Dr. Dimitar Mirčev

Življenjska in poklicna pot dr. Dimitra Mirčeva (1942), ki je veljal za čudežnega dečka makedonskega družboslovja, danes pa je zaslužni profesor skopske Univerze sv. Cirila in Metoda, je bila pestra. Po diplomi na beograjski pravni fakulteti in magisteriju iz družboslovnih ved na britanski univerzi Bradford se je vrnil v Skopje, bil udeleženec študentskih gibanj v letu 1968, nato pa se je pridružil liberalni struji, ki si je v sedemdesetih letih v vseh republikah nekdanje Jugoslavije prizadevala reformirati nekdanjo skupno državo. Kaznovali so ga. Leta 1974 so ga izključili iz komunistične zveze Makedonije ter mu prepovedali raziskovanje in objavljanje. Preselil se je v Ljubljano, kjer je na Fakulteti za družbene vede (tedanji FSPN) pod mentorstvom dr. Adolfa Bibiča leta 1977 doktoriral s temo Kritika teorije sodelovanja civilne družbe. Podoktorski študij je opravil v ameriškem Pittsburghu, v osemdesetih letih pa je bil raziskovalec v Jugoslovanskem centru za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljani.

V Skopje se je vrnil leta 1990 in se vključil v proces osamosvajanja Makedonije. Bil je prorektor skopske univerze in predstojnik oddelka za sociologijo filozofske fakultete. V letu 1991 je sodeloval pri pisanju makedonske ustave in bil posebni odposlanec predsednika republike Kira Gligorova za zunanje misije. Leta 1993 je postal makedonski veleposlanik v Sloveniji, dve leti pozneje pa v Vatikanu. Danes je član sveta za zunanje odnose pri predsedniku Gjorgeju Ivanovu in član parlamentarnega nacionalnega sveta za evropsko integracijo. Je redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu.

Pred kratkim je na Fakulteti za družbene vede predstavil novo knjigo Balkanski megaetnikum, v kateri analizira nacionalne doktrine makedonskih sosed. Z njimi se Makedonija sooča zadnjih dvesto let, saj zanikajo samobitnost makedonskega naroda.

Ste poznavalec družbenih razmer na Balkanu, na katerem tudi po koncu medetničnih vojaških spopadov pred poldrugim desetletjem še tlijo napetosti. Ni stabilnega miru; pobude, kako ga doseči, pa ne obrodijo sadov.

Balkan je po velikih vojaških spopadih spremenjen. Nastale so nove države, vse narodnostno še naprej mešane, a z dominantnim narodom, razmerja med njim in nacionalnimi manjšinami pa v praksi niso zadovoljujoče urejena. Gospodarske težave, krepitev socialnih in narodnostnih trenj ter neurejena mejna vprašanja med državami so vir prikrite nestabilnosti na Balkanu. Tudi nezaupanje med državnimi elitami je veliko, zato različne pobude o boljšem sodelovanju niso ravno uspešne. Ostajajo bolj ali manj na deklarativni ravni, saj niso opremljene s potrebnimi oprijemljivimi projekti.