Noam Chomsky, jezikoslovec, politični analitik in aktivist

© Getty Images

Med vožnjo na letališče me taksist vpraša, kam potujem. Odgovorim: »V Boston.« Ura je šest zjutraj in ni mi do pogovora, taksist pa je šele začel izmeno in je radoveden: »Kako da potujete prav tja?« »Grem na pogovor z Noamom Chomskim, jezikoslovcem in …« Ne uspe mi končati stavka, saj me razburjeno prekine: »Kaj mislite, da ne vem, kdo je Chomsky?« Do Bostona se to še nekajkrat ponovi. Med varnostnim pregledom v Amsterdamu me policist sprašuje, s kakšnim namenom točno potujem v ZDA. Nadzor so poostrili in vedeti hočejo vsako podrobnost. Po rutinskem pregledu povem, da snemam veliki dokumentarni film za Al Jazeero o krizi Evrope in da potujem v Boston in San Francisco na pogovor z Noamom Chomskim in Francisom Fukuyamo.

Odziv je enak taksistovemu, tudi policist na letališču ve, kdo je Chomsky.

Po pristanku v Bostonu tamkajšnji uslužbenci, ki opravljajo nadzor, prav tako začnejo z rutinskimi vprašanji, dokler ne odprejo mojega potnega lista. »Pred kratkim ste bili v Iranu, kako to?« »Turistično potovanje.«

»In kakšen je Iran?« »Res lepa dežela.« Uslužbenec ministrstva za domovinsko varnost še naprej lista po potnem listu, obrača stran za stranjo, nato pa dvigne pogled in se z vprašujočimi očmi zazre vame: »Aha, tudi v Siriji ste bili. Kako je tam?« »Tudi Sirija je bila lepa dežela,« rečem s poudarkom na »je bila«, a ko hočem nadaljevati, me takoj prekine in vpraša: »Imate novinarski vizum za ZDA, kakšen točno je namen vašega potovanja.« Zrecitiram isto kot v Amsterdamu, in ko omenim Chomskega, reče le: »Ok, vse mi je jasno,« in me spusti v državo.

Danes na svetu težko najdeš kakega drugega intelektualca, ki bi ga poznali ne le taksisti, ampak tudi policisti – 87-letni Noam Chomsky, »oče sodobnega jezikoslovja«, je že davnega leta 1957 (že takrat je predaval in še danes predava na uglednem Massachusetskem inštitutu za tehnologijo (MIT) v Bostonu) povzročil pravo revolucijo v lingvistiki in kognitivnih znanostih, pa vendar ni znan predvsem po tem, ampak ga večina pozna zaradi vztrajnega kritiziranja ameriške zunanje politike in neoliberalizma. Že v šestdesetih letih, med vojno v Vietnamu, so ga nekajkrat aretirali, predsednik Nixon ga je celo uvrstil na seznam sovražnikov  ZDA. Od takrat je objavil več kot sto knjig in se v njih ukvarjal z jezikoslovjem, geopolitiko, mediji, propagando itd.

Za mojo generacijo, ki se je intelektualno oblikovala sredi devetdesetih let, v času, ko je z vseh strani pritiskal nacionalizem in je prevladovala ideologija »tranzicije« (»Ko bomo prišli na Zahod, v kapitalizem, bo končno vse bolje, kot je zdaj.«), je bil poleg punkovskega/hardcorovskega gibanja, skejtanja in grafitiranja prav Noam Chomsky ključna osebnost. Približno takrat smo v glavnem začeli prevajati njegove politične knjige, preden je postal priljubljen po vsej nekdanji Jugoslaviji, pa je bilo na njegove članke o anarhizmu in ameriški hegemoniji mogoče naleteti v najrazličnejših doma narejenih fenzinih, ki smo jih razpošiljali po pošti ali kupovali na »underground« koncertih. Internetno obdobje se je šele začenjalo. Takrat o njegovi lingvistiki nismo vedeli prav nič, šele med študijem jezikoslovja sem dojel daljnosežnost Sintaktičnih struktur, toda že ko smo bili najstniki, je bil Chomsky svetilnik za vse, ki nismo »kupili« niti nacionalizma niti neoliberalizma.

