Program za levico

V 11 mesecih sta ne le Evropsko unijo, temveč tudi evropsko levico pretresla dva referenduma: grški oxi julija lani in britanski brexit junija letos. Del evropske levice, ogorčen nad mešanico avtoritarnosti in gospodarske neuspešnosti EU, zdaj poziva k »prekinitvi z EU«, kar je stališče, ki ga povezujejo z izrazom lexit. DiEM25, nadnacionalno demokratično gibanje, ki je del evropskega gibanja, zavrača logiko lexita in je pripravil alternativni program za Evropejce naprednih nazorov.

Brez dvoma je dolžnost levice, da se z vso energijo in domišljijo spoprime s tem, kako EU depolitizira politično odločanje. Ni vprašanje, ali bi se morala levica spoprijeti z aparatom in navadami EU, temveč v kakšnem okviru in znotraj katerega širšega političnega orisa naj to poteka. Ima tri možnosti.

Prva možnost: evropski reformizem, »več demokracije«, »več Evrope«

Ena od (vse manj uresničljiva) možnosti je standardna različica evroreformiza, kot ga navadno izvajajo socialni demokrati, ki se zavzemajo za »več demokracije«, »več Evrope«, »reforme evropskih ustanov« in tako dalje. To je možnost, ki temelji na zmoti: EU ne boleha za demokratičnim primanjkljajem, ki bi ga bilo mogoče odpraviti z »malo več demokracije« in nekaj razpršenimi reformami. Kot sem napisal v nedavno izdani knjigi, je bila EU namenoma ustvarjena kot območje brez demokracije, na katerem je demosu preprečeno sodelovanje pri odločanju in se vse uklanja kartelu velikih evropskih podjetij ter finančnemu sektorju. Če rečemo, da EU boleha za demokratičnim primanjkljajem, je podobno, kot bi se astronavt na Luni pritoževal nad pomanjkanjem kisika.

Institucij EU ni mogoče reformirati po uveljavljenem postopku z medvladnim posvetovanjem in postopnim spreminjanjem pogodb. Zato so pozivi za »več Evrope« zgrešeni, saj bi pri sedanjem režimu in ustanovah EU »več Evrope« in postopne reforme prinesle formalizacijo in legalizacijo evropske unije varčevalnih ukrepov v skladu s smernicami, ki sem jih opisal kot Schäublejev načrt. To bi hkrati poglobilo krizo, zaradi katere trpijo najšibkejši državljani EU, in še povečalo privlačnost ksenofobične desnice, vsekakor pa pospešilo razpadanje unije. Če to drži, in po mojem mnenju je tako, demokrati nimajo druge možnosti, kot da se postavijo v prvo vrsto za to, da se znajdejo iz oči v oči z aparatom EU. In tako smo pri drugi in tretji možnosti.

Druga možnost: množični odhod iz EU oziroma lexit

Druga možnost je seveda odhod iz unije. Tariq Ali je eden od tistih, ki so jo zelo lepo opisali. Statis Kuvelakis je razmišljanje o njej po britanskem referendumu strnil takole: »Torej moramo igrati referendumsko igro, hkrati pa preprečiti silam ksenofobične in nacionalistične desnice, da bi dobile prevlado in odvrnile ljudstvo od upora.« Skratka, ksenofobično desno ljudomrznost bomo premagali le tako, da se pridružimo njenim pozivom k referendumom, po katerih bodo naše nacionalne države izstopile iz EU.

Pri tej možnosti se moramo vprašati o njeni realnosti in iskrenosti. Je takšen program mogoče uresničiti? Povedano drugače, obstaja pot, po kateri bi levica (kot je rekel Kuvelakis) s pozivanjem k referendumom o odhodu iz EU lahko preprečila »silam ksenofobične in nacionalistične desnice, da bi dobile prevlado in odvrnile ljudstvo od upora«? So takšna prizadevanja skladna s temeljnimi levičarskimi načeli? DiEM25 meni, da je odgovor na obe vprašanji nikalen, zato nasprotuje izstopu iz unije. Naj pojasnim ta dva odgovora, preden se bom na kratko posvetil alternativnemu predlogu DiEM25 (tretji možnosti).

