Šola brez vajeti

Titus Dittmann ima danes 67 let, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bistveno pripomogel k priljubljenosti rolk v Nemčiji. Je ustanovitelj podjetja Titus, ki je bilo nekaj časa največji proizvajalec rolk na svetu. Priznava, da v več kot 30 letih, kolikor se ukvarja s to dejavnostjo, ni nikogar zaposlil izključno zaradi dobrega šolskega spričevala, in nasprotno, zaradi tega tudi ni nikogar zavrnil. »Saj niti nisem vprašal po njem,« priznava. Kako je s šolskim znanjem v Nemčiji danes, ponazori tako, da z dlanmi oblikuje lij: »Zgoraj gre veliko vanj, ven pa pride bolj malo.« Od vsega posredovanega znanja se ga ohrani le delček in po njegovem manjka predvsem veselja, navdušenja. Toda dokler so ocene dobre, so vsi zadovoljni.

Nekoč je celo poučeval na gimnaziji, šport in zemljepis. Zato dobro ve, kaj pomeni ocenjevanje testov in razdeljevanje spričeval. V tem ni nikoli užival.

Kaj govori proti temu, da bi učence vrednotili z ocenami? »Pravzaprav nič. Toda v naših šolah je pomembno le še to, da se otrokom dovaja znanje kot po liju in da nato nekaj pride iz njih. Tako si razlagamo izobraževanje. Vendar je znanje le delček izobraževanja.« Kaj zanj še pomeni izobraževanje, pokaže v dvorani za rolkanje v Münstru.

Tam ima desko, uporabno verjetno le še za to, da bi z njo laže zanetil taborni ogenj: to je svetel, krhek kos lesa s štirimi oguljenimi kolesci iz umetnega materiala. Rolka je iz Kabula v Afganistanu. Dittmann s svojim društvom Skate-Aid pripravlja socialne projekte v številnih državah po svetu in leta 2015 so ga na strokovnem sejmu Didacta izbrali za ambasadorja izobraževanja.

Deska se zdi večkrat polomljena, a jo je nekdo popravil, tako da je vanjo zabil zarjavele žeblje. Vse skupaj je videti kot nekaj, kar je samo še za kosovni odpad.

»Fant, ki se je vozil z njo, je ni hotel dati iz rok. Zato sva se dogovorila takole: jaz njemu v desno roko novo rolko, on meni iz leve svojo staro,« je razložil Dittmann.

Rolko je odnesel s seboj v Nemčijo, da bi pokazal, kako je videti, kadar ima otrok kaj res rad in ga to navdušuje. Lepo, lepo, toda kakšna je korist od večnega preganjanja z rolko? »Na prvi pogled je ni,« priznava. »Številni odrasli imajo to za brezplodno početje. A že samo zato se mladim zdi tako smiselno. Zaradi tega to ostane njihovo področje.« Pravi, da otroci med rolkanjem razvijejo sposobnosti, ki jih danes ceni vsak delodajalec: delovno vnemo, močno voljo, ustvarjalnost, odpornost proti stresu. »To nenehno rolkanje, padanje in pobiranje, ne da bi otroku učitelj, trener ali starši karkoli predpisovali, vse poteka brez prisile, prostovoljno.« In kako je to povezano s šolo? »Tudi pri izobraževanju gre za isto stvar: da se sami prebijemo naprej in postanemo svobodna in močna osebnost, ki sama odloča o sebi.« Strokovnjaki vsakih nekaj let znova ugotavljajo, da si starši želijo prav to: otroke, ki bi postali močne osebnosti, se samozavestno zavzemali za svoje koristi in se znali odločati.

Cilji vzgoje so samostojnost, družbena odgovornost in delovna vnema. Pa naši otroci dejansko odraščajo tako, da bi te cilje lahko dosegli?

»Med tem, kar si starši želijo za otroke, in tem, kako jih vzgajajo, je velika razlika,« trdi Julius Kuhl, psiholog na Univerzi v Osnabrücku.

Kuhl in njegovi sodelavci so z več obsežnimi raziskavami ugotavljali, kako veselje do učenja, častihlepnost, zahteve glede dosežkov in tekmovalnost vplivajo na razvoj šolarjev in kakšno vlogo imajo pri tem starši.

