»Toliko slabše za dejstva«

Te dni je izšla priloga katoliškega tednika Družina, poimenovana Slovenski čas. Gre za intelektualistični snopič, kjer naj bi tehtni avtorji razmišljali o svetu. Eden izmed vodilnih prispevkov nosi pomenljiv naslov Zamenjajmo utopije. Glavna teza duhovnika Andreja M. Pozniča je, da slovenska desnica potrebuje nove utopije, kajti samo vera v utopije, iskanje presežnih ciljev prinese dovolj moči, da lahko spremeniš stvarnost. Po njegovem mnenju je ena izmed poetičnih utopij zmaga desnice, združenih, povezanih pomladnih strank. Ta zmaga je nujna, »Bog daj, da se bo to zgodilo, preden bodo stotisoči na naših mejah, ker tokrat ne bodo šli naprej, ampak bodo ostali med nami.« Teza duhovnika Pozniča temelji na dveh napačnih domnevah. Najprej na tej, da je Slovenija kot država sama zmožna ustaviti migracijski val, ki naj bi grozil našim koreninam in naši identiteti, in na drugi, da naj bi bile pomladne stranke bolje kot kdo drug sposobne obraniti Slovenijo pred prihajajočo nevarnostjo. 

Obe tezi sta napačni, obe globoko poenostavljen pogled na razumevanje begunske krize. Bili bi nepotrebni širšega komentarja, če ne bi enako razmišljal velik del slovenske desne, pa tudi vladne politične elite in njenih volivcev. Ti ljudje v beguncih najprej prepoznajo nevarnost, tisti »bolj razsvetljeni« stroške, domnevno še bolj odprti pa možnost za trg delovne sile. Dlje ne gredo. Le redkokdo v beguncih po papeževih smernicah (!) primarno prepozna ljudi, ki jim je treba pomagati, ne zgolj s človečnostjo, pač pa tudi s skupnim evropskim političnim odzivom, ki bi vsaj deloma omejil vzroke za nastanek begunske krize. Nevarnejši od beguncev so širjenje strahu pred njimi in politične posledice, ki jih lahko ta strah prinese.

Duhovnik Poznič s svojo teorijo o beguncih in zgodovinski poklicanosti slovenske desnice ni osamljen, vendar mu dejstva, statistični podatki o beguncih v Sloveniji, ne govorijo v prid. Slovenija v zgodovini nikoli ni bila država, kamor so se ljudje množično priseljevali, zgodovinsko smo bili vedno nekje na obrobju, periferiji, prostor, ki so ga ljudje včasih tudi zapuščali. Tukaj so priseljenci in begunci resda tudi ostajali, a večinoma so (bili) to ljudje iz nekdanje Jugoslavije, tisti, ki prihajajo iz skupnega kulturno-političnega okolja. Slovenija je predvsem prostor prehajanja.

Nevarnejši od beguncev so zbujanje strahu pred njimi in politične posledice, ki jih lahko ta strah prinese.

Kaj nam pokažejo številke? Našo državo je zadnje leto prešlo skoraj 500 tisoč ljudi, za mednarodno zaščito jih je zaprosila številčno zanemarljiva peščica. Status mednarodne zaščite je Slovenija po podatkih ministrstva za notranje zadeve zadnje leto priznala 74 ljudem, 75 pa jih je bilo v državo premeščenih po sistemu evropskih kvot. Trenutno je tu nameščenih še 321 prosilcev za azil, tistih, ki na odločitev uradnikov še čakajo, velik del teh ljudi pa bo zaradi različnih vzrokov državo zapustil. Letos je bilo sicer vloženih 773 prošenj za mednarodno zaščito, tako čez palec pa je bil uspešen vsak deseti prosilec. Zgolj za primerjavo: v Nemčiji danes živi več kot 27 tisoč Slovencev, kar je devetdesetkrat (90-krat) več, kot je trenutno prosilcev za azil v Sloveniji.

Kako majhne so številke za Slovenijo in kako perverzno napihnjen je strah pred begunsko nevarnostjo, pokažejo še druge mednarodne primerjave. Slovenija je med državami OECD, torej med najbolj razvito svetovno elito, po deležu prosilcev za azil v celotni populaciji na zadnjih mestih. Na Švedskem je delež prosilcev 15,4-odstoten, sledi Avstrija z 10-odstotnim deležem, pa Nemčija, Finska, Norveška … Delež prosilcev v Sloveniji je glede na prebivalstvo zgolj 0,3-odstoten. Med evropskimi državami so med prosilci za azil manj »priljubljene« le še Španija, Latvija, Češka, Estonija, Portugalska. Ko slovenski politiki žugajo avstrijskim in jih opominjajo, da zapiranje meja ni evropska rešitev, bi lahko pomislili, da je tam za azil samo letos zaprosilo že več kot 32 tisoč ljudi, pri nas, v majhni, zaprti, samozadostni Sloveniji, pa, ponovimo, le nekaj sto.

Podatki prav tako kažejo, da se je med prvim in drugim četrtletjem letošnjega leta naglo zmanjšalo število prošenj za azil. To se zdi logično, balkanska pot se je zaprla, kdor je na poti do boljšega življenja zašel k nam, se je zmotil. A da so begunci izginili, je zgolj privid. Število prosilcev za azil v EU stalno raste že od leta 2014, najbolj je naraslo lani jeseni. Največ novih prosilcev za azil je v Nemčiji (2273 prosilcev na milijon prebivalcev), Slovenija pa je po tem merilu znova med zadnjimi državami v Evropi. A po enem izmed statističnih kazalcev je vseeno prva: glede na prvo letošnje četrtletje se je število prosilcev za azil po podatkih Eurostata v drugem četrtletju med vsemi evropskimi državami najbolj zmanjšalo v Sloveniji. Evropa je v tem obdobju doživela šestodstotno rast, Slovenija pa 77-odstotno zmanjšanje. Ali z drugimi besedami, število prosilcev za azil se v Evropi še vedno povečuje, pri nas pa se občutno zmanjšuje.

