Maja Novak

12. 9. 2016  |  Družba

Tako zelo sami smo

© Antolne K / Flickr

Potresov se bojim kot hudič križa. Vseeno pa je v meni zlobna poteza, ki me celo tedaj, ko me je strah, sili, da razmišljam cinično. Ali pesimistično, torej zdravorazumsko, če hočete. Ko sem med poročanjem o potresu v italijanskem Amatriceju slišala, da so tamkajšnji meščani zbežali z domov in vedrili v športnih dvoranah, sem se tako zalotila, da se posmehujem: zakaj pa prav v športnih dvoranah, mar se te ne morejo podreti? A že v istem hipu se je oglasila moja blažja plat, ki je pribila: tja so šli, da ne bi bili sami. Saj ni posredi samo to, da je takrat, ko te zasujejo ruševine, sila praktično, če je v bližini kdo, ki te bo izkopal izpod opeke in betona; za to gre, da se je s strahom in stisko laže spoprijemati družno. Da ob svojem dihanju slišiš še tuje. Da z neznancem, s katerim te je povezala stiska, izmenjaš besedo o tej stiski. Da so drugi (ali Drugi, kot jim pravi Emmanuel Levinas) ob tebi navzoči s telesom, z besedo, s tolažbo.

Več

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.