Psiholog Kuhl pravi, da se je šola sprevrgla v skrajno stresen sistem. »Pedagogom, staršem in učiteljem je zaradi zahtev po čim boljših dosežkih, ki prevladujejo danes, izjemno težko vzpostaviti razmere, nujne za doseganje naštetih ciljev.« Dolge poletne počitnice za številne otroke zato pomenijo predvsem več tednov svobode, takrat lahko zadihajo in se ubadajo z drugimi mislimi. Ko se začne šola, se spet prebudijo strahovi: kako se bom odrezal pri ocenjevanju, govornih vajah in referatih?

K temu je treba prišteti vse mogoče preizkuse in preverjanja: za primerjavo šol iz različnih delov sveta obstajata preizkusa Pisa in Iglu, znanje preverjajo tudi na državni ravni.

Kaj pomeni vse to? So otroci zaradi tega bolje pripravljeni na življenje?

Kar se tiče delovne vneme, je takšen način dela v šoli na prvi pogled primeren. Delež maturantov se povečuje in vedno več mladih se vpisuje na študij. Izobraženost se v zadnjih desetletjih nenehno izboljšuje po vsej Evropi.

Kljub temu pa je šola v veselje le malo učencem. Pehanje za najboljšimi ocenami izčrpava otroke in starše, pa tudi pedagogi se sprašujejo, kako smiseln je takšen lov na dosežke.

Josef Kraus, predsednik nemškega združenja učiteljev, pravi: »Ocene danes ne povedo več toliko kot včasih.« Povezava med spričevalom in poznejšim poklicnim uspehom je vse ohlapnejša, čeprav je večina ljudi še vedno prepričana, da obstaja.

Po Krausovem mnenju se je pojavila inflacija najboljših ocen. »V več zveznih deželah se je število maturantov z največjim mogočim številom točk v zadnjem desetletju za nekajkrat povečalo. Če imajo vsi same petice, nima nihče nobene.« Hkrati se Kraus boji, da se šolarji iz lastne častihlepnosti ali zaradi pritiska staršev v lovu za najboljšimi ocenami tako izčrpavajo, da nimajo več rezerve, ko pridejo na fakulteto oziroma na srednjo šolo.

Kraus je na položaju direktorja gimnazije v odraslo življenje pospremil 22 letnikov maturantov. O tem pravi: »Maturant s solidnim dosežkom na maturi in širokim spektrom zanimanj ima na splošno boljše možnosti, da se bo veselil novega in dosegel uspeh v poklicu, kot zlati maturant, ki je zaradi stresa izgorel še v času štiriletnega šolanja.« Ko mladi končajo poklicno ali srednjo šolo, se že pojavijo nove skrbi glede prihodnosti. V raziskavi javnega mnenja izpred dveh let je skoraj polovica maturantov priznala, da niso vedeli, kakšen poklic izbrati. Vsakemu petemu je bilo popolnoma nejasno, kaj naj počne po maturi. Mladi se po šolanju znajdejo pred veliko praznino.

Pogosto se ljudje z zelo dobrimi ocenami v življenju slabo odrežejo. In nasprotno, ljudje z ne tako dobrim šolskim uspehom si pišejo življenjepis, ob katerem samo strmimo.

Hkrati je delež študentov, ki prekinejo študij na dodiplomski stopnji, zelo velik. Na številnih smereh obupa kar tretjina študentov, pri matematiki in informatiki, na primer, je ta delež celo 40 odstotkov.

Včasih študent ugotovi, da ga veseli kaj drugega. Vsak se lahko zmoti. Vendar se za takšnimi spremembami želja pogosto skrivajo hude drame in notranji boji, saj gre navsezadnje za iskanje odgovora, kaj narediti iz življenja, kaj je mogoče doseči, kdo postati.

Za takšne odločitve se je treba dobro poznati. Ocene same po sebi mladim ne kažejo poti v prihodnost, na kateri bi lahko čim učinkoviteje razvili svoje darove.

Na kaj naj se torej opirajo šolarji? Kako naj razvijejo potenciale in vse svoje sposobnosti? Imajo pri vsem pritisku v šoli sploh čas za to?

Naravoslovec Charles Darwin je v avtobiografiji leta 1879 zapisal, da ni tako bistre glave kot ljudje, ki izstopajo po tem. Sodobnike je prekosil z nečim drugim: veliko pomembneje se mu je zdelo, da je njegova ljubezen do naravoslovja trajna in goreča.

Genij v fiziki Albert Einstein je priznal, da nima posebnega daru, temveč je le strastno radoveden.

