Darja Kocbek

 |  Družba

Se nam ponavljajo 30. leta prejšnjega stoletja?

Borza v New Yorku leta 1930, šest mesecev po borznem zlomu.

Borza v New Yorku leta 1930, šest mesecev po borznem zlomu.
© WikiCommons

Stvari se dogajajo z bliskovito naglico: referendumska odločitev Britancev o izstopu iz EU, poskus državnega udara v Turčiji, islamistični pokoli v Franciji, obkolitev sirskega mesta Aleppo, nominacija milijarderja iz New Yorka Donalda Trumpa za kandidata republikanske stranke za predsednika ZDA. Zaradi visoke stopnje rasizma in ksenofobije, ki se kaže v izjavah politikov z visoko podporo javnosti, od ZDA do Francije in poreferendumske Velike Britanije so se ljudje začeli spraševati, ali se nam ponavljajo 30. leta prejšnjega stoletja, v Guardianu piše Paul Mason.

Podobnosti so realne. Odločitev Britancev za izstop iz EU je enaka njihovi odločitvi o izstopu iz sistema zlatega standarda septembra 1931. Velika Britanija je bila prva velika država, ki je izstopila iz globalnega ekonomskega sistema. Danes je prva velika država, ki namerava zapustiti EU. Leta 1929 se je zgodil borzni zlom, ki je podoben propadu ameriške velebanke Lehman Brothers septembra 2008.

Po borznem zlomu leta 1929 se je leta 1931 začela gospodarska kriza s propadom bank na obeh straneh Atlantika, uvedbo varčevalnih ukrepov v že šibkih gospodarstvih, ZDA so skušale zaščititi svoje gospodarstvo z uvedbo tarif za uvoz blaga, uvedene so bile omejitve trgovanja z valutami in gospodarski nacionalizem. Ker so elite z ohranjanjem visoke brezposelnosti in nizkih plač povzročile napetosti, so militarizirane in genocidne fašistične skupine z iskro zanetile požar. V samo dveh letih je Hitlerjevi nacistični stranki uspelo na volitvah zbrati 37 odstotkov glasov.

Evropski statistični urad Eurostat je pravkar objavil, da se je gospodarska rast v območju evra v drugem četrtletju letos v primerjavi s prvim prepolovila, po mnenju ekonomistov ni pričakovati izboljšanja, dokler ne bo odpravljena negotovost zaradi izida britanskega referenduma. V vse več članicah EU so skrajni desničarji vladi oziroma imajo pomemben vpliv na vlado, Avstrija pa s ponovitvijo predsedniških volitev lahko postane prva članica EU, ki bo imela skrajnega desničarja za predsednika.

Leta 1934 so bile v Parizu demonstracije, ki se jih je udeležil milijon skrajnih desničarjev, upor rudarjev Asturiji v Španiji je zadušila vojska, leta 1935 se je začelo oboroževanje Nemčije, leta 1936 se je začela španska državljanska vojna, istega leta so delavci v Franciji in ZDA zasedli tovarne in Stalin je začel z velikimi čistkami. S tem so 30. leta prejšnjega stoletja dobila svojo podobo, ki jo je zaznamovala opustitev demokracije, gotovost vojne in masovni poboji civilistov.

Najpomembnejša pozitivna razlika je, da danes živimo v bolj soodvisnem globaliziranem svetovnem gospodarstvu. Zaradi tega so se elite v Londonu in Cannesu na konferencah najbolj razvitih in najhitreje rastočih gospodarstev (G20) leta 2009 in 2011 uskladile in sprejele ukrepe za spodbude gospodarstvu, da bi preprečile ponovitev zloma iz 30. let prejšnjega stoletja. Elita je tako zavrnila takšno prociklično ekonomijo, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja pahnila ZDA v depresijo, Nemčijo pa v fašizem. Tako je do zdaj zavrla širitev skrajnega desničarskega ekstremizma.

V primerjavi s 30. leti prejšnjega stoletja imamo danes nekaj, kar takrat ni bilo. To so milijarde izobraženih ljudi, pa koncept splošnih in neodtujljivih človekovih pravic. Če danes novinar ali pripadnik nevladne organizacije pride na kraj pokola, najprej pomisli, da mora zbrati dokaze za sodišče.

Zato po mnenju Paula Masona ne živimo v sodobnih 30. letih prejšnjega stoletja z brezpilotnimi letali in ljudmi, ki s svojimi komentarji namenoma provocirajo, žalijo ali pišejo nesmisle (trolli).

Ameriški profesor Francis Fukuyama, ki je leta 1992 objavil knjigo Konec zgodovinepo poročanju die Welt prav tako ne vidi možnosti, da bi sedanje razmere privedle do tretje svetovne vojne. Po letu 1945 smo po njegovih besedah preživeli že bolj kaotične čase, med drugim vojne na Bližnjem vzhodu in naftno krizo. Še vedno je prepričan, da bo na dolgi rok zmagala prava demokracija.

Jakob Augstein v kolumni v spletni izdaji tednika Spiegel piše, da v liberalne demokracije v Evropi nič ne ogroža bolj kot spoznanje, da sploh ni liberalna, ampak neoliberalna. Razlika med liberalizmom in neoliberalizmom bo odločila, ali bo ta demokracija preživela. Možnosti za to niso obetavne, saj iz neoliberalne ideologije izhajajo krize, ki jo politiki skušajo reševati z instrumenti te iste ideologije. Ti instrumenti so še več privatizacije, še nižji davki za podjetja, še manj zaščite za delavce.

Levičarjev se po Augsterinovih besedah nihče ne boji več, zato smo priča strahu pred desnico, ki poslej določa politiko. Doživeli bomo, da se politični sistem ne spremeni zaradi razumnosti, ampak iz strahu. Ruski revolucionar Nikolaj Buharin naj bi rekel, da je demokracija oblika vladavine, ko meščanstva ni strah, fašizem pa takrat, ko ga je strah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.