Temne slutnje

Spodnji dom poljskega parlamenta je z veliko večino potrdil (še ostrejšo) prepoved splava. Ta je tam že sedaj dovoljen le, če je nosečnost posledica posilstva ali incesta, če je zarodek okvarjen ali je ogroženo materino življenje. Po novem zakonodajnem predlogu, ki ga poljski parlament sprejema na predlog dela civilne družbe, bi bil splav mogoč le še, če bi bilo ogroženo materino življenje.

V Sloveniji je, pravi ustava, rojevanje otrok svobodno, torej je splav pod določenimi pogoji (v začetku nosečnosti) dovoljen. Ta pravica žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu, se šteje za samoumevno, morda preveč samoumevno … Pred dnevi je recimo zavod za zdravstveno zavarovanje predlagal, da se za nekatera kontracepcijska sredstva uvede doplačilo. Šele protest ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zbornice zdravstvene in babiške nege, nekaterih političnih strank in civilne družbe je upravni odbor zavoda prepričal, da stori korak nazaj, čeprav le začasno, saj je zgolj podaljšal razpravo o uvedbi plačljive kontracepcije. To so v zadnjem desetletju v zavodu predlagali že večkrat in nas vsakič spomnili, da tudi (brezplačno) kontracepcijo štejemo za nekaj preveč samoumevnega.

V sredo se je (ponovno) začela akcija »40 dni za življenje«, ki jo dvakrat na leto že več let pripravlja Zavod božji otroci. Gre za nekoliko milejšo verzijo takšnih akcij v ZDA, kjer nasprotniki splava ženske pred ginekološkimi klinikami nagovarjajo, naj ne opravijo splava, in jih zmerjajo, če se vendarle odločijo vstopiti v kliniko. V Sloveniji se akcija izvaja tako, da 40 dni vsak dan skupina ljudi pred ljubljansko porodnišnico moli za ženske, da ne bi opravile splava, in za zdravstveno osebje, da bi zavrnilo izvedbo (ustavno varovane) pravice. Zakaj 40 dni? Časovna opredelitev po besedah organizatorjev »temelji na svetopisemski zgodovini, ko je bog v 40-dnevnih obdobjih preoblikoval posameznike, skupnosti ... in ves svet«.

V Sloveniji doslej niti na konservativnem političnem polu sicer ni bilo resnejših pozivov k odpravi pravice do splava. Se pa to spreminja. Civilnodružbeno gibanje pod vodstvom Aleša Primca, ki je preprečilo sprejetje že dveh sodobnih družinskih zakonikov, je na poti preobrazbe v politično stranko. V programski deklaraciji, podlagi za bodoči politični program, se je med drugim zavzelo za »uveljavitev pravice do življenja vsakega nerojenega otroka« oziroma za prepoved splava. Pa tudi proti državnemu financiranju kontracepcije, s čimer bi ta postala (pred) draga in precej teže dostopna, kot je zdaj.

Čeprav se število opravljenih splavov v Sloveniji neprestano znižuje (leta 1982 je bilo opravljenih skoraj 20 tisoč splavov, lani le še dobrih 3000), tudi pri reproduktivnem zdravju ni vse več tako samoumevno kot prej. Kako daleč je čas, ko bomo na ulicah (neuspešno) pozivali politiko, naj ne podpre predloga Primčeve civilne družbe (oziroma politične stranke) in naj ne pošlje žensk nazaj v srednji vek?