Levica je nekoč statične analize uspešno ločevala od dinamičnih. Ker je Marx, ki je črpal pri Heglu, dal prednost postopku pred izidom, se je levica naučila upoštevati smeri spremembe, ne le različna stanja sveta. Pri EU je to ključno. Stališče, ki bi ga morali zavzeti, preden sta nastala skupni trg in evrsko območje, na primer, ne more biti enako tistemu, ki se je izoblikovalo, ko smo ti instituciji že imeli. Zato ste bili povsem dosledni, če ste:
– nasprotovali grškemu vstopu na skupni trg oziroma na evrsko območje, in
– nasprotovali referendumu o tem, ali naj Grčija odide s skupnega trga oziroma opusti evro.

Še pomembneje pa je, da je velika razlika med tem, ali je naša izhodiščna točka Evropa brez meja (v kateri evropski delavci uživajo svobodo gibanja) ali Evropa, podobna tisti na začetku petdesetih let, ko so posamezne države nadzorovale meje in po lastni presoji ustvarjale novo kategorijo proletarcev, imenovanih gastarbajterji.

Ta zadnji argument osvetljuje nevarnosti lexita. Ker je EU uveljavila prosti pretok ljudi, razpad unije pomeni sprijaznjenje, da tega ne bo več (če ne celo podpore temu), in vnovično uvedbo državnega nadzora meja z bodečo žico in oboroženimi policisti vred. Glede na to bi levica, če bi lahko spet pisali zgodovino, morala zahtevati skupno minimalno plačo v zameno za podporo enotnemu trgu. Ali podporniki izstopa iz unije dejansko verjamejo, da levica danes lahko dobi bitko za prevlado proti ksenofobični desnici tako, da podpre njene pozive k postavljanju novih ograj in omejevanju prostega pretoka ljudi? In ali res verjamejo, da bo levica zmagala v dolgi politični vojni proti industriji fosilnih goriv tako, da bo podprla vnovično nacionalizacijo okoljske politike? Po mojem je levica pod praporom lexita na poti k veličastnemu porazu na obeh frontah.

Tretja možnost: predlog DiEM25 za nepokorščino znotraj EU

Tako smo pri tretji možnosti, ki jo predlaga DiEM25. Zavrača pozive evropskih reformistov za »več demokracije« in »več Evrope« in podporo referendumom za odpravo EU nasploh in vnovično uvedbo popolnega nadzora posameznih držav. DiEM25 namesto tega predlaga vseevropsko gibanje, državljansko in vladno nepokorščino, s katero bi zbudilo demokratično nasprotovanje temu, kako evropske elite delujejo na lokalni, državni in evropski ravni.

V DiEM25 menimo, da se EU ne more reformirati po uveljavljenih poteh sprejemanja politike unije, prav gotovo pa ne z raztegovanjem veljavnih »pravil« o proračunskem primanjkljaju za pol odstotka ali odstotek bruto domačega proizvoda (kot to počnejo v Franciji, Italiji, Španiji in na Portugalskem). Vicente Navarro je pred kratkim napisal, da imajo parlamenti še vedno moč in tudi pristojnost, da podvomijo o ustreznosti varčevalnih ukrepov. To drži in to je v prvih petih mesecih pokazala tudi vlada grške stranke Sirize. A Navarro se, žal, moti, ko za primer omeni novo portugalsko vlado, ki naj bi, kakor trdi, nehala izvajati varčevalne ukrepe, kot jih je vsilila evropska komisija. Lahko si samo želim, da bi bilo to res: preden mu je trojki naklonjeni desničarski predsednik podelil mandat za sestavo vlade, so stranke portugalske levice morale podpisati, da bodo spoštovale zaveze, ki jih je prejšnja vlada dala evrski skupini – to pomeni, da so kapitulirale pred trojkinim programom in se omejile na približno leto dni trajajoče zavlačevanje s sprejetjem svežih varčevalnih ukrepov.

