Klemen Košak

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Politika

Renta za Sazor

Dogovor o fotokopiranju v šolah je plod slabega pogajanja

Kraljevska tarifa za fotokopiranje

Kraljevska tarifa za fotokopiranje
© Borut Krajnc

Sprihajajočim šolskim letom bo Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja (SAZOR GIZ) začela prejemati denarno nadomestilo za fotokopiranje v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah. Dogovor, ki je bil oblikovan prvega avgusta, vsi pozdravljajo kot težko pričakovan, vendar se pojavljajo tudi ostre kritike, na katere ni najti dobrega odgovora.

Zelo ostro je dogovor napadla pravnica dr. Maja Bogataj Jančič, direktorica Inštituta za intelektualno lastnino. Najprej na svoji Facebook strani, nato pa še v medijih. Trdi, da gre za zmago Sazorja; ministrstvo za izobraževanje, ki bo fotokopiranje plačevalo, pa si je s tem kupilo politični mir. Meni, da je sporazum slab, ker sploh ni jasno, kaj se bo plačevalo in ali je cena ustrezna. Navedeno je namreč, da s fotokopiranjem ni dovoljeno nadomeščati učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv. »Zakaj so torej dodatne kopije sploh potrebne?« sprašuje Maja Bogataj Jančič. Določena tarifa je 1,7 evra na učenca, pri čemer niti šole niti ministrstvo niso zbrali podatkov, ki bi dokazovali, da je ta cena ustrezna. Tarifa pomeni, da bo skupna letna vsota znašala pol milijona evrov, Sazor pa jo bo, potem ko si bo odštel administrativne stroške, razdelil: polovico med več kot 40 založb, polovico pa med približno 600 avtorjev. Maja Bogataj Jančič ob tem svari, da bi strošek lahko v prihodnosti prevalili na starše.

Sazor se je pri pogajanjih oprl na študijo, za katero je dr. Sašu Polancu in dr. Alešu Ahčanu, profesorjema na ljubljanski Ekonomski fakulteti, plačal štiri tisoč evrov. Študije nam Sazor ni poslal, a v njej naj bi bilo ugotovljeno, da »bi moral ta znesek znašati približno 6 evrov neto na učenca letno«, nam je sporočila Maja Čander s Sazorja. Polanec je pojasnil, da sta z Ahčanom do zneska prišla prek primerjave z drugimi državami in upoštevanja razlik v kupni moči. »Vprašanje ustreznosti tarife je kompleksno, saj bi zahtevalo

ocene uporabne vrednosti tekstov, ki so v šolah uporabljeni, pri doseganju izobraževalnih ciljev. Take študije, ki bi izhajala iz ocene družbene koristi, ni naredil še nihče na svetu, saj bi morali narediti eksperiment učenja z berili in brez,« pravi.

Da uporabna vrednost ni natančno določena, velja za praktično vse na svetu, a se cene stvari kljub temu določajo bolje kot v opisanih pogajanjih. Verjetno pomaga, če nima samo ena pogajalska stran predstave, kakšna bi cena morala biti. Na ministrstvu, ki ga vodi dr. Maja Makovec Brenčič, so se šele zdaj, ko so pogajanja že končana, odločili za pridobitev podatkov, ki bi jim pomagali pri določanju realne tarife. A na Pedagoškem inštitutu bodo raziskavo končali šele čez tri leta.

V skladu s tem je predvidena prilagoditev cene, vendar Maja Bogataj Jančič opozarja, da sprememba tarife ni mogoča mimo Sazorja, ki pa seveda ne bo želel pristati na nižji izplen. Na ministrstvu za izobraževanje glede njenih očitkov še molčijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.