Igor Mekina

30. 6. 2016  |  Svet

Britanskemu parlamentu referenduma ni potrebno upoštevati. A to je v demokraciji politični samomor.

© WikiCommons

Nekateri komentatorji so ob razglasitvi rezultatov britanskega referenduma opazili zaskrbljen izraz na obrazu nekdanjega londonskega župana Borisa Johnsona. In to kljub temu, da je Johnson s svojim zavzemanjem za odhod Velike Britanije iz EU ostal na zmagoviti strani ter se mu - še posebej po napovedanem odstopu predsednika britanske vlade Davida Camerona - nasmiha celo vodenje Konservativne stranke. In povsem mogoče tudi nove britanske vlade. Toda vse kaže, da je britanski predsednik vlade, največji krivec za odhod VB iz EU in ena od najbolj tragičnih osebnosti britanske politike. V svojem nastopu pred Downing Streetom 10 je, takoj po razglasitvi rezultatov referenduma, torej ob svojem zadnjem političnem dejanju, mimogrede in skoraj povsem neopazno "matiral" svoje naslednike.

Cameron je namreč dejal, da bo zaradi potrebe po "svežem vodstvu" odstopil - toda šele do oktobra letos. Kar je takoj razjezilo evropske voditelje, ki so želeli, da se pogajanja o izstopu VB iz EU pričnejo čim prej. S tem je Cameron svojemu nasledniku, drugemu predsedniku vlade prepustil, da na podlagi 50. člena Lizbonske pogodbe sproži proces dveletnega "razdruževanja" Velike Britanije od EU. To je majhna, vendar ne nepomembna sprememba glede na Cameronove predhodne trditve, da bo namreč v primeru odločitve za brexit, ki ji je Cameron nasprotoval, moral sprožiti postopke za začetek izstopa VB iz EU. V času referenduma je bilo to mogoče razumeti, da bo to storil Cameron sam. Danes ostaja odprto vprašanje, ali je šlo samo za "dramatizacijo" ali ne, toda vsekakor je sedaj to neprijetno dolžnost Cameron povsem jasno preložil na pleča svojega naslednika.

Eden od komentatorjev na Guardianovi spletni strani, s psevdonimom Teebs je dobro pojasnil, v čem je Johnsonov problem in zakaj je bil jutro po referendumu tako zaskrbljen: "Bil je izigran in matiran. Če se kandidira za voditelja stranke in nato ne začne postopka po 50. členu Lizbonske pogodbe - potem je z njim konec. Če ne kandidira za predsednika stranke in sam zapusti bojno polje - potem je z njim konec. Če kandidira, zmaga in spravi Veliko Britanijo iz EU, potem bo vsega konec - Škotska se bo odcepila, na Irskem bo upor, recesija, odpovedani trgovinski sporazumi. In potem je z njim prav tako konec. In Boris Johnson vse to ve."

Zaradi komentarjev najvidnejših predstavnikov kampanje za odhod VB iz EU o tem, da 50. člen Lizbonske pogodbe ni potrebno takoj spraviti v pogon. Komentator celo ocenjuje, da zagovorniki brexita pravzaprav sploh nimajo volje, da bi izpeljali proces razdružitve VB od EU: "Vse, kar ostane je, da nekdo, ki ima dovolj poguma, vstane in pove, da je Brrxit realno nedosegljiv brez izjemne ravni bolečine in uničenja, ki ga ne moremo prenesti."

In prav zato je neznaten "premik" datuma britanskega odhoda, kot ga je napovedal David Cameron, tako zelo pomemben. Vse do referenduma je Cameron dal vedeti, da bo glasovanje za izstop VB iz EU povzročilo takojšnje postopanje po 50. členu Lizbonske pogodbe. Toda nato je David Cameron tiho odstopil od tega cilja in to nalogo prepustil svojemu nasledniku. To pa se je zgodilo na dan, ko je realna teža vseh črnih napovedi postala očitna. Vse slabe napovedi nenadoma niso bile več samo fantaziranja komentatorjev, pač pa so dobile jasne obrise.

V samo enem dnevu se je namreč zgodilo izjemno veliko: funt je jutro po zgodovinski odločitvi že padel skoraj za deset odstotkov, Velika Britanija je zgolj zaradi tega postala ne več peto, pač pa šesto največje gospodarstvo v EU (prehitela jo je Francija), delnice britanskih podjetjih na trgih so zelo padle, Škotska je napovedala nov referendum o neodvisnosti, Sinn Fein je znova pričel zahtevati združitev Severne Irske z Republiko Irsko, Španija je znova zahtevala nazaj Gibraltar in VB ponudila deljeno suverenost nad ozemljem, iz Francije so prišle zahteve po premiku mejnih kontrol iz Calaisa v Dover, milijoni Britancev, ki živijo v EU so bili nad rezultati referenduma šokirani in razočarani, enako kot milijoni državljanov EU ki živijo v Veliki Britaniji. Vse jasneje pa je postajalo, da bo Velika Britanija v primeru dostopa do evropskega trga morala spoštovati vsa pravila skupnega trga, vendar pri oblikovanju teh pravil ne bo več sodelovala. Seznam slabih novic pa še kar naprej raste in mu ni videti konca.

Referendum o izstopu iz EU je bil sicer posvetovalne narave in parlamentu načeloma sploh ni potrebno ravnati v skladu z njegovimi rezultati - toda ignorirati voljo ljudi ob tako jasnih zavezah, da bo volja ljudstva spoštovana, bi bilo v demokraciji seveda enako političnemu samomoru. Toda po drugi strani tudi uresničitev odhoda Veliki Britaniji ne prinaša nič dobrega. Voditelji brexita imajo zato sedaj rezultat, ki so ga hoteli, ki pa je - neuporaben. Prevzeti vodenje Konservativne stranke v teh okoliščinah je enako kot ugrizniti v zastrupljeni sadež.

To kažejo tudi izmotavanja voditeljev kampanje za odhod VB iz EU. Boris Johnson je dejal, da člena 50. Lizbonske pogodbe ni potrebno uporabiti "takoj", britanski komentatorji pa se mu posmehujejo, da je v resnici mislil, da ga ni potrebno uporabiti "nikoli". Cameronov pravosodni minister Michael Gove, ki se je zavzemal za izstop VB iz EU, je po zmagi njihove kampanje na podoben način govoril o "neformalnih pogajanjih" z EU, ki naj bi se začela. "Le zakaj? Zakaj se ne bi takoj začela formalna pogajanja? Prav tako je dejal, da ni potrebno sprožiti formalnega odhoda. Oba vesta, da bi uraden demarš pomenil nepovraten korak, ki ga nihče ne upa storiti. To neprijetno nalogo pa je David Cameron zvito prepustil voditeljem kampanje brexita," ocenjuje Idrani Sen v Quartzu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.