Darja Kocbek

13. 9. 2016  |  Politika

Kakšna je prihodnost levice, ki ne najde odgovorov na tri osrednje probleme

Eden od problemov: populistični nacionalizem. Islamisti niso dobrodošli: »Ostanite tam, ali pa vas bomo brcnili nazaj!« Ljubljana, Kotnikova, 27. 2. 2016

Eden od problemov: populistični nacionalizem. Islamisti niso dobrodošli: »Ostanite tam, ali pa vas bomo brcnili nazaj!« Ljubljana, Kotnikova, 27. 2. 2016
© Borut Krajnc

Levica, ki je povsod na Zahodu v krizi, ne najde odgovorov na tri probleme, ki so uničujoča moč globalizacije, rast populističnega nacionalizma in izginjanja tradicionalnega dela. Socialno demokratska stranka (SPD), ki je bila v Nemčiji včasih velika in pomembna stranka, ima po zadnjih javnomnenjskih raziskavah manj kot 20 odstotkov podpore. Francoskega predsednika Francoisa Hollanda, ki je član socialistične stranke, podpira vsega 15 odstotkov volivcev. Španski socialistični stranki je v manj kot desetih letih podpora padla za polovico. Grški socialistični stranki, ki je včasih dobivala volitve, je v manj kot desetletju padla podpora pod 5 odstotkov. Tudi v Skandinaviji, kjer so bile včasih neranljive, socialno demokratske stranke izgubljajo podporo volivcev, v Guardianu piše John Harris.

V Financial Timesu Tony Barber spomni, da je bila v začetku tega tisočletja socialna demokracija v Evropi v dobri kondiciji. Velika Britanija, Francija, Nemčija in Italija so imele levosredinske vlade. Zdaj, 16 let pozneje, je socialna demokracija v največji krizi po obdobju med vojnama, ko jo je dušila desničarska diktatura. Tradicionalni dvostrankarski politični sistemi izginjajo po celotnem kontinentu, a največjih izgub ne beleži desna sredina, ampak leva sredina. Zato ima tudi največ razlogov za skrb za svojo prihodnost.

Optimizem John Harris vendarle vidi v levičarski politiki v državah, ki jih je evrska kriza najbolj prizadela. V Španiji nova stranka Podemos besni proti politični eliti, ki jo imenuje »la casta«, Grki imajo Sirizo, ki od lani vodi vlado. Obe omenjeni novi stranki sta spodbudili nepričakovana levičarska gibanja drugod. Tak primer je vsekakor podpora kandidatu demokratske stranke za predsednika ZDA Bernardu Sandersu. Z izjemo Sirize je nova levičarska politika bolj izraz protesta in nestrinjanja kot signal, da bodo takoj prevzele oblast.

Levica na Zahodu se sooča s tremi velikimi izzivi, ki so v osrčju njenega bistva in za kar se zavzema. Prvi izziv je tradicionalno delo. Namesto zaposlitev za nedoločen čas ob upoštevanju delavskih pravic imamo danes začasne zaposlitve in vse več samozaposlenih, pa še te delavce utegnejo kmalu nadomestiti roboti. Drugi izziv je nov val nasprotovanja globalizaciji, ki ga vodijo sile na desnici, ki izpostavljajo prostor in lastnino ter nezaupanje do zunanjih. Tretji izziv je, da se hkrati politika pospešeno drobi, zaradi česar je videti, da je ideja, da ena sama stranka ali ideologija lahko predstavlja večino ljudi, zastarela. Dvajsetega stoletja je res konec. Ali se v 21. stoletju levica lahko vrne na oblast, je zelo dvomljivo.

V 20. stoletju je gospodarstva spremenila deindustrializacija, nestabilnost in razdrobitev, ki jo poosebljata finančni in storitveni sektor, sta pripeljala do logičnega zaključka z digitalnim gospodarstvom. Tako smo prišli do tega, ker nekateri imenujejo »kapitalizem platforme«: modela, ko je dobrine, storitve in delo mogoče hitro izmenjavati med ljudmi, podjetji in nadnacionalkami. Predstavniki tega kapitalizma so družbe Uber, eBay, Airbnb in TaksRabbit, ki povezujejo osebe, ki delajo kot svobodnjaki, z ljudmi, ki potrebujejo prevoz, dostavo blaga na dom, čiščenje, prenočišče. Tako niso postali nepomembni le tisti, ki so prej opravljali te storitve, kot so trgovci, hotelirji ali taksisti. Pod vprašajem so sindikati, »kapitalizem platforme« zmanjšuje moč države, ki je zdaj ujeta v model hitrih inovacij, ki jim ni mogoče slediti.

Ta nov sistem je razdrobil ljudi in prostor, zato je videti, da je oblikovanje smiselnih političnih koalicij skoraj nemogoče. Kot prostori prihodnosti se kažejo predmestja, kot so Surrey ali Essex, centri ekonomije znanja okrog Cambridga, bleščeče novo mesto Livingston na Škotskem. Posledica tega je, da je vsak sedmi Britanec samozaposlen, v ZDA bo leta 2020 po napovedi revije Forbes 50 odstotkov ljudi delalo vsaj za krajši delovni čas kot svobodnjaki.

