Klemen Košak

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Družba

Javno za zasebno

Če bi muslimanska verska skupnost zahtevala, da njeno zasebno šolo v celoti financira država, ali bi se še vedno strinjali, da so javne in zasebne šole izenačene?

Nadškof Zore v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu na prvi dan šole leta 2015

Nadškof Zore v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu na prvi dan šole leta 2015
© Borut Krajnc

Nič ne spodbuja prepričanja, da bo osnovna šola, ki jo v Ljubljani ustanavlja Muhammed Ali Isik, muslimanska. Prostori v obnovljenem nekdanjem samskem domu za Bežigradom niso nič posebnega. Najzanimivejša dela ogleda sta bila Isikov prikaz, kako sistem zapiranja omaric onemogoča, da bi si otrok preščipnil prste, in njegovo vztrajanje, da s fotografom ugibava, čemu so namenjene določene aparature v kuhinji in zakaj ima ena od učilnic ogromno vtičnic.

Ker so začetek letošnjega šolskega leta zamudili, imajo do naslednjega prvega septembra dovolj časa, da prostore opremijo tudi z računalniki, mizami, stoli in tablami. Šola lahko sprejme 161 otrok ali en oddelek vsakega razreda devetletke. To pomeni, da bo v oddelku največ 18 otrok ali deset manj od normativa za javne šole.

V vsem preostalem naj bi bila šola enaka javni. Tudi po kadru in vsebinah, ki jih bodo učili. Morda bo le nekoliko več učenja tujih jezikov, interesnih dejavnosti in ekskurzij. »Vzgojno- izobraževalni program slovenskih šol je dober,« poudarja Isik, »le zakaj bi iskal drugega?«

Pridevnik muslimanska so šoli nadeli na Nova24TV, kjer so o njej pripravili že tri prispevke. »Res sem sam musliman, ampak to v nobenem pogledu ne bo muslimanska šola,« se jezi Isik, ki je po narodnosti Turek, pred prihodom v Slovenijo pa je na Kosovu učil angleščino.

Očitno šola res ne bo muslimanska. A to pomeni, da je še težje razumeti, zakaj jo potem sploh ustanavljajo in zakaj si prizadevajo za javna sredstva. Če bo program enak – zakaj naj bi tako šolo država financirala, če to storitev državljanom zagotavlja z javnim šolskim sistemom že sama?

Je pomembno, ali je šola, ki jo želi Muhammed Ali Isik odpreti v Ljubljani, muslimanska ali elitna? Ali pa so zasebne šole sporne nasploh?

Vseh pet obstoječih slovenskih zasebnih osnovnih šol, ki dobivajo javna sredstva, smisel svojega obstoja upravičuje s tem, da delujejo v skladu s posebnim svetovnim nazorom ali posebnimi vzgojno-izobraževalnimi praksami. Isik pa pravi, da šolo ustanavlja zgolj zato, da bi ponujal kakovostno izobraževanje.

V Sloveniji poleg javnih in zasebnih, a javno sofinanciranih šol obstajajo še tretje, elitne zasebne šole. Njihov program pa ni potrjen s strani slovenske države. Javno veljavnost programa jim priznavajo mednarodne organizacije, slovenska država jih ne sofinancira, zaračunavajo pa visoko šolnino.

A ostanimo pri tistih šolah, ki jih država sofinancira. Javno financirane zasebne šole v Sloveniji lahko pobirajo šolnino in ustvarjajo presežek prihodkov nad odhodki, vendar ne smejo izplačevati dobičkov. Ob tej pripombi Isik poudari, da je tudi sam proti dobičkarstvu in da je zanj delovanje v šolstvu samoumevno, ker je po poklicu pedagog. Nato pove dolgo zgodbo o dijaku, ki pri urah ni sodeloval, nato pa je z njegovo pomočjo ustvaril elektriko iz listov špinače.

Šola, ki jo ustanavlja Isik, še bolj zaplete razpravo o javnem financiranju zasebnega šolstva. Je javno financiranje spornejše, če gre za muslimansko, katoliško ali če gre za elitno šolo? Je vsako plačevanje zasebnim šolam iz proračuna sporno? Je sporno le, ko gre za posredno razširjanje vere ali drugih prepričanj? Je sporno samo, če gre za muslimansko šolo, katoliška pa je nesporna? Ali pa nikoli ni sporno?

