Neoliberalizem je ideologija, ki je vir vseh naših problemov

Ideologija, ki danes prevladuje in od katere so odvisna naša življenja, nima imena. Če jo omenimo v pogovoru, sogovorniki samo skomignejo z rameni. Tudi če poznajo njeno ime, imajo težave pri opredeljevanju, kaj je. Ta ideologija je neoliberalizem. Anonimnost je hkrati simptom in razlog za njeno moč, ima pomembno vlogo pri finančni krizi, skrivanju bogastva v davčnih oazah, pri počasnem propadanju javnega zdravstva in šolstva, povečanju revščine otrok, pri kolapsu ekosistemov, pa tudi pri vzponu kandidata republikanske stranke za predsednika ZDA Donalda Trumpa, v Guardianu piše George Monbiot. 

Toda na te krize se odzivamo, kot da bi nastajale ločeno, ker se očitno ne zavedamo, da je njihov temelj filozofija, ki ima ime. A ni večje moči kot delovanje v brezimnosti. Neoliberalizem je postal tako razširjen, da ga le še redko prepoznamo kot ideologijo. Sprejemamo predpostavko, da ta utopična vera predstavlja nevtralno silo, neke vrste biološki zakon, kot je Darwinova teorija evolucije. Toda filozofija, ki se imenuje neoliberalizem, je nastala kot zavesten poskus predelati človeško življenje in premakniti mesto moči.

Za neoliberalizem je konkurenca temelj odnosov med ljudmi. Zanj so državljani potrošniki, ki svoje demokratične izbire najbolje izražajo z nakupovanjem in prodajanjem, s procesom, ki nagrajuje prednosti in kaznuje neučinkovitost. Izhaja iz prepričanja, da »trg« ponuja koristi, ki jih nikoli ni mogoče doseči z načrtovanjem. Poskuse za omejitev konkurence obravnava kot škodljive za svobodo. Davki in regulativa morajo biti v skladu s filozofijo neoliberalizma minimalni, javne storitve je treba privatizirati.

Pogajanja med delodajalci in sindikati o kolektivnih pogodbah veljajo za napake trga, ki spodkopavajo naravno hierarhijo zmagovalcev in poražencev. Neenakost je nagrada za koristi in generator bogastva na račun vseh drugih. Poskusi za vzpostavitev bolj enake družbe v neoliberalizmu veljajo za kontraproduktivne in moralno sporne, saj trg zagotavlja, da vsak dobi, kar si zasluži. Sprejeli smo in širimo njegove zapovedi. Bogati se prepričujejo, da so do bogastva prišli na podlagi zaslug, revni so prepričani, da so za svoj neuspeh krivi sami.

Pojem neoliberalizem je bil skovan na sestanku v Parizu leta 1938, opredelila sta ga Ludwig von Mises in Friedrich Hayek. Ko je Hayek leta 1947 ustanovil prvo organizacijo, ki je širila neoliberalizem (Mont Pelerin Society), so jo finančno podprli milijonarji in njihove fundacije. Z njihovo pomočjo je začel vzpostavljati transatlantsko mrežo akademikov, poslovnežev, politikov in aktivistov. Bogati so financirali ustanovitev številnih inštitutov, ki promovirajo ideologijo neoliberalizma.

Z razvojem je neoliberalizem postal bolj oster. Hayek je menil, da bi vlade morale regulirati konkurenco, da bi preprečile monopole, ameriški podporniki med katerimi je bil ekonomist Milton Friedman pa so monopole videli kot nagrado za učinkovitost. Sčasoma je gibanje izgubilo tudi svoje ime. Leta 1951 se je Friedman ponosno opredeljeval za neoliberalca, kmalu zatem je ta termin začel izginjati.

V 80. letih prejšnjega stoletja sta bila med politiki glavna podpornika neoliberalizma ameriški predsednik Ronald Reagan in britanska premierka Margaret Thatcher. Neoliberalne politike so po svetu uveljavljali Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Maastrichtska pogodba, Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Najbolj neverjetno je, da so ideologijo neoliberalizma sprejele stranke, ki so včasih sodile med levičarske (socialnodemokratske recimo).

Svoboda, ki jo ponuja neoliberalizem, pomeni svobodo od sindikatov in kolektivnih pogodb ter s tem svobodo za pritiskanje na plače. Svoboda pred regulacijo pomeni svobodo za zastrupljanje rek, za slabšanje delovnih razmer za zaposlene, za oblikovanje eksotičnih finančnih instrumentov. Svoboda pred davki pomeni distribucijo bogastva od večine k manjšini. Ko neoliberalnih politik ni mogoče uvesti doma, so uvedene na mednarodni ravni prek sporazumov o prosti trgovini z mehanizmom za reševanje sporov, na podlagi katerih korporacije lahko tožijo države.

Večje kot je razdejanje, ki ga povzroči neoliberalna politika, bolj ekstremna ta postaja. Vlade uporabljajo neoliberalne krize kot izgovor in priložnost za zniževanje davkov, privatizacijo javnih storitev, zmanjševanje socialne države, deregulacijo korporacij in regulacijo državljanov. George Monbiot piše, da najbolj nevarna posledica neoliberalizma najbrž ni gospodarska, ampak politična kriza. Ker je vloga države zmanjšana, imajo državljani vse manj možnosti, da bi spremembe uveljavili z volitvami. Neoliberalna politika namreč državljanom omogoča izbiro na podlagi potrošnje, a nekateri imajo v denarnicah več kot drugi, zato volilna moč ni enakomerno porazdeljena. Ker stranke na desnici in nekdanji levici sprejemajo podobne neoliberalne politike, je veliko volivcev izključenih iz politike.

Publicist Chris Hedges piše, da baza fašističnih gibanj niso politično aktivni, ampak pasivni, »poraženci«, ki čutijo (pogosto upravičeno), da nimajo glasu ali vloge v politični eliti. Ko nas politika ne naslavlja več ljudi, se ti odzovejo na slogane, simbole in senzacijo. Za podpornike Donalda Trumpa recimo dejstva in argumenti niso pomembni.

Zmaga neoliberalizma odraža tudi neuspeh levice. Ko se je gospodarstvo laisez-faire leta 1929 končalo s katastrofo, je ekonomist Keynes zasnoval celovito ekonomsko teorijo, ki ga je nadomestila. Ko je Keynesinska teorija povpraševanja v 70. letih prejšnjega stoletja dosegla svoje meje, je bil kot alternativa že pripravljen neoliberalizem. Ko je ta s krizo leta 2008 prišel do propada, kot alternativa ni bilo nič. Zato ta zombi še vedno hodi okrog. Politična levica in sredina 80 let nista ustvarili nobenega novega ekonomskega okvira.

Keynesianizem in neoliberalizem kažeta, da ni dovolj nasprotovati propadlemu sistemu, predlagati je treba koherentno alternativo. Temeljna naloga levice bi po Monbiotovih besedah zato morala biti priprava gospodarskega programa kot zavestni poskus razviti nov sistem, ki bo v skladu z zahtevami 21. stoletja.