Nemška biologinja in Nobelova nagrajenka Christiane Nusslein-Volhard je priznala, da ni bila dobra učenka in tudi na maturi se ni odlikovala. A starši je niso trpinčili z zahtevami glede ocen, temveč so ji puščali proste roke, da se je lahko ukvarjala s tistim, kar jo je zanimalo.

Ljubezen, strast, zanimanje – za eno temo, en predmet, eno vprašanje. Vsi vemo, da smo dobri, če smo prizadevni pri tem, kar delamo. Kako lepo bi bilo, če bi se naši otroci navduševali nad grafi in funkcijami, pa tudi nad latinsko slovnico. A žal ni tako.

Starši radi prisluhnejo zgodbam o povprečnih učencih, ki pozneje uspešno najdejo svojo pot, sploh kadar njihovi najstniki iščejo bližnjice že pri naslednjem ocenjevanju. Takšni življenjepisi jih tolažijo.

Kljub temu se številni starši ne upajo zanesti na to, da bo tudi njihov otrok navsezadnje našel pravo pot, temveč raje plačujejo drage inštrukcije, otrokom prepovedo večerne izhode in vztrajajo pri boljših ocenah.

Mar slabe ocene navsezadnje ne pomenijo ovire na otrokovi poklicni poti? Mar niso dobre ocene najboljši dokaz za to, da je otrok nekaj vložil v šolo?

Oskar Haidn, predavatelj in strokovnjak za pogone za vesoljska plovila na Tehnični univerzi v Münchnu, s sodelavci z vsega sveta išče in raziskuje okoljsko sprejemljiva goriva za rakete in satelite. Navdušeni so nad vsem, kar naredi bum in gori.

A Haidn je, ko je bil šolar, sovražil predvsem tri predmete: matematiko, fiziko in angleščino. Njegovo maturitetno spričevalo je bilo takšno, da ga najraje ne bi pokazal niti najbližjim, povprečje je bilo srednja žalost.

Oskar Haidn je bil tudi letos poleti v izbirni komisiji za sprejem na univerzo. Na njej so leta 2000 pri skoraj vseh študijskih predmetih opustili številčno ocenjevanje, pa je kljub temu od leta 2006 tako imenovana univerza odličnosti oziroma sodi med elitne univerze.

Kandidati z vsemi točkami na maturi se večinoma lahko vpišejo samodejno, to prednost zaradi ocen še vedno imajo. Vendar na izbirne pogovore povabijo tudi dijake s povprečno oceno na maturi – točno določene

meje za to nimajo. Če kandidat komisijo prepriča, se lahko vpiše kljub slabšim ocenam. »Res mi je vseeno za ocene,« je razložil Oskar Haidn. »Mladi smejo delati napake. Kar želim videti, so radovednost, zagrizenost in želja po učenju.« Ena od študentk, ki jo je pripeljal na univerzo, je Bianca Monzer. Na Bavarsko je prišla iz Romunije, ko je bila najstnica, in takrat ni znala niti besedice nemško. Po poklicni šoli so ji svetovali vajeništvo, vendar se je vseeno odločila opravljati splošno maturo. Želela je postati inženirka. Maturo je opravila s solidno oceno.

Pred štirimi leti se je tako znašla pred Haidnom in njegovo komisijo. Tisti dan je deževalo. »Vprašal me je, pod kakšnim kotom se odbijajo deli kapljic z gladke površine,« je povedala. Ni vedela, vendar je skušala to izpeljati iz matematičnih formul in opisovati modele za laboratorijske poskuse. »Nismo pričakovali, da bo na vprašanje odgovorila pravilno. Ohranila je mirne živce in poskušala najti rešitev. To je vse, kar me je zanimalo,« je povedal Haidn. Bianca Monzer končuje študij inženirstva in se bo še letos vpisala na magistrsko stopnjo.

Delež študentov, ki obupajo pred diplomo, je na Tehnični univerzi v Münchnu majhen. Pri informatiki in matematiki, pri katerih je na ravni celotne Nemčije kar 43- oziroma 47-odstotni osip, na tej univerzi obupa le 18 oziroma 19 odstotkov študentov. Očitno je to v Münchnu manj priljubljena možnost kot drugje.