Duhovno nasilje države

Gre za temo, ki je dolgočasna, če jo želimo obravnavati z resnostjo, ki si jo zasluži. Treba se je ukvarjati s podrobno razlago konceptov, kot so na primer program javne šole, javno veljavni program in nadstandardni program. Hkrati si je treba postavljati tudi abstraktna filozofska vprašanja o skupnem dobrem, državi, svobodi, prostem trgu.

K sreči to razpravo naredijo zanimivo ljudje, ki čim višje javno financiranje zasebnega šolstva argumentirajo skozi svoje osebne zgodbe. Eden od njih je Anton Kokalj.

Kokalj zagotovo nekaj ve o šolstvu, saj je srednješolski učitelj elektrotehnike. Bolj znan je sicer kot politik. Od leta 1994 do 2002 je bil župan Vodic, med letoma 2004 in 2008 pa poslanec Nove Slovenije.

Dokler ni leta 2008 ljubljanska nadškofija ustanovila osnovne šole, so vsi njegovi otroci obiskovali javne šole. Kot je pojasnil šest let pozneje v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija, je otroke prešolal, ker Osnovna šola Alojzija Šuštarja »za normalno jemlje duhovni aspekt človeka, ki ga javna šola ignorira in reže«. »Javne šole vzgajajo shizofrenega človeka,« je dejal. Pozneje se je opravičil, vendar opravičila ni pojasnil.

Na žalost je Kokalj ugotovil, da tudi pobeg na katoliško osnovno šolo otrokove duhovnosti ne zaščiti pred državo. S tem, ko naj bi država zasebnim šolam namenila premalo denarja, naj bi bila »kršena predvsem pravica do duševne celovitosti otroka«. Zato sta leta 2013 skupaj z ženo Bernardo pisala ustavnemu sodišču.

Problem je bila šolnina, ki jo je nekaj mesecev prej uvedla Osnovna šola Alojzija Šuštarja. Zaradi nje naj bi bil otrok »izpostavljen« tako pred starši kot pred vrstniki. Starši naj ne bi razumeli, zakaj morajo plačevati za nekaj, česar staršem otrok na javni šoli ni treba. To naj bi »v družinsko vzdušje vnašalo dodatno napetost in skrb, posebej v času ekonomske krize«. Pred vrstniki pa naj bi bil otrok izpostavljen, ker »učenec dojema dodatne stroške njegovega šolanja kot 'kazen' za svobodno izbiro šole«.

Tudi dr. Peter Gregorčič in njegova žena, veterinarka Nika Gregorčič, šolnino na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja dojemata kot kazen za to, da sta izbrala vzgojo in izobraževanje, ki je v skladu z njunim verskim oziroma svetovnonazorskim prepričanjem. Pobudo sta na ustavno sodišče prinesla še mesec dni pred zakoncema Kokalj.

Še en mesec prej, novembra 2012, je pobudo vložil Zavod svetega Stanislava, ustanovitelj Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Da bodo to naredili, je direktor zavoda dr. Roman Globokar napovedal aprila tega leta, v pismu, v katerem je staršem sporočili, da bodo morali začeti plačevati šolnino. V primeru uspeha pobude je obljubil ukinitev šolnine.

Zasebna osnovna šola, ki jo v Ljubljani ustanavlja Muhammed Ali Isik, bo lahko sprejela v obnovljenem nekdanjem samskem domu za Bežigradom 161 otrok ali en oddelek vsakega razreda devetletke.