Ekonomisti in sociologi ta model imenujejo prekariat. Nekaj tega prekarnega dela je posledica skorumpiranosti in pogoltnosti podjetij, njegov vir pa je tehnologija in kar Marksisti imenujejo »način proizvodnje«. Zakaj bi podjetja v svetu, v katerem lahko vsako uro s pritiskom na gumb preverijo naročila in začasno najemajo delavce, sklepala pogodbe, ki veljajo leta?

Tony Barber za zaton socialne demokracije vidi podobne razloge. Izpostavlja, da je vse manj zaposlenih vključenih v sindikate. Rigidno razvrščanje ljudi v razrede je v upadu že desetletja, enako velja za stranke. Po izbruhu finančne krize se je izkazalo, da ima socialna demokracija, ki sta jo nekdanji britanski laburistični premier Tony Blair in nekdanji nemški socialnodemokratski nemški kancler Gerhard Schröder predstavljala kot »tretjo pot« in »novo sredino«, malo odgovorov. Zato privlači tudi manj ekonomsko občutljivih volivcev. »To je bila politika za sončne dni, ne za današnja neurja,« piše Barber.

Visoka brezposelnost, stagnacija ali padec življenjskega standarda, rezanje javnih izdatkov in reševanje zasebnih bank z davkoplačevalskim denarjem je še povečalo nezadovoljstvo z levosredinskimi strankami, ki so bile včasih na oblasti. V Nemčiji, kjer bodo imeli prihodnje leto parlamentarne volitve, ni vprašanje, ali bo SPD zmagala, za kar nima nikakršnih možnosti, ampak, ali ji bo uspelo ostati nad mejo iz leta 2009, ko je s 23 odstotki zbrala najnižji delež glasov doslej.

John Harris navaja, da v svetu, kjer se delo radikalno spreminja, ljudje, ki delajo, niso več del velike množice, mnogi se vidijo kot samostojni delavci, ki konkurirajo z drugimi na zelo podoben način, kot med seboj konkurirajo podjetja in korporacije. Za levico se rešitev lahko začne z razumevanjem zgodovinskega premika, ki je potisnil politiko vstran od delovnega mesta in gospodarstva v področje zasebnega življenja. Ta premik se je najprej pokazal s feminizmom, z njegovo trditvijo, da je »osebno politično«.

Zapoznela vključitev tega razumevanja v levičarsko politiko ne pomeni odmika od regulacije, na podlagi katere bi bilo sodobno delavsko življenje bolj znosno, pa tudi ne od tega, da mora vlada z investicijami in izobraževanjem zagotoviti, da bo delo bolje nagrajeno in uporabno. Vsaka sodobna levosredinska politika mora tudi nasloviti pomembne elemente življenja ljudi kot državljanov, skrbnikov, prijateljev in staršev, za kar sodobni kapitalizem dopušča malo prostora.

V Veliki Britaniji in v več drugih državah ima vse več podpore predlog za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Do te spremembe je še daleč, a predlog, da naj bi država krila nekaj ali vse osnovne življenjske stroške, bi bil priznanje, da delo samo ne more zagotoviti kolektivne varnosti, ki jo je levica ves čas videla kot svojo temeljno misijo, pa tudi, da je treba poskrbeti tudi za druge elemente človeških življenj.

Tony Barber spomni, da je k zatonu socialne demokracije precej prispevala tudi EU, ki od članic območja z evrom zahteva spoštovanje kupa strogih fiskalnih pravil, ki so bila uvedena po izbruhu finančne krize. Na podlagi teh pravil morajo socialni demokrati zagovarjati omejevanje proračunskih izdatkov, konkurenčnost gospodarstva na račun javnega sektorja z namenom, da bi zadovoljili finančne trge. Volivci leve sredine, ki te politike ne podpirajo, dvomijo tudi v sporazume o prosti trgovini, saj vse bolj občutijo pritisk globalizacije na plače in delovna mesta.

Gospodarska kriza, evrska, predvsem pa begunska kriza so odprla vrata za uveljavitev novih strank, večinoma na konservativni nacionalistični desnici, ki se zajedajo predvsem v tradicionalno socialno demokratsko volilno telo. V tem okviru je upadanje števila članov sindikatov posebej pomembno. Ankete kažejo večjo verjetnost, da volivci z nizkimi prihodki in nizko izobrazbo prej obrnejo hrbet socialni demokraciji in podprejo skrajno desnico, če niso člani sindikatov. V Grčiji, Španiji in Veliki Britaniji levosredinske stranke izgubljajo volivce na račun novih skrajnih levičarskih strank.

Neumno bi bilo trditi, da je zmerna evropska levica politično truplo. Je pa njeno volilno telo globoko razklano. Prva skupina so slabše situirani volivci s konservativnimi socialnimi vrednotami, ki ne odobravajo politik EU in globalizacije. Druga skupina pa so premožni kozmopolitanski liberalci, ki podpirajo EU in imajo koristi od globalizacije.

V Avstriji, Franciji in drugod je videti, da je nesmiselno poskušati obdržati ti dve skupini skupaj pod eno streho. Stran, ki podpira EU, ima zato dve možnosti. Ali ohrani svoj mednarodni pogled in skupini se razideta, ali pa zahteva strožjo politiko EU, zlasti na področju migracij ob zavedanju, da z ničemer drugim izgubljenih volivcev ne bo dobila nazaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.