Rektor Wolfgang Herrmann je na tem položaju že od leta 1995. Njegova univerza vsako leto pripravlja tudi koncerte, saj je ena od dolžnosti študentov, da se ukvarjajo z umetnostjo, glasbo oziroma družboslovjem. »Kdor želi končati študij pri nas, mora imeti širši pogled.

Nočemo, da bi bili naši študenti kot fijakarski konji.« Kaj povedo ocene? »Povedo, da je nekdo ob nekem času dosegel neki uspeh,« je razložil Herrmann. So dokaz za sposobnost, da ostaneš zbran.

Česa pa ocene ne povedo? »Niso odraz socialnih kompetenc, navdušenja in radovednosti.« Z leti je ugotovil, da obstajajo dobri razlogi za slabše ocene. To so šolsko okolje, dom in premalo spodbude.

Izbirni postopek pomeni veliko dodatnega dela, priznava Herrmann, vendar tako nazadnje dobijo študente, ki se precej izraziteje poistovetijo s študijem kot študenti drugod, boljša je tudi skupinska dinamika. »Številčne ocene se mi zdijo nepotrebne,« je še dodal rektor. »Študent ne bo najboljši raziskovalec, inženir ali zdravnik zaradi najboljših ocen.« Za to je potrebno nekaj več.

Nasa je leta 1970 začela pripravljati tretjo odpravo na Luno s človeško posadko. Z Apollom 13 so v vesolje odpotovali Jim Lovell, John Swigert in Fred Haise, da bi zbrali vzorce dotlej še neraziskanih skalnih formacij. Kisikov rezervoar je razneslo le 56 ur po vzletu. Astronavt Swigert je po radijski zvezi sporočil: »Houston, we’ve had a problem here.« Sledila je ena najbolj spektakularnih reševalnih akcij v zgodovini vesoljskih poletov; ekipa na tleh se je dneve bojevala za to, da bi tri astronavte žive spravila nazaj na Zemljo.

Direktor poletov Gene Kranz je bil takrat v Houstonu in je precej let pozneje nekemu novinarju pripovedoval, kaj se je dogajalo, potem ko je razneslo rezervoar. »Te ljudi smo morali prepričati, da smo dovolj brihtni in bomo obvladali nemogoči položaj.« Iz Kranzevega poziva sodelavcem je pozneje zaslovel stavek: ’Failure is not an option.’ (Neuspeh ne pride v poštev.) Kranz je ob sebi zbral skupinico ljudi, »tigrsko ekipo«, in se lotil dela. Lovell, Swigert in Haise so 143 ur po vzletu nepoškodovani pristali v Tihem oceanu.

Ekipa na tleh je rešitev našla zaradi poznavanja tehnike vesoljskih poletov in fizike. Vendar je življenje astronavtov rešila sposobnost ekipe v Houstonu, da ni popustila pod pritiskom, zaradi strahu in dvomov, temveč je ohranila zaupanje v svoje zmožnosti.

Kaj je prvi pogoj, da se znanje in zaupanje vase dobro vzporedno razvijata, sta raziskala predavatelj psihologije Julius Kuhl in njegova sodelavka Ann-Kathrin Hirschauer.

Na Inštitutu za zgodnje izobraževanje in razvoj v Osnabrücku so Kuhl in sodelavci izprašali skoraj 300 učencev na nižji stopnji osnovne šole. Psihologi so raziskovali, kako izrazita je bila zmožnost otrok, da se sami motivirajo, se pomirijo, spoprimejo s težavami in uveljavijo svoje namere. Te sposobnosti so poimenovali samokompetenca.

V psihologiji lastni jaz obsega človekov izkustveni spomin in s tem hkrati njegove sposobnosti, potrebe, vrednote ter naravnanost. Izkušnje, ki jih človek pridobi, se shranijo v številnih vzporedno delujočih mrežah tega jaza. Kot je pojasnil Kuhl, ta skrbi, da so izkušnje vedno na voljo in se lahko opre nanje. »Med izmenjavo z drugim delom duševnosti, logično razmišljujočim jazom, lastni jaz oblikuje številna razumska spoznanja, ki jih pozneje lahko uporabi intuitivno. Tako lahko pri neki odločitvi pomislimo na vse, ne da bi v resnici razmišljali o vsem,« je razložil.

Če smo recimo zamočili na izpitu, ni treba zapasti v katastrofično razmišljanje, če pa vemo, da smo se pri drugem izpitu dobro odrezali.