Zasebna osnovna šola, ki jo v Ljubljani ustanavlja Muhammed Ali Isik, bo lahko sprejela v obnovljenem nekdanjem samskem domu za Bežigradom 161 otrok ali en oddelek vsakega razreda devetletke.
© Matej Pušnik

Prva štiri leta šolnine namreč ni bilo, nato pa se je povečalo število učencev in spremenil se je finančni položaj zavoda, je zapisal Globokar. »Že ob bilanci za leto 2010 smo ugotovili, da zavod v prihodnje ne bo več sposoben pokrivati razlike petnajstih odstotkov in da bo treba uvesti šolnino.«

Petnajst odstotkov, o katerih govori, je tisto, kar naj bi država dala premalo. Zakon namreč določa, da zasebnim šolam z javno veljavnim programom pripada 85 odstotkov javnih sredstev, ki jih za javno veljavni program dobi javna šola.

Dr. Marija Rugelj, ravnateljica Osnovne šole Alojzija Šuštarja, razlaga, da izvajajo iste predmete kot javne šole, in to »z minimalnimi odstopanji v enakem obsegu kot javne šole«. Poleg tega v javno veljavni program sodijo še dodatni in dopolnilni pouk, podaljšano bivanje, jutranje varstvo, hišnik, čistilke, računovodstvo, del pevskih zborov, del interesnih dejavnosti in učbeniški sklad.

Če bi bili javna šola, bi za enako delo od države dobili nekaj več kot 1,1 milijona evrov javnega denarja, navaja Marija Rugelj. Šola, ki jo vodi, pa je lani dobila 982.121 evrov. S šolninami so zbrali 151 tisoč evrov.

Osnovna šola Alojzija Šuštarja je sicer drugačna od ostalih slovenskih zasebnih šol, saj je njen krovni ustanovitelj Nadškofija Ljubljana, ki je po premožnosti podobna državi. Pravzaprav v razmerju med premoženjem in številom šol, ki jih ima v lasti, premaga državo.

Razlog, da je Osnovna šola Alojzija Šuštarja uvedla šolnino, sicer ni v premajhnem javnem financiranju. Država ji ves čas izplačuje enak obseg sredstev. Financiranje ji je zmanjšala Nadškofija Ljubljana.

Dokler je nadškofija osnovni šoli krila tistih petnajst odstotkov razlike, je bila to edina od petih zasebnih osnovnih šol brez šolnine. Ljubljanska šola, ki vzgaja in izobražuje po pristopu Montessori, na mesec na primer zaračunava od 60 do 230 evrov na otroka. Brezplačna ni niti ljubljanska Waldorfska šola, kateri država javno veljavni program plačuje v celoti, saj je bila ustanovljena pred letom 1996, ko je država prvič regulirala to področje. Tam se plačuje od 48 do 165 evrov na mesec.

Osnovna šola Alojzija Šuštarja zdaj zaračunava šolnino v višini od nič do 60 evrov na otroka, odvisno od družbenoekonomskega položaja ter številnosti družine. Ob tem, koliko škode šolnina pomeni za otroke in starše, pa je zanimivo poudariti, da je nadškofiji prav v času, ko ni mogla kriti stroškov programa, uspelo osnovni šoli za 15 milijonov evrov zgraditi povsem novo zgradbo.

Obsojeni na poraz

To je bil tudi čas, ko je država ostro varčevala v javnem šolstvu. V demokratični razpravi bi zagovorniki težko prepričali javnost, naj poveča sredstva za zasebno šolstvo. Pravzaprav je prva vlada Janeza Janše prav to poskušala že leta 2007, a jo je ustavil močan odpor civilne družbe, čeprav so bila to leta hitre gospodarske rasti. Skupina desnih poslancev je nato vložila predlog za oceno ustavnosti, vendar je ustavno sodišče predlog iz proceduralnih razlogov zavrnilo.

Prav tedaj je nadškofija ustanavljala osnovno šolo, računali so, da bo državno financiranje državnih šol v kratkem zvišano. Drugega razloga, da pri uvajanju šolnine omenjajo delež državnega financiranja, ni.

Do šolnine je preprosto pripeljalo dejstvo, da so njihovi stroški presegli njihova sredstva za 200 tisoč evrov. Tudi če bi od države dobili dodatna sredstva, ki jih želijo, bi s tem pokrili le osemdeset odstotkov vseh stroškov. Ostalo bi morali zbrati drugače. Najpogostejša možnost so plačila iz žepov staršev, pa če temu rečemo šolnina ali ne.