Kakšno leto je minilo od prvih obljub o tem, da bodo evropske države solidarno pomagale pri reševanju begunske krize, da bo vsaka izmed njih prevzela svoje breme odgovornosti. Tako je bilo dogovorjeno, da se bo iz Grčije premestilo 66 tisoč prosilcev in prosilk za azil. V letu dni je to državo zapustilo le šest odstotkov migrantov, 3734 ljudi. Slovenija jih je sprejela 60,17 odstotka obljubljenih. Morda smo tukaj boljši od evropskega povprečja, vendar gre vseeno za grozljivo nizke številke.

Nemški filozof Friedrich Hegel je nekoč dejal, da če teorija ni skladna z dejstvi, toliko slabše za dejstva. Tega se zavedajo slovenski politiki, ki strašijo s podatki o tem, kako begunci preplavljajo državo. Številke dokazujejo, da beguncev v Sloveniji ni.

Ljudje se bojijo tistega, česar ne poznajo, vendar na dolgi rok delajo politiki, ki strašijo pred begunci, družbi medvedjo uslugo. Najhujše, kar lahko storiš družbi in kulturi, je, da ju potisneš v izolacijo. »Če družbo, kulturo zapreš, ji odvzameš dinamiko in jo s tem ubiješ. Kultura neke družbe ni bila nikoli nespremenljiva konstanta,« pravi denimo dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije. »Slovenska kultura je bila pred 200 leti popolnoma drugačna, kot je danes. V tem času smo se ženske emancipirale,

slovenska kultura se je spremenila, a nihče je ni ubil. Medkulturna izmenjava, odprtost, spreminjanje, vse to je že od nekdaj pogoj za preživetje neke kulture, izolacija pomeni smrt.« Dr. Jure Gombač z istega inštituta razmišlja podobno: »Begunci so ranljiva skupina, če se spravite nanje, bodo težko odgovorili, so tako rekoč brez prave politične moči. Podobno kot pri nas je na Češkem, tam praktično ni nobenih beguncev, a je kampanja proti njim zelo močna, v politiki, medijih. Kdor dela problem iz politično nemočne populacije, lahko na kratki rok res samo zmaga.« Na kratki rok morda, vendar je takšna politika kratkovidna, sovraštvo je težko nadzirati. Gombač opozarja, da se lahko vse skupaj še stopnjuje. »Pojavijo se pretepi beguncev, pretepi aktivistov, pretepi drugače mislečih, vse skupaj lahko vodi do neofašizma.

Število prosilcev za azil se v Evropi še vedno povečuje, v Sloveniji pa se občutno zmanjšuje.

V Sloveniji smo imeli sicer možnost, da bi ubrali drugačno pot, diskurz v medijih je bil na začetku razmeroma pozitiven, ljudje so dejavno pomagali, a po koncu množičnih migracij je zagon padel v vodo. Prevladala je druga Slovenija. Dejavno se spodbuja sovraštvo. V času neoliberalizma živimo v nekem nelagodju, negotovosti, v nekem vojnem stanju, grešni kozli, ki nam jih servira politika, pa pridejo prav.« Grešni kozli so lahko danes begunci ali Romi, jutri morebiti ženske, pojutrišnjem kdorkoli iz anemične večine. Pred takšnim konformističnim molkom je že pred desetletji svaril pastor Martin Niemöller, ki je najprej podpiral Hitlerja, nazadnje pa končal v Dachauu. Zapisal je takole: »Ko so prišli po socialiste, sem bil tiho, ker nisem bil socialist. Ko so prišli po sindikaliste, sem bil tiho, ker nisem bil član sindikatov. Ko so prišli po Jude, sem ostal tiho, ker nisem Jud. In potem so prišli pome, pa ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril …« Slovenija je izključujoča država, njeni uradniki, politiki gradijo družbo ekskluzivizma. Na drugi strani obstajajo drugačni, vključujoči posamezniki, ki pomagajo beguncem, ki se upirajo stereotipu, da je Slovenija ksenofobna, da smo Slovenci ksenofoben narod. Vendar so brez prave politične moči. Marina Lukšič Hacin tako opozarja, »da je politična moč v rokah ministrstva za notranje zadeve, to pa se je zagradilo v slonokoščeni stolp in vzpostavlja zgolj minimalne

standarde humanitarnosti, ki jih zahtevajo mednarodne konvencije. Prave pomoči vzpored- ni realnosti nevladnikov in njihovemu inkluzivnemu pogledu na begunstvo pa ni.« Naroda ne moremo etiketirati s pridevniki, niso vsi Slovenci, prebivalci Slovenije rasisti in ksenofobi. A veliko jih je, veliko je takšnih tudi med politiki. Morali bi biti drugačni, morali bi imeti dovolj modrosti, da bi prepoznali, kaj je za družbo dobro, kaj ni, zakaj je zbujanje strahu nevarno, kam lahko pripelje zbujanje sovraštva do drugačnosti. Slovenski politiki, tudi vladni, pa so se postavili na napačno stran zgodovine. Dr. Tadej Troha je v kolumni za Dnevnik, v kateri je opisoval odziv ministrice za notranje zadeve Vesne Györkös Žnidar na protest v ljubljanskem azilnem domu, zapisal, da je »slajše od tega, da beguncev ni, to, da so. Šele ko so tukaj, se nad njimi lahko izživljamo.« Oblast, ki se izživlja nad nemočnimi in pomoči potrebnimi, ni vredna nikakršne podpore.