Bil je junaški lik vztrajnega in umirjenega intelektualca, ki se s podatki in kritičnimi razlagami družbene stvarnosti bori proti vsemu, kar je zgrešenega v globaliziranem svetu – od vojaškega posredovanja na Bližnjem vzhodu do multinacionalnih korporacij. To so bila »srečna« devetdeseta, leta »konca zgodovine« in Clintonovo obdobje, v katerem ZDA nismo dojemali samo kot »svetovnega policista«, ampak je tudi tako imenovani ameriški sen – prepričanje, da si slehernik s trdim delom in nadarjenostjo ne glede na družbeni razred, v katerega sodi, lahko kupi hišo, avto, televizor in videorekorder – prodrl globoko v postjugoslovansko družbo.

A potem smo se končno zbudili iz dogmatskega dremeža, bilo je tam nekje na začetku tisočletja ali sredi prvega desetletja novega tisočletja, ko se je ameriška finančna kriza razširila tudi v Evropo in ko je vsaj del prebivalstva spoznal, da ameriški sen ni temeljil na ničemer drugem kot na »napihnjenem balonu«, skupni utvari. Vsa ta leta Noam Chomsky ni odnehal, z neomajnim mirom je še naprej razgaljal in kritiziral temelje, na katerih je dejansko stala neoliberalna hišica iz kart.

Prav v tistih letih na začetku tisočletja sem, takrat mlad študent jezikoslovja in filozofije, odkril Sintaktične strukture in poslal prvo elektronsko sporočilo Chomskemu. Odgovor nanj sem, na svoje veliko presenečenje, prejel že čez nekaj ur. Od takrat, to je 15 let, torej malo manj kot polovico mojega življenja, si redno dopisujeva in Chomsky mi je praviloma vedno odgovoril, najpogosteje v nekaj urah.

Zdaj, 15 let pozneje, sem ga vprašal, kako mu to uspe. Pravi, da vsak dan samo za odgovarjanje na elektronsko pošto nameni približno pet do šest ur, odgovarja pa ne samo na brezštevilne prošnje za intervjuje ali gostovanja, ampak tudi na sporočila, ki zajemajo vse od vprašanj študentov, kako naj se pripravijo na izpit, do vprašanj najstnikov, ki jih zanima, kako bi lahko spremenili svet, in zapletenih jezikoslovnih vprašanj.

Na vprašanje, kako pet let po vseh »pomladih« od Tahrirja do Tunizije, zasedbah od Grčije in Španije do Wall Streeta, kako zdaj vidi vsa ta gibanja in ali so bili vse skupaj samo neuspeli poskusi, je umirjeno, vendar odločno odgovoril: »Če se ozrete v zgodovino, so bila prav gibanja, ki so kaj dosegla, videti kot tista, ki jim je spodletelo, ki niso dosegla ciljev. So pa pustila sled ali naslednike in ti so pripomogli k temu, da se stvari nadaljujejo. Vzemimo za primer odpravo suženjstva. Če pogledate abolicionizem leta 1850, lahko rečete, da mu je spodletelo, vendar je za seboj pustil sled in postavil temelje za nastanek gibanja, ki je dejansko pripeljalo do odprave suženjstva. Nič drugače ni z bojem za pravice žensk in drugimi gibanji. Če kakemu gibanju ne uspe danes, se svet še naprej spreminja, spreminja se razumevanje sveta in celo institucionalnih struktur. Če pogledate gibanje Zavzemimo Wall Street, lahko rečete, da mu je spodletelo, ker ni doseglo odprave finančnih ustanov, vendar je bilo dejansko temelj za pojavitev Bernieja Sandersa, ki se je precej približal temu, da bi prevzel eno od dveh kapitalističnih strank v ZDA.« 

Ameriške volitve zagotovo vplivajo na ves svet in pravzaprav bi bilo najbolje, ko bi vsi volili ameriškega predsednika. Kakšne bodo posledice – za ZDA, pa tudi za svet v celoti –, če bo zmagala Hillary Clinton, in kakšne, če bo zmagal Donald Trump?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Pavel Jamnik, policist

    Intervju: Noam Chomsky

    Stavek, ki ga je v intervjuju zapisal Srećko Horvat, »Danes na svetu težko najdeš kakega drugega intelektualca, ki bi ga poznali ne le taksisti, ampak tudi policisti…«, je tako globoko diskriminatorno podel, da ga resen novinar ne bi nikoli zapisal. Bi pa bralec intervjuja, od človeka, ki se hvali z osebnim poznanstvom in dolgoletnim dopisovanjem s Chomskym ter celo s prevajanjem »njegovih političnih knjig«... Več