Seveda tudi javne šole niso brezplačne, saj morajo tudi tam starši sami plačati prehrano, delovne zvezke, šolo v naravi, športne in naravoslovne dneve … po podatkih Eurostata 8,1 odstotka sredstev za osnovno šolstvo v Sloveniji prispevajo starši.

Starši, ki so za otroke izbrali zasebno šolo, pa plačujejo tudi vzgojno-izobraževalni program. Na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja morajo učenci obiskovati predmete petje in ples, spoznavanje vere, vera in kultura ter klasična kultura z latinščino. Posebnost šole so tudi duhovne obnove, dnevi ročnih spretnosti, družinski dnevi … Dodatni razširjeni program starše stane 28 evrov na otroka na mesec.

Anton Kokalj, ki je prepričan, da javne šole režejo duhovni aspekt človeka, je ugotovil, da tudi pobeg na katoliško osnovno šolo otrokove duhovnosti ne zaščiti pred državo.

Tu so zagovorniki višjega financiranja zasebnih šol soočeni z nerešljivo dilemo. Po eni strani bi radi sporočili, da so zasebne šole nekaj čisto posebnega – da v nasprotju z javnimi šolami ne »proizvajajo shizofrenih ljudi«, če se izrazimo kot Kokalj. Po drugi strani pa nas prepričujejo, da je ta posebnost samo nekaj dodatnega, kar zasebne izvajajo ločeno od svojega izvajanja javno veljavnega programa, ki pa je popolnoma zamenljiv s programom javne šole in zato ne bi smel biti manj plačan. Resnica je bližje prvemu pogledu. Drugi bi namreč pomenil, da bi lahko imeli na primer učenci katoliške in javne šole skupen pouk biologije, potem pa bi se šli učenci prve šole še učit, da je »narava Božje stvarstvo«, kar je eden od ciljev šole Alojzija Šuštarja.

»Del programa, ki je javno veljaven, se izvaja hkrati in istočasno z domnevno razširjenim oziroma nadstandardnim programom. Saj katoliški etos ni nekaj, kar pride popoldan,« trdi dr. Marjan Šimenc z ljubljanske filozofske fakultete.

Osnovna šola Alojzija Šuštarja tako »začetek in konec vsakega šolskega dne izroči Bogu«, piše na njeni spletni strani. »Naša šola se razume kot prostor, kjer želimo živeti skupaj, biti navzoči drug za drugega in se podpirati v odnosu z Bogom.«

Podobno velja za ostale zasebne šole. »Načela waldorfske pedagogike niso nekaj, česar se učenci učijo popoldne v dodatnem programu; bistvo waldorfskih šol je, da ta načela ne le obarvajo pouk, temveč strukturirajo celoto le-tega,« je zapisal Šimenc v knjigi »Komu je napoti kakovostno javno šolstvo«. »Financiranje rednih vsebin šol je tako neposredno hkrati tudi financiranje posebnih načel, po katerih šola deluje, in vrednot ter stališč, ki jih šola želi prenašati na nove generacije.«

Izkoriščanje usluge

Šimenc trdi, da specifična usmeritev zasebnih šol »ni slabost, ampak njihova največja vrlina«, saj so namenjene tistim s posebnimi interesi, javne šole pa so odprte za vse. Program Osnovne šole Alojzija Šuštarja ni enak programu javnih šol, je pa javno veljavni program. Izpolnjevati mora zakonsko določene pogoje, torej da izvaja program za vse letnike, da so šolnine omejene, da učitelji izpolnjujejo enake pogoje kot učitelji v javnih šolah in da so njihove plače vezane na plače učiteljev v javnem sektorju.

Poleg tega je moral strokovni svet za splošno izobraževanje pri ministrstvu za šolstvo oceniti, da njen izobraževalni program zagotavlja »enakovreden izobrazbeni standard«. S tem postopkom je doseženo, da vsak javno veljavni program omogoča otroku, da »doseže temeljna znanja, ki jim omogočajo nadaljevanje šolanja in vključevanje v družbo«, pojasnjuje nekdanji minister za šolstvo in profesor na ljubljanski pedagoški univerzi dr. Slavko Gaber.

