Izgubljena priložnost

Od vseh zvrsti v slovenski kulturi ima arhitektura najmanj ugleda. Manj ugleda od arhitekture ima le še krajinska arhitektura. To je razvidno že iz tega, kako si Slovenci urejamo stanovanja, hiše in okolico. Ne zdi se nam, da bi pri gradnji hiš potrebovali znanje arhitektov, še manj pa, da bi pri ureditvi vrtov potrebovali znanje krajinskih arhitektov. Prepričani smo, da sami znamo povsem dovolj, če ne celo več kot tisti, ki se poklicno ukvarjajo s prostorom.

Takšna miselnost ni omejenega samo na posameznike, razpasla se je tudi med tistimi, ki odločajo o našem skupnem prostoru. Tipičen primer je odločitev koprske mestne uprave, da k načrtovanju novega parka ob semedelski promenadi povabi le arhitekturne biroje, ne pa krajinskih arhitektov. Da bi lažje upravičili izostanek stroke, ki je specializirana za načrtovanje odprtih prostorov v urbanih območjih, so novi park poimenovali »urbani« – kar je smešno, kajti vsak mestni park je urbani, glede na to, da je umeščen v urbano okolje.

V natečajnih pogojih za pridobitev najboljše rešitve je resda predvideno, da mora biti v avtorsko ekipo obvezno vključen tudi vsaj en pooblaščeni projektant krajinske arhitekture, vendar, ali to res zadošča? »To je izgubljena priložnost. Gre za zahtevno lokacijo, ki terja najprej temeljit razmislek o tem, kakšna vsebina je za to lokacijo najbolj ustrezna. Javni natečaj, kot je razpisan, je na taki lokaciji preživet način iskanja najboljše rešitve in kaže na ignorantski odnos občinske oblasti in vpletenih kolegov arhitektov,« opozarja Darja Matjašec, docentka za krajinsko oblikovanje na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete in nekdanja komisarka za natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije.

»Ni dobro, da si arhitekti uzurpirajo vsebine, ki jim niso kos. Za načrtovanje parka je potrebno specialistično znanje. To je še toliko pomembnejše, ko gre za park v izredno zahtevnih klimatskih razmerah, ob morski obali in na umetno nasipanem terenu. Treba je zagotoviti možnosti, ki bodo omogočili rast drevnine, saj ta lahko pomembno prispeva k blaženju vse višjih temperatur zraka, vpliva na boljše psihofizično počutje ljudi, zmanjšuje onesnaženost ozračja, regulira odvodnjavanje meteorne vode in prispeva k večji biotski raznovrstnosti. To so osnove, ki so za načrtovanje takih lokacij nujne in je za njih potrebno posebno strokovno znanje. Za ta znanja pa je usposobljena krajinskoarhitekturna stroka, zato bi morala biti obvezno vključena.«

To sicer ni prvi primer, ko so koprski občinski uradniki ignorirali ustrezno stroko. Leta 2012 so morali v Kopru odstraniti večino od 200 palm in jih nadomestiti z vrsto hrasta, saj se je izkazalo, da tropska drevesa slabo prenašajo burjo. Na to so jih sicer predhodno opozarjali strokovnjaki botanike, a je župan Boris Popovič vsa opozorila preslišal. Enako usodo je dočakalo 21 palm na portoroški plaži, ko je Piranu županoval Tomaž Gantar – somišljenik koprskega župana Popoviča. Mar ni bila že izkušnja s palmami dovolj?