Skratka, državni parlamenti in vlade imajo pristojnosti, to drži – moč, da storijo, kar je naredila naša Sirizina vlada med atensko pomladjo, preden je na večer referenduma oxi kapitulirala. A če je Evropska centralna banka pripravljena iz maščevanja začeti prazniti bančne račune in celo onemogočiti državni bančni sistem, napredna državna vlada svoje pristojnosti lahko uveljavi le, če je pripravljena na razdor s trojko EU. Na tej točki se v DiEM25 strinjamo s taborom, ki zagovarja lexit: sporu z aparatom EU se ni mogoče izogniti. Ne strinjamo pa se z domnevo, da ta boj lahko poteka le kot prizadevanje za odhod iz EU. Odločno zavračamo to domnevo in predlagamo, da se postavimo po robu evropskemu aparatu, to pa naj temelji na načrtni nepokorščini glede nemogočih evropskih »pravil« na občinski, pokrajinski in državni ravni, pri čemer ne bi niti razmišljali o izstopu iz EU.

Evropske institucije nam bodo seveda grozile z izgonom (se pravi uporniškim vladam in finančnim ministrom, ki bi sprejeli program DiEM25), praznjenjem in zapiranjem bank, tako kot so lani Grčiji (in meni osebno) grozile z izgonom iz unije. Na tej točki je ključnega pomena, da ne popustimo strahu pred izstopom, temveč da institucijam pogledamo v oči in jim zabrusimo:

»Kar dajte! Edino, česar se res bojimo, je prav vaša ponudba: vztrajanje pri dolžniško-deflacijskem začaranem krogu, zaradi katerega je množico Evropejcev zajel brezup in jih je uročil fanatizem.«

Če ne bomo niti trenili z očesom, potem tudi oni ne bodo (in EU se bo preobrazila) ali pa bo unijo raztrgal njen lastni aparat. Če aparat (komisija, Evropska centralna banka, Berlin in Pariz) začne razkosavati unijo, da bi kaznoval napredne vlade, ki nočejo upoštevati njegove nesmiselne politike, bo to po vsej Evropi zanetilo progresivno politiko, kot je lexit ne bi mogel nikoli.

Oglejmo si velikansko razliko med dvema razpletoma:
(A) aparat EU grozi naprednim evropsko usmerjenim državam z »izstopom«, če se nočejo podrediti njegovi avtoritativni nesposobnosti, in
(B) napredne državne stranke oziroma vlade se skupaj s ksenofobično desnico zavzemajo za »izstop«.

To je razlika med:
(A) spoprijemom z aparatom EU, ki ohranja duha internacionalizma, zahteva vseevropsko ukrepanje in nas povsem loči od ksenofobične desnice, in
(B) sodelovanjem z roko v roki z nacionalizmom, ki bo neizogibno okrepil ksenofobično desnico in EU hkrati omogočil, da levičarje predstavlja kot populiste, ki jih ni mogoče prav dobro ločiti od Nigla Faragea, Marine Le Pen in tako dalje.

Seveda mora program DiEM25 vključevati tudi razvijanje strategij, ki bodo našim mestom, območjem in državam omogočile upor proti aparatu EU, ki se maščuje z grožnjami o »izstopu« oziroma »izključitvi«. Program mora vključevati načrt, kako se odzvati ob zlomu EU oziroma njenem razpadu, če bo njen aparat dovolj neumen in bo grožnje neposlušnim državam tudi uresničil. Vendar je to izrecno nekaj drugega kakor navijati za razpad EU kot lastni cilj levice.

Skratka, DiEM25 ne podpira »izstopa« kot prvega cilja niti tega, da bi grozili z njim. Vendar se državljanski nepokorščini ne bomo odrekli, če bomo poslušali grožnje o »izključitvi« ali prisilnem »izstopu«.

Internacionalizem, EU in nacionalna država

Tradicionalni internacionalizem levice je ključna značilnost DiEM25 skupaj z drugimi sestavinami demokratičnih tradicij iz več političnih projektov (skupaj z naprednim liberalizmom, feminističnimi in ekološkimi gibanji, piratskimi strankami in tako naprej). Stališče DiEM25 do EU izraža prav to vrsto internacionalizma. Upam, da tovariše na levi smem opomniti na Marxa in Engelsa oziroma njuno geslo Proletarci vseh dežel, združite se. Z njim nista zavračala pomena narodne kulture in nacionalne države, temveč sta zavračala predstavo o »nacionalnih interesih« in mnenje, da mora biti v bojih poudarek na domeni nacionalne države.