Lastni jaz ima dostop do avtonomnega živčevja. »Tako imamo čustveno podporo pri tistem, kar je treba postoriti,« je povedal Kuhl. Pri pogumu, zaupanju vase in navdušenju. A če doživljamo stres, imamo skrbi ali nas je strah, izmenjava med logičnim in lastnim jazom ne deluje tako dobro kot sicer in dostop je onemogočen.

Kako pa je to povezano z učenjem in šolo?

Kuhl je prepričan, da je le okoli 15 odstotkov ocene odvisne od učenčeve inteligence. »Pomembni so tudi vez med učiteljem in učencem, izobrazba staršev in še veliko dejavnikov.« Vendar je vpliv inteligence na ocene lahko večji, če je povezana z ustrezno samokompetenco; v tem primeru je mogoče iz inteligence iztisniti več in bolje, je dodal Kuh.

Otrok, ki se zna lepo motivirati in se spoprijeti s težavami, se bo učil bolje od tistega, ki to obvlada le za silo.

Posebej pomembna je motivacija, trdi Kuhl: »Velika razlika je, če kaj hočemo samo z glavo ali pa je zraven še čustvena podpora, ker to počnemo s srcem.« Znanstveniki so ugotovili, da se v tem primeru dosežki izboljšajo. »Ta oblika motivacije ima enako močan vpliv na ocene kot inteligenca.« Strokovnjaki temu rečejo veselje do učenja.

Odkrili pa so tudi obliko pobude, ki ni tako ugodna: to je motivacija zaradi tekmovalnosti oziroma pretirana častihlepnost. Pri otrocih nima pozitivnega učinka, so ugotovili strokovnjaki. Kdor si preprosto želi biti le boljši od drugih, dosežkov ne izboljša. »Starši in učitelji so zato v precepu,« trdi Kuhl. »Družbi se zdi primerjava z drugimi

najpomembnejša. A če ima ta primerjava preveliko vlogo, gre to na škodo učinka inteligence.« Zato je optimalno, če v osnovni šoli veselje do učenja prevlada nad častihlepnostjo. Pozneje se kot motivacija lahko pridružijo tudi tekmovalnost in ambicije. »Čisto brez primerjave v šoli ne bo šlo,« je prepričan Kuhl, »vendar samo častihlepnost nikoli ne sme prevladati.« Posebej težko je, če je pri starših opaziti tako imenovano zaskrbljeno usmerjenost k dosežkom. »Ti starši hitro obupajo, ko se pojavijo težave v šoli. Prej jih začne skrbeti, otrokovo uspešnost primerjajo z uspešnostjo drugih, tuhtajo, ali bo našel pravo pot v življenju,« je pojasnil Hirschauer. Takšna naravnanost je bila opazna pri najmanj tretjini očetov in mam.

Strokovnjaki so opazili, da to dolgoročno vpliva tudi na otroke. »Za okoli 60 otrok smo zbrali ocene, podatke o učnih navadah in tem, ali so starši osredotočeni na dosežke,« je razložil Hirschauer. Čeprav so se vsi otroci učili enako uspešno, so se ocene tistih, katerih starši so bili še posebej zaskrbljeni, že po pol leta statistično pomembno poslabšale.

Niso se mogli zbrati in opaziti je bilo motivacijo iz strahu – strah jih je bilo neuspeha. Sposobnost otrok, da se oprejo na komaj razvito samokompetenco, je bila okrnjena. »Zaskrbljenost staršev ni nekaj zgrešenega in tudi ni vedno neupravičena,« je pojasnil Kuhl. »Ocene pač dokazujejo učni napredek otrok.« Vendar morajo starši obvladati umetnost, da teh skrbi ne prenašajo na otroka. Predvsem pa ne bi smeli tega, da otroka cenijo, povezovati s šolskimi ocenami, poudarja Kuhl.

Starši danes vsak dan v povprečju z otrokom preživijo 80 minut, kar je deset minut več kot pred desetimi leti. »Čeprav so danes bolj zaposleni,« dodaja raziskovalec Klaus Hurrelmann. »To kaže, kakšno bogastvo so otroci.« Dolga leta je raziskoval, kako se godi družinam, in zdaj opaža, da se vzgojni cilji staršev niso bistveno spremenili, zato pa danes poudarjajo druge stvari kot nekoč: namesto družbene odgovornosti in samostojnosti so pomembni dosežki.