Potrditev javne veljavnosti programa je državna usluga zasebni šoli. Brez tega bi morali otroci pred nadaljevanjem šolanja z dodatnimi izpiti dokazovati, da je njihovo znanje primerljivo z znanjem učencev javnih šol. Tako kot velja za tiste, ki se šolajo doma.

Prav v času, ko ni mogla kriti stroškov programa, je nadškofija Ljubljana uspela osnovni šoli za 15 milijonov evrov zgraditi povsem novo zgradbo.

Prav v času, ko ni mogla kriti stroškov programa, je nadškofija Ljubljana uspela osnovni šoli za 15 milijonov evrov zgraditi povsem novo zgradbo.
© Borut Krajnc

Slovenija zasebnim šolam pomaga tako, da jim pokrije 85-odstotkov stroškov javno veljavnega programa. Ta odstotek je nekoliko višji od povprečja evropskih držav in je posledica širokega političnega konsenza. Državni zbor je leta 1996 ureditev sprejel soglasno.

Razumljivo je, da želijo zagovorniki višjega financiranja zasebnih šol ti dve uslugi države prikazati kot njeno obvezo, ki poleg tega ni zadostno izpolnjena. To je pač pot, ki so jo izbrali za povečanje prihodkov.

Čudno je, da so pri tem uspešni. Ustavno sodišče jim je namreč konec leta 2014 pritrdilo. Iz ustavnih določb, da je »izobraževanje svobodno« in da je »osnovno šolsko izobraževanje obvezno«, so sklenili, da je 85-odstotno javno financiranje javno veljavnega programa zasebnih šol neustavno.

»Drugi odstavek 57. člena ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt,« so zapisali sodniki. Odločitev je bila sprejeta s petimi glasovi proti štirim.

Med številnimi razlogi, zakaj je ta odločitev sporna, je najpogosteje izpostavljeno dejstvo, da je ustavno sodišče leta 2001 v drugi zasedbi menilo popolnoma drugače. »Zakonodajalčeva odločitev, da država financira v celoti le javne šole, v katere lahko vpisujejo svoje otroke vsi starši, je v polju njegove presoje in zato ni v nasprotju z ustavo,« piše v odločitvi, ki so jo pred petnajstimi leti sprejeli soglasno.

Ljudem, ki ta člen ustave vidijo različno, drug drugega ne uspe prepričati. Podporniki javnega šolstva interpretacijo ustavnih sodnikov iz leta 2014 vidijo predvsem kot dokaz, da interpretacija ustavnih sodnikov iz leta 2001 v ustavi ni zapisana dovolj jasno.

Med njimi so tudi parlamentarne stranke Socialni demokrati, Demokratična stranka upokojencev, Združena levica in Zavezništvo Alenke Bratušek. Februarja lani so predlagali spremembo ustave, tako da bi v njej nedvoumno pisalo, da je višina javnega financiranja zasebnega šolstva stvar politične odločitve.

Na začetku je bila z njimi tudi Stranka modernega centra. Takratna ministrica za izobraževanje dr. Stanka Setnikar Cankar, ki je prišla iz kvote SMC, je celo sodelovala pri pisanju predloga ustavne spremembe. Vendar so se poslanci SMC tik pred tiskovno konferenco, na kateri je bil predlog predstavljen, premislili.

Nekaj mesecev pozneje sta premier dr. Miro Cerar in nova ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič napovedala, da bosta spoštovala odločitev ustavnih sodnikov. Dodala pa sta, da tega vlada ne bo naredila do januarja letos, kar je rok, ki so ga postavili ustavni sodniki.

Razlog, da je Osnovna šola Alojzija Šuštarja uvedla šolnino, ni v premajhnem javnem financiranju. Država ji ves čas izplačuje enak obseg sredstev. Financiranje ji je zmanjšala Nadškofija Ljubljana.

