso zaplenili več kot sto kontejnerjev ob prevozu iz Kopra. Vse občine, ki niso imele orožja v skladiščih JLA, bi ga lahko zadržale brez tveganj, ker ukaz JLA ni imel moči zakona in se je nanašal kot obvezujoč samo na JLA, zato so na skladiščih z orožjem TO v objektih JLA zamenjali ključavnice in so dovolili izvzem tega orožja teritorialcem, samo ob vajah. Na tak način je več območnih štabov TO izvzelo in zadržalo večje količine orožja.

Ta del zadržanja orožja še ni bil raziskan. Veliko truda sem vložil v ustanavljanje Slovenskega inštituta za vojno dokumentacijo, ki bi analiziral, potrdil ali zavrnil vsak dokument, knjigo ali pričanje o vojnah v katerih smo sodelovali Slovenci, predvsem pa o svetovnih vojnah in osamosvojitveni vojni. Slovenski inštitut za vojno dokumentacijo bi bil ustanovljen v okviru ZRC SAZU, po vzoru Nizozemskega NIOD-a. NIOD je raziskal vojne, v katerih so sodelovali Nizozemci, na različnih kontinentih sveta. Samo strokovnjaki zgodovinarji usposobljeni za razumevanje mednarodnega vojnega prava kot tudi strategije, operative in taktike delovanja držav, njihovih oboroženih sil in ljudstva med vojno, so sposobni resnih analiz. V Sloveniji samo na podlagi navzkrižnih izpraševanj, saj je veliko dokumentov ponaredkov take ali drugačne vrste. Na temelju opredeljevanja zgodovine s strani »raziskovalnih novinarjev in zgodovinarjev«, zakonit Direktor uprave za logistiko MORS, z ustanovnim aktom Uprave za logistiko MORS zadolžen za oboroževanje obrambnih sil lastne države pred in med vojno ter po vojni, postane prekupčevalec z orožjem.

 Večkrat sem pozval najodgovornejše v državi naj pomagajo ustanoviti Slovenski inštitut za vojno dokumentacijo, vendar brez uspeha. Očitno vsi vpleteni z velikim veseljem ribarijo v kalnem, da se ljudstvo ukvarja z orožjem, izbranci pa kradejo kot sedaj poteka prodaja kvalitetnih terjatev NLB v višini 800 mio za 17% vrednosti izbranemu kupcu, brez javnega razpisa, ki bo dobil za nakup teh terjatev kredit iste banke. Redka teh terjatev bo slaba terjatev.

 Ludvik Zvonar, direktor uprave za logistiko MORS 1991, član Republiške koordinacije 1991

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.