DiEM25 predlaga upor, ki bi prinesel pristno demokracijo na ravni lokalnega, državnega in evropskega upravljanja. Uniji ne dajemo prednosti pred državno ravnijo, tako kot državni ravni ne dajemo prednosti pred območno in občinsko. Žal več evropskih levičarjev vztraja pri nasprotnem: poudarjajo državno raven pred evropsko. Stefano Fassina, na primer, je v odgovoru na članek, ki sem ga napisal skupaj z Lorenzem Marsilijem in je bil objavljen v Reppublici, kritiziral naju in DiEM25, ker naj bi (pri tem je navajal Ralfa Dahrendorfa) demokracija na ravni EU ne bila mogoča, saj evropski narod, evropski demos za evropsko demokracijo ne obstaja. Fassina nadaljuje: »Nekateri idealisti in evrofanatiki še vedno menijo, da se EU lahko preobrazi v nekakšno nacionalno državo, le da bi bila večja: v Združene države Evrope.«

Ta levi ugovor na poziv DiEM25 k vseevropskemu gibanju je zanimiv in nenavaden. Pravzaprav pomeni, da demokracija na nadnacionalni ravni ni mogoča, ker mora biti za demos značilna nacionalna in kulturna homogenost. Kar vidim Marxa, kako besen bi bil, če bi to prebral! Tako kot si lahko predstavljam začudenje levih internacionalistov, ki so sanjali o transnacionalni državi od Atlantskega oceana do ozemlja čim dlje proti vzhodu in se borili zanjo.

Ne smemo pozabiti, da je levica tradicionalno nasprotovala buržoaznemu prepričanju o odnosu eden na enega med narodom in suverenim parlamentom. Levica je imela nasproten argument, in sicer, da je identiteta nekaj, kar ustvarimo s političnim bojem (razrednim bojem, bojem proti patriarhalnosti, za odpravo spolnih in seksualnih stereotipov, za osamosvojitev od imperija in tako dalje). Poziv DiEM25 k vseevropski nepokorščini do transnacionalnih elit, da bi tako ustvarili evropski demos, ki bo pripomogel k demokraciji v Evropi, je zato skladen s tradicionalnim pristopom levice – prav tistim, ki ga z zavzemanjem za vrnitev politike enega naroda, enega parlamenta in ene suverenosti napadajo Fassina in drugi, hkrati pa internacionalizem omejujejo na »sodelovanje« med evropskimi nacionalnimi državami.

Fassina zavzemanje za nacionalno raven podpre še z Antoniem Gramscijem in njegovim poudarjanjem »kategorije ‘nacionalno-ljudskega’, s čimer tisti italijanski komunistični stranki, ki je za svoj simbol izbrala rdečo zastavo s kladivom in srpom z italijansko zastavo za ozadje, zagotavlja ljudske korenine in položaj hegemonije«. Gramsci je hotel povedati, da je za napredek na mednarodni ravni nujno ustvariti napredno gibanje na ravni mesta in naroda. Ni pa imel namena državni ravni dajati prednosti pred transnacionalno in transnacionalnih demokratičnih ustanov označevati za neuresničljive ali nezaželene.

V gramscijevskem duhu DiEM25 vztraja, da bi naš evropski upor moral potekati vsepovsod, v mestih, pokrajinah, državnih prestolnicah in Bruslju, ne da bi bila katerakoli od ravni pomembnejša od druge. Le s takšno vseevropsko mrežo uporniških mest, uporniških prefektur in uporniških vlad bi napredno gibanje lahko prevladalo v Italiji, Grčiji, Angliji, skratka povsod.

