Napaka, težka milijardo in pol

Delnice Pivovarne Laško so bile konec leta 2013 v knjigah vredne 12 evrov. A ko je v Slovenijo prišlo okrog 200 svetovalcev podjetij Deloitte, Ernst & Young in Oliver Wyman merit velikost primanjkljaja v glavnih slovenskih bankah, so ocenili, da so delnice Pivovarne Laško dejansko vredne le 6 evrov. Nato pa so lastniki Pivovarne Laško te delnice prodali po 25 evrov. Z drugimi besedami, finančni analitiki, ki so dobili skupaj 30 milijonov evrov honorarja in so svoje ekspertno delo opravljali za okoli 500 evrov na uro, so se v primeru Pivovarne Laško zmotili – ne za enkrat ali dvakrat – ampak za štirikrat.

To je zadnji znani primer, ki nam ga je razkril izvršni direktor KD Group Aljoša Tomaž. Banka Slovenije teh podatkov, tako imenovanih AQR-ov, noče objaviti, češ da gre za bančne skrivnosti. So pa danes znani že splošni okviri leta 2013 izvedenih stresnih testov. Že omenjeni finančni eksperti, domnevno sam svetovni vrh analitikov, ki so nam jih priporočali v Evropski centralni banki (ECB), te so nato morali najeti na finančnem ministrstvu, v Banki Slovenije, v sodelovanju z Evropsko centralno banko in Evropsko komisijo, so predvidevali, da bo slovenski BDP v treh letih padel za od 4,1 do 9,8 odstotka. V resnici pa smo imeli v tem obdobju 5,8-odstotno gospodarsko rast.

Omenjeni popolnoma zgrešeni izračuni so imeli in še imajo hude posledice za vse nas. Banko NKBM, katere kapital naj bi bil ekstremno toksičen, smo recimo morali dokapitalizirati z 870 milijoni evrov, nakar smo jo prodali za 250 milijonov evrov skladu Apollo. Ta verjetno ocene toksičnosti kreditov sedaj že znižuje, sprošča rezervacije in si jih verjetno nakazuje na svoj sedež v Luksemburg. Ne samo pri prodaji NKBM, pri vsaki preprodaji slabih terjatev dejansko izgubljamo milijone. Finančni analitiki so recimo ocenili, da bo zmogla skupina ACH vrniti le 40 odstotkov svojih dolgov. Slaba banka jih je sicer nato prodala ruskemu in ameriškemu skladu z malce nižjim popustom, kar je predstavila kot zmago, toda ACH je v kratkem zmogla poplačati vse svoje dolgove. Oba tuja sklada sta torej skozi omenjeno razliko v zgolj devetih mesecih dobila 20 milijonov evrov. To razliko, 20 milijonov evrov, smo plačali mi, z zadolžitvijo države in na koncu z varčevalnimi ukrepi.

Koliko utegnemo na koncu izgubiti? Ekonomist Velimir Bole z EIPF je izračunal, da utegnemo na koncu izgubiti milijardo evrov in pol. Gre za študijo, ki jo je pripravljal dlje časa in ki še ni končana, naročil pa jo je konzorcij zavarovalnic pod vodstvom skupine SavaRe. Ker so že omenjeni finančni eksperti izračunali, da naj bi bil kapital slovenskih bank septembra 2013 negativen, so namreč razlastili poleg lastnikov tudi imetnike podrejenih obveznic, med drugim tudi zavarovalnice. SavaRe je recimo tako izgubila 34 milijonov evrov. A Bole naj bi zdaj dokazal, da recimo kapital NLB septembra 2013 ni bil minus 318 milijonov evrov, ampak da je bil pozitiven, da ga je banka kljub stresnim okoliščinam še vedno imela za več kot 400 milijonov evrov. Zaradi česar do razlastitve ne bi smelo priti. V omenjenem konzorciju, ki ima do decembra čas za vložitev tožb, sodeluje okrog 10 zavarovalnic, ločeno tožbo proti Banki Slovenije in morda še proti NLB in NKBM, ki sta pri ocenjevanju primanjkljaja sodelovali, pa bo verjetno vložila še državna Modra zavarovalnica, ki je tudi izgubila več milijonov. Modra zavarovalnica je sicer pokojninski sklad javnih uslužbencev.

Da so bili stresni testi in posledično način reševanja bank leta 2013 ena najbolj absurdnih zgodb v zadnjih desetletjih, verjetno ni več dvoma. Banke smo denimo reševali zato, da bi te končno kreditirale gospodarstvo, a ker smo jih reševali z javnim denarjem, jim je morala država na podlagi sporazuma z evropsko komisijo kreditiranje omejiti. Ustavno sodišče je decembra leta 2012 prepovedalo referendum zaradi časovne stiske in tveganja, da bi Slovenija izgubila suverenost – toda slaba banka nato ni začela delovati že čez dva meseca, kot je bilo obljubljeno, ampak zaradi vseh možnih zamud šele maja 2014 z dokončnim prenosom terjatev. Slovenija je hitela, ker ni želela dobiti trojke, a čeprav si denarja nismo sposodili od posebnih EU-skladov, ampak na trgu za visoke obresti, čeprav je torej šlo za »naš« denar, je država dobila podobne pogoje, kot jih dajejo trojke, recimo zahtevo po privatizaciji.