Zagovorniki višjega financiranja zasebnega šolstva so bili tega seveda veseli oziroma so to pričakovali. »Ko sem v zasebno osnovno šolo lani vpisal svojo hčerko, sem za to odločbo ustavnega sodišča že vedel. Torej sem jo vpisal tudi zaradi tega, ker sem vedel, da bo obvezni program 100-odstotno financiran. S to mislijo sem jo tudi vpisal na to šolo,« je po poročanju Nove24TV dejal Miha Skubic, član katoliške organizacije Akademsko društvo Pravnik.

Hkrati so na Nova24Tv, ki jo obvladuje stranka SDS, izkoristili priložnost za zgražanje nad počasnostjo reševanja zadeve. Pošalili so se, da Cerar, ki je doktor ustavnega prava, ni nesposoben hitro izvršiti odločitev ustavnega sodišča, ki naj bi bila razumljiva celo petletnikom.

»Poenostavljeno rečeno: če je za pouk matematike moje hčerke iz javnih sredstev namenjenih 100 evrov za javno šolo, mora biti za pouk matematike moje hčerke namenjenih 100 evrov tudi na zasebni šoli – in ne 85 evrov kot do sedaj. To pravi ustavna določba,« so ponovno citirali Skubica.

Waldorfska šola Ljubljana ima edina med zasebnimi šolami urejeno 100-odstotno financiranje javno veljavnega programa. Bila je namreč ustanovljena leta 1992, torej preden se je z zakonom leta 1996 v Sloveniji uredilo področje zasebnega šolstva, zato je lahko pridobila koncesijo in s tem stoodstotno državno financiranje javno veljavnega programa.

Waldorfska šola Ljubljana ima edina med zasebnimi šolami urejeno 100-odstotno financiranje javno veljavnega programa. Bila je namreč ustanovljena leta 1992, torej preden se je z zakonom leta 1996 v Sloveniji uredilo področje zasebnega šolstva, zato je lahko pridobila koncesijo in s tem stoodstotno državno financiranje javno veljavnega programa.
© Miran Kambič

Iz predloga spremembe zakona, ki ga je ministrstvo za izobraževanje objavilo aprila, pa bi lahko razbrali, da je zdaj vlada tista, ki se posmehuje zagovornikom višjega financiranja zasebnega šolstva. Če so bili ti prepričani, da je mogoče odločitev ustavnega sodišča spoštovati le tako, da bodo imeli od nje koristi, predlog kaže, da ni nujno tako.

Namesto 85-odstotnega financiranja javno veljavnega programa vlada ne predlaga 100-odstotnega financiranja javno veljavnega programa. Njen predlog je 100-odstotno financiranje »obveznega javno veljavnega programa«.

Ta razlika je pomembna, ker je obvezni javno veljavni program precej manj obsežen. Vanj ne sodijo dopolnilni in dodatni pouk, podaljšano bivanje, jutranje varstvo ter interesne dejavnosti. Lahko bi se zgodilo, da bi se uresničila odločitev ustavnega sodišča, a bi zasebne osnovne šole dobile manj denarja, kot ga dobivajo zdaj. Poleg tega vlada predlaga, da šole, ki bi dobile ta denar, ne bi mogle zaračunavati šolnin.

Zagovorniki višjega financiranja zasebnega šolstva so zato zdaj spremenili svoj nastop. Če so prej višje financiranje zagovarjali z argumentom, da je ustavo treba spoštovani, je zdaj njihov argument, da zasebno šolstvo bogati in dopolnjuje javni šolski sistem. Predlagani zakon naj bi pomenil »zanikanje te temeljne lastnosti, zaradi katere se izobraževalnemu programu neke zasebne šole javna veljavnost sploh prizna,« sporoča iniciativa Bogatimo šolstvo, ki jo predstavlja Miha Skubic.

In če so se prej zgražali nad posledicami šolnine za duhovnost otrok, zdaj trdijo, da bi šolnina morala ostati. »Zasebna šola nima le stroškov z izvedbo programa, pač pa tudi druge stroške, ki jih javna sredstva ne krijejo, na primer vzdrževanje, nakup opreme, nestandardne vsebine in podobno,« je navedeno na spletni strani iniciative Bogatimo šolstvo.