Končno bi se lahko predrzno vprašali: zakaj bi se ustavljali na evropski ravni? Zakaj si ne bi, saj smo internacionalisti, prizadevali za svetovno demokracijo? Naš odgovor je, da se dejansko zavzemamo za demokracijo povsod in z internacionalističnega vidika. DiEM25 dejansko vzpostavlja možnost povezovanja s »politično revolucijo« Bernieja Sandersa v Združenih državah Amerike in člane pridobiva celo v Latinski Ameriki, Avstraliji, tudi v Aziji. A ker je zgodovina vsekakor prinesla EU brez meja s skupno okoljsko politiko in skupno politiko na številnih drugih področjih, mora (po definiciji internacionalistična) levica braniti to odpravo meja, skupna stališča, ki jih imamo do podnebnih sprememb, in celo program Erasmus, ki mladim Evropejcem omogoča spoznavanje izobraževalnega sistema brez meja. Če bi zavrnili te izvrstne artefakte sicer regresivne EU, to ne bi bilo v sozvočju s tem, kar naj bi bila levica.

Napredni program za Evropo DiEM25

Dolžnost naprednih sil je, da si prizadevajo za vnovično politizacijo političnega odločanja in demokratizacijo te znova pridobljene politične sfere. Donald Trump v ZDA, desni zagovorniki izstopa Velike Britanije iz unije, Le Penova v Franciji in tako dalje so na pohodu zaradi gospodarske krize, ki jo je povzročila kriza financializacije in liberalnih demokracij, ki v dobi krize financializacije ne morejo več delovati kot liberalne demokracije. Zdaj se morajo evropska levica, napredni liberalci, zeleni in tako naprej vprašati, ali naj ta boj, ta projekt poteka v obliki prizadevanja za odhod iz EU (na primer lexit) ali, kot predlaga DiEM25, v obliki državljanske, civilne in vladne nepokorščine znotraj EU in tako, da se spoprimemo z njo.

DiEM25 zavrača prizadevanja evropskih lojalistov za reformo EU tako, da bi delovali v okviru aparata EU, v katerem spremembe potekajo po polžje ali pa gredo v napačno smer. Prav tako zavračamo izhodišče lexita, da bi razpad EU moral postati naš cilj. DiEM je nastal, da bi poskrbeli za pristno alternativo: uveljavitev povezovalne politike brez meja po vsej Evropi (v članicah EU in drugih državah) na temelju zavezništva demokratov iz različnih političnih tradicij (z levico vred, ne pa omejenega samo nanjo) in na vseh ravneh političnega delovanja (mesta, občine, območja in države).

Če strnem, naš odgovor tistim, ki grajajo DiEM25 in njegove pozive k vseevropskemu demokratičnemu gibanju kot utopistične, je, da transnacionalna, vseevropska demokracija ostaja legitimen, uresničljiv dolgoročni cilj, skladen z internacionalizmom, kot ga že dolgo odobrava levica. A ta cilj morata spremljati pragmatičnost in podroben načrt za takojšnje ukrepanje:
- nasprotovanje zamislim o »več Evrope« zdaj, če pa »več Evrope« v trenutnih okoliščinah pomeni kletko institucionalnih varčevalnih ukrepov, kot si jih je zamislil evropski aparat;
- Evropejcem je treba predstaviti načrt (obsežen seznam politike in ukrepov), kako nameravamo prerazporediti sedanje evropske institucije in tako omejiti gospodarsko krizo, zmanjšati neenakost in spet zbuditi upanje;
- zagotoviti je treba, da bo isti načrt vključeval tudi ukrepe za ohranjanje internacionalizma, če bi negodna avtoritativnost evropskega aparata povzročila razpad unije.

»EU bo demokratizirana. Ali pa bo razpadla!«

To je bil in ostaja vodilni proglas DiEM25. Ne moremo napovedati, kaj se bo zgodilo, demokratizacija ali razpad. Zato si prizadevamo za prvo in se hkrati pripravljamo na drugo. To počnemo tako, da se trudimo za napredni program za Evropo, ki bo nastajal na ljudski ravni in ob pomoči naprednih strokovnjakov. In kakšen bo njegov namen? Premagati najhujšega sovražnika demokracije v Evropi oziroma reakcionarno dogmo, ki trdi, da za sedanjo politiko v združeni Evropi ne more obstajati pristno napredna drugačna možnost.