Hkrati opaža, da je veselje otrok do šole v nižjih razredih še izrazito, nato začne naglo usihati. Sedenje pri miru in disciplino je ravno v pubertetniških letih zelo težko prenašati. »Otroci se počutijo kot v zaporu,« pravi Hurrelmann. Hkrati je ponudba za mlade preskromna. »Premalo vaje imajo v tem, kako nekaj narediti na lastno pest,« je prepričan. S tem se veliko naučijo za življenje.

Manfred Prenzel živi v Berlinu in je pred dvema letoma postal vodja znanstvenega sveta, ustanove, ki se ukvarja s prihodnostjo raziskovanja v Nemčiji.

Je tudi profesor za raziskave izobraževanja in od leta 2003 je večkrat koordiniral izvedbo raziskave Pisa v Nemčiji. Meni, da takšni preizkusi otrokom pomagajo pri učenju za življenje, saj tako ugotovijo, kako trajno je njihovo znanje.

Učitelji se pri tem prepogosto narobe ocenijo, ugotavlja Prenzel. Za ocenjevanje, napovedano dva tedna vnaprej, je veliko priprav, a ko se čez pol leta preveri, koliko tega znanja je ostalo, so rezultati pogosto veliko slabši.

Prenzel si želi, da učenci ne bi takoj po testu pozabili snovi. Po njegovem mnenju je manj več. Urnike bi morali občutno oklestiti in se osredotočiti na tisto, kar je res pomembno. Vsebine, ki jih dejansko potrebujemo za nadaljnje učenje in življenje, bi morali učenci suvereno obvladati.

Na številnih šolah preizkusi znanja zbujajo strah, še večji pritisk in izrazitejšo tekmovalnost. »Za primerjalni test se ne bi smeli pripravljati in ga dojemati kot razsodišče, temveč kot pripomoček, za učitelja in za učence,« je prepričan. Toda za takšne teste bi bile nujne dodatne izkušnje.

Številni starši radi povedo, kako slabi so bili pri latinščini, biologiji ali matematiki – hkrati pa trdijo, da je sreča njihovih otrok odvisna od ocen. Ali to drži, so ocene res postale pomembnejše kot včasih? »Ne,« je prepričan Prenzel, »danes je enako kot včasih. Pogosto se ljudje z zelo dobrimi ocenami v življenju slabo odrežejo. In nasprotno, ljudje z ne tako dobrim šolskim uspehom si pišejo življenjepis, ob katerem samo strmimo.« Sedež nemške podružnice kadrovskega svetovalnega podjetja Heidrick und Struggles je v Düsseldorfu nedaleč od Rena in letališča. Ena od partnerk v podjetju je Christine Stimpel, ki išče kadre za delovna mesta s plačo več kot 200 tisoč evrov na leto, predvsem za koncerne, ki kotirajo na borzi, in velika družinska podjetja.

Nekoč je bila veterinarka. Po študiju se je ukvarjala s kliničnimi raziskavami, pozneje pa je zašla v kadrovsko svetovanje. »Od tod izvira moje razumevanje za ljudi, katerih poklicna pot poteka po ovinkih.« Kakšna pa je sicer običajna pot vodilnih ljudi na najvišjih položajih?

Stimplova je na prstih ene roke štela do štiri: »Študirajo ekonomijo, obiskujejo kovačnice kadrov, nekaj časa delajo v tujini, sledi menedžerska kariera.« Za raziskavo, ki jo je opravilo njeno podjetje, je ugotavljala, kakšno poklicno pot imajo za seboj šefi in direktorji podjetij, katerih delnice kotirajo na nemški borzi. »Pri polovici je potekala razmeroma naravnost, drugi pa so tako rekoč samouki.« Nekateri so opravili vajeništvo, prekinili študij in se začeli izobraževati za kaj čisto drugega. »Nekateri sploh niso študirali in so se počasi prebijali na vse višji položaj.« Kadrovsko podjetje navadno dobi priporočila za posamezne kandidate, Stimplova pa preveri njihove reference in življenjepis, potem jih povabi na pogovor. Pozorna je predvsem na to, kako so se kandidati spoprijeli s težavami in kako so se odzvali na poraze. »Vsak sme narediti kak ovinek, vendar ne sme prehitro vreči puške v koruzo, ko mu začne goreti pod petami.« Dobri kandidati morajo znati pasti, se pobrati in nadaljevati.