Zelo vabljivo je, da bi se jim zdaj posmehovali, vendar bi bilo tudi to kratkovidno. Šolnini se da izogniti. Že zdaj na primer zasebne osnovne šole zaračunavajo tudi »prispevek za nadstandard«, ki ga je težko ločiti od šolnine, saj se plačuje za obvezne vsebine. Poleg tega so tudi različni skladi in fundacije pogosto v resnici prikrite šolnine.

Zagovorniki višjega financiranja zasebnega šolstva spreminjajo svoje argumente. Ne gre jim za pravičnost in svobodo, ampak za povečanje prihodkov.

Še pomembneje je, da ne pozabimo, kako močnega prijatelja imajo zagovorniki višjega financiranja zasebnega šolstva v večini ustavnih sodnikov. Ne samo, da so ugodili njihovi pobudi, ampak so z utemeljitvijo odločitve v resnici povedali, da je v ustavi zapisano neoliberalno razumevanje osnovnega šolstva in s tem posredno napovedali še večje spremembe šolstva.

Kot je v ločenem pritrdilnem mnenju takrat pojasnil ustavni sodnik Jan Zobec, je ključna posameznikova svoboda, da izbere, v kateri šoli, javni ali zasebni, se bo izobraževal. Zakonodajalec naj ne bi smel izbrati namesto njega in ga, četudi samo posredno, siliti k vpisu v javno šolo. Manjše financiranje naj bi bil tak posreden pritisk.

Poudarjanje posameznikove svobodne izbire ne more pripeljati drugam kot do ideje, da bi morali opustiti financiranje šol in uvesti vavčerje, ki bi staršem omogočili še večjo svobodo izbire. Zamisel o vavčerjih je vztrajno širil Milton Friedman, eden najbolj znanih neoliberalnih mislecev. Svoboda izbire naj bi povečevala konkurenčnost med šolami na trgu izobraževalnih storitev, ta pa naj bi zagotavljala večjo kakovost. Izkušnje Čila in Švedske kažejo, da dejansko ni tako. Tam uvedbo vavčerjev povezujejo s poslabšanjem kakovosti šolstva in širjenjem neoliberalne etike.

Vladni predlog spremembe zakona je morda najboljša možna uresničitev odločitve ustavnega sodišča. Ne glede na to je treba ustavo spremeniti. Financiranje zasebnih šol, pa če so elitne, katoliške ali muslimanske, mora biti stvar politične razprave. Tako kot razpravljamo o tem, kaj z javnim denarjem počnejo javne šole.

Stroški zasebnih šol

Zasebnih šol je pet in stanejo tri milijone evrov na leto

V Sloveniji je 460 osnovnih šol z javno veljavnim programom. Pet od teh je zasebnih, od katerih imajo štiri 85-odstotno, Waldorfska šola Ljubljana pa 100-odstotno financiranje javno veljavnega programa. Bila je namreč ustanovljena leta 1992, torej preden se je z zakonom leta 1996 v Sloveniji uredilo področje zasebnega šolstva, zato je lahko pridobila koncesijo in s tem stoodstotno državno financiranje javno veljavnega programa. 15 odstotkov manjše financiranje pa imajo: Waldorfska šola Maribor, katoliška šola Alojzija Šuštarja v Ljubljani ter šoli s programom Montessori v Ljubljani.

Lani je država plačala povprečno 1,3 milijona evrov na posamezno javno šolo, vsem zasebnim skupaj pa 3,1 milijona evrov. Po podatkih iz leta 2014 je učenec v javni šoli državo stal 3816 evrov na leto, učenec zasebne šole pa 2918.

Za nadstandardni program država zasebnim šolam ne plačuje niti jim ne krije stroškov investicij in vzdrževanja. Vse zasebne šole pa staršem oziroma skrbnikom učencev zaračunavajo šolnino.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Martina Lipnik, Ljubljana

    Javno za zasebno

    Članek obravnava problematiko financiranja šol s koncesijo in zasebnih šol, enakovredno javnim šolam. Pri vsem se postavlja vprašanje enakopravne dostopnosti obveznega osnovnošolskega programa v okviru celotnega teritorija države Slovenije, ki uradno skrbi za osnovno izobraževanje državljanov. Več