Protistrup DiEM25 za to dogmatsko razmišljanje je prav napredni program za Evropo, ki ga bomo po posvetovanjih z lokalnimi, območnimi in državnimi akterji predstavljali prihodnjih 18 mesecev. Oblikovanje naprednega programa za Evropo za vso celino in bližnje otoke je naš način, kako poraženim, malodušnim in razočaranim Evropejcem pokazati, da na njihovo veliko presenečenje zares obstaja druga možnost.

Napredni program za Evropo DiEM25 bo pragmatičen, radikalen in obsežen. Vključeval bo politike, ki jih je mogoče uresničiti takoj, za utrditev evropske socialne ekonomije in hkrati:
– zagotovil več suverenosti mestnim svetom, prefekturam in državnim parlamentom;
– predložil institucionalno posredovanje in programe, s katerimi bo mogoče zmanjšati človeški davek, če bo evro propadel, unija pa razpadla, in
– vzpostavil postopek demokratične ustavne skupščine, ki bo Evropejcem omogočil oblikovanje evropske identitete, s katero bodo negovali svojo vnovič obujeno nacionalno kulturo, parlamente in lokalne oblasti.

Namen naprednega programa za Evropo je povezovalna kampanja, s katero bi se Evropska napredna internacionala lahko postavila po robu nacionalistični internacionali, ki se zdaj vztrajno krepi.

Mogoča razpleta

EU je v procesu razpadanja že dosegla visoko stopnjo. Mogoča sta dva razpleta.
– EU (še) ni prešla točke, s katere ni več vrnitve, in jo je še mogoče demokratizirati, stabilizirati, racionalizirati in humanizirati.
– EU je prešla točko, s katere ni več vrnitve, in je ni več mogoče demokratizirati. Zato bo zagotovo razpadla, prav tako očitna in neposredna je nevarnost, da bi Evropa zdrsnila v postmoderno različico deflacijskih tridesetih let prejšnjega stoletja.

Opustitev prizadevanj za demokratizacijo EU bi bila brez dvoma huda napaka naprednih sil. Še vedno je mogoče oblikovati demokratično EU (a ta možnost je iz minute v minuto manj verjetna) in bilo bi škoda, če ne bi poskusili. A četudi smo prepričani, da sedanje EU ni več mogoče demokratizirati in je torej rešiti, bo opustitev prizadevanj za demokratizacijo (in postavitev »izstopa« in »razpada« za pravi cilj) voda na mlin edini politični sili, ki ima lahko koristi od takšnega programa: to je nespravljiva, ksenofobična desnica.

Kaj bi torej morali storiti napredni Evropejci? Odgovor je:
– energično bi se morali na podlagi internacionalističnih, čezmejnih smernic po vsej Evropi zavzemati za demokratično unijo – četudi ne verjamemo, da EU lahko ali naj bi preživela v sedanji obliki,
– razkriti bi morali avtoritativno nesposobnost aparata EU,
– koordinirati državljansko, civilno in vladno nepokorščino po vsej Evropi,
– prikazati s transnacionalno sestavo gibanja DiEM25, kako lahko vseevropska demokracija deluje na vseh ravneh in na vseh področjih pristojnosti,
– predlagati obsežen napredni program za Evropo, ki vključuje razumne, skromne in prepričljive predloge za »ozdravitev« EU (celo evra) in hkrati za vodenje/usmerjanje razpada unije in evrskega območja, če oziroma ko bi aparat stvari prignal tako daleč. 

Opomba: Članek Janisa Varufakisa je odziv na levičarsko kritiko gibanja DiEM25, ki mu očitajo, da ima napačen cilj (demokratizacijo Evropske unije) s pomanjkljivo strategijo (osredotočeno na evropsko raven namesto na državno). Ta odziv, čeprav je bil naslovljen na leve podpornike tako imenovanega lexita (strategije pozivanja k referendumom za izstop iz EU v slogu Velike Britanije), je v skladu z vprašanji, ki se pogosto porajajo v drugih političnih tradicijah, za katere si DiEM 25 prizadeva, da bi jih povezal v prizadevanju za demokratizacijo Evrope: to so pravi liberalci, ekologi, feministi, pripadniki piratskih strank, aktivisti, ki nočejo biti vključeni v že delujoče stranke, in celo napredni konservativci.