Ključno vprašanje ni več škoda, ki je s tem nastala, ampak zakaj se nam je to zgodilo in kako podobne absurde preprečiti v prihodnosti. Eden izmed največjih poznavalcev evropskega pristopa k reševanju bank je Nemec Hans Joachim Dübel. Redno ga najemajo predvsem nemške politične stranke, kot so socialdemokrati ali zeleni, ki so evropsko reševanje bank kritizirale, ali države – nazadnje je delal za ciprsko centralno banko. Dübel si je pogledal tudi slovenski primer, ki ga uporablja v svojih predstavitvah kot ilustracijo vseh možnih napak. »V EU so tak način reševanja bank promovirali Švedi, zato ste tudi vi dobili švedsko vodstvo slabe banke. A ta pristop je zgrešen, temelji na drugačnih švedskih izkušnjah z začetka devetdesetih. Tako na Cipru kot tudi pri vas so bančno luknjo napihnili, zaradi česar imate samo dodatne težave,« pravi. Glavni promotor te politike je bila po njegovem Evropska centralna banka, ki je zanj vrh netransparentnosti in nekompetentnosti. »Žal ECB ne bo sama nikoli kritično premislila svojih priporočil,« pravi Dübel, ki zaradi tega podpira tožbe, s katerimi bi morali to zgodbo razčistiti.

Z vidika Slovenije Aljoša Tomaž, ki sodeluje v konzorciju zavarovalnic v napovedani tožbi proti Banki Slovenije, pravi, da so bile »stvari definitivno narejene s premajhno skrbnostjo, s premajhnim gledanjem na interes države«. Še najbolj »frapantno« se mu zdi, kako je slovenska politika ali Banka Slovenije »ubogala, kar so ji rekli od zunaj«. V Mladini smo pred dvema letoma objavili elektronsko korespondenco med evropsko komisijo in našim finančnim ministrstvom, ki kaže, kako hitro je vodstvo ministrstva pokleknilo pod zahtevami nižjih evropskih uradnikov. Te kritike sicer letijo predvsem na tedanjo premierko Alenko Bratušek, ki pa je zgrožena. Tokrat nam je razložila, da se je tedaj tudi sama uprla določenim zahtevam.

Ko je evropska komisija od Slovenije poleg izračunanega zneska za dokapitalizacijo bank zahtevala še 500 dodatnih milijonov evrov, je osebno govorila s tedanjim komisarjem Ollijem Rehnom: »Rekla sem mu, da licitacija ne pride v poštev.« Bratuškova ima gotovo prav, ko ponavlja, da je v to zgodbo padla, da je sama pred tem še kot poslanka nasprotovala takšni sanaciji bank, kot jo je potem morala izvršiti. Očitno obstaja še ena razsežnost te tragedije. Ne samo, da je Slovenija pokleknila, ampak, kot priznava tudi Tomaž, si je del slovenske politike tedaj dejansko želel izrednih razmer in prihoda trojke. »Mladoekonomisti so kar tekmovali med seboj, kako velika da je bančna luknja,« se spominja. Tudi lanske kriminalistične preiskave na sedežu SDS so razkrile zanimivo podrobnost. Ko je namreč marca 2013 Alenka Bratušek prevzela vodenje vlade, ji v SDS niso oblasti kar prepustili, ampak so nekatere poteze izvedli kar na svoje stroške. En dan za tem, ko je prisegla njena vlada, je recimo tedanji državni sekretar Andrej Šircelj (SDS) na svoje stroške odpotoval v Stockholm ustanavljat slabo banko, zato da nova vlada procesa ne bi mogla zaustaviti. Od kod takšna motivacija?

Tedanji predsednik vlade Janez Janša je leta 2012 nenehno ustvarjal izredne razmere. »Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic«… »Sredi naslednjega leta moramo naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče…« »Imamo zadnjo priložnost, da reforme pišemo sami,« je samo nekaj izjav iz tistega časa. Svojo retoriko je Janša še zaostril, ko je oblast izgubil in ko je to prevzela Alenka Bratušek. Leta 2013 je Janša že kar ponavljal, da mora Slovenija čim prej »zaprositi za tujo pomoč mednarodne institucije«. In medtem ko je predsednik vlade to ponavljal, je slovenski izvoz konstantno rasel, kljub padanju posojil. Leta 2012, ko naj bi državi po oceni Janše grozila insolventnost, je izvoz kot delež v BDP-ju narasel s 70 na 73 odstotkov. Leta 2013, ko naj bi bil prihod trojke neizbežen, je izvoz narasel s 73 na 75 odstotkov BDP-ja. Nekatere tuje institucije so tedaj ocenjevale, da je Slovenija v EU najodpornejša proti finančnim šokom, predsednik vlade pa je ponavljal, da se država potaplja.

Ocena evropske komisije, da je s Slovenijo nekaj narobe, se tako zdi celo razumljiva. Razumljivo se zdi tudi, da so v EU izgubili zaupanje v trditve slovenskih predstavnikov, zaradi česar so zahtevali neodvisni pregled stanja. Klicanje trojke nas je torej stalo milijardo in pol.