Otrok, ki se zna lepo motivirati in se spoprijemati s težavami, se bo učil bolje od tistega, ki to obvlada le za silo.

Kako se tega lahko naučijo otroci? Da vztrajajo, tudi ko ni zabavno?

Psiholog Kuhl je raziskoval, kaj otrokom pomaga pri tem. »Tega se najlaže naučimo, če imamo koga, ki nas spremlja, ko naletimo na težavo,« je razložil, »in takrat, ko hočemo obupati, malček pomaga.« Zveni samoumevno, vendar mora biti otrok v težkem trenutku dojemljiv za pomoč. Imeti mora uvid sam vase, ne sme ga biti strah, ne sme biti pod pritiskom in občutiti stresa, sicer se »zapre«, kot temu rečemo.

In kdaj se odpre? »Ko se čuti sprejetega in razumljenega. Ko drugi nanj ne gledajo kot na predmet, ki mora izpolniti neki namen,« pojasnjuje Kuhl. V tem primeru starši lahko zelo pomagajo in spodbudijo otroka, da nadaljuje samostojno.

»Takšne podpore ne potrebuje vedno in z njo ne smemo pretiravati,« opozarja Kuhl. Vseeno je pomembno, da že, ko smo otroci, pridobimo takšne izkušnje: da dobimo pomoč, ko jo potrebujemo, vendar tudi zaupanje, da zmoremo nadaljevati sami. Le tako se naučimo spodbujati sami sebe in ne prehitro obupati, ko se pojavijo težave. »Umetnost je v tem, da vedno znova popustimo vajeti,« dodaja Kuhl.

Na Osnovni šoli Bremen-Ost si včasih privoščijo razkošje in ves dan preživijo v naravi. To so tako imenovani projektni dnevi. Otroci v šestem in sedmem razredu delajo in raziskujejo samostojno, pri tem pa se tako zatopijo v delo, da nihče niti ne pomisli na mobilnik in ne pokuka na družabna omrežja. Učenci se razdelijo na skupine in vsaka dobi svojo nalogo, ki jo morajo opraviti vsi člani skupaj. Takšne projekte izvajajo, čeprav za to ne dobijo dodatnega denarja, zanje pa so se odločili, da bi preprečili številne druge težave.

Šolo obiskuje več kot tisoč učencev, polovica jih je otrok priseljencev. V višjih razredih jih ima veliko brezposelne starše. Šola pravzaprav sodi med problematične, a se vanjo vseeno želi vpisati več otrok, kot ima zmogljivosti. Prošnje prihajajo tudi iz drugih delov mesta.

Ravnateljica šole Karin Peterburs je razložila, na kaj je pozorna skupaj s sodelavci. »Ko otroci pridejo sem v peti razred, veliko pozornosti namenimo socialnemu učenju.« Temu posvetijo tri ure na teden. Učitelji in učenci se pogovarjajo, kako reševati spore, vadijo, kako se obnašati med prepirom, pa tudi, kako zgraditi trdno razredno skupnost.

Pozneje je en dan v tednu namenjen projektom. V organizacijo takšnih dni je treba vložiti veliko truda, saj povežejo štiri predmete, otroci skupaj obiščejo laboratorije, merijo poti, določajo rastlinske in živalske vrste. »Učenci se pri tem naučijo prevzemati naloge in odgovornosti ter resnega ubadanja s temo,« je pojasnila Peterbursova. »To jim pozneje, v službi, pride zelo prav.« Učiteljski zbor na tej šoli si želi, da bi bili otroci do konca desetletnega šolanja dobro pripravljeni na življenje. V resnici se skoraj ne zgodi, da kdo ne bi uspešno končal šolanja. Polovica učencev šolanje nadaljuje do mature. »Ocene in pritisk gor ali dol, včasih je treba pritisniti na zavoro in se vprašati: ali znam motivirati otroke? Se radi učijo? Jim uspeva rasti tudi osebnostno?« poudarja Peterbursova.

Zamujeno snov je mogoče zlahka nadomestiti, čas, ki si ga vzamemo, da pri otrocih zbudimo radovednost, da krepimo njihovo medsebojno sodelovanje in sposobnosti za spoprijemanje s težavami, pa je nekaj, kar se jim bo obrestovalo vse življenje. Za to je potrebnega nekaj poguma, pri učiteljih in pri starših, nekaj poguma za dopuščanje pomanjkljivosti, kot se je izrazila Peterbursova.

Der Spiegel