Jaz, potencialna morilka nedolžnih otrok

V Sloveniji spet vre! Spet vre ena in ista stara župa. Ponovno vsi debatirajo o splavu. Na vseh straneh so vsi pametni. Konservativci na eni strani poudarjajo čudež življenja, medtem ko liberalci bijejo »krvav boj« (če sploh lahko tako imenujemo ene in iste argumente) za izbiro žensk - za splav. Kdaj se začne življenje? Kaj bo s posiljenimi ženskami? Polno vprašanj, polno pametovanja, a vse ostaja v nekih hipotetičnih okvirih.

Sama se v te debate vsekakor ne bi spuščala, če mi pred nekaj dnevi v oči ne bi padel komentar, o katerem so se strinjali tako zagovorniki, kot nasprotniki splava: svoje mnenje naj povejo mlade ženske, ki živijo v urejenih pogojih in še niso imele splava. Sama sem se v tem opisu prepoznala, zato sem se odločila nekaj svojih misli napisati. Ne bom se spuščala v teoretiziranje o situacijah s posiljenimi ženskami in ženskami, ki jim nosečnost ogroža zdravje. Za te stvari imamo dovolj strokovnjakov, ki te situacije poznajo bolje kot jaz in so od mene tudi pametnejši. Jaz bom govorila v imenu žensk, o katerih se ne govori. O sebičnih ženskah, ki so (ali bi) splav opravile preprosto iz sebičnosti - ker ne znajo ceniti čudeža življenja. O zateženih karieristkah, ki namesto, da bi sprejele mater v sebi, raje čas zapravljajo za doseganje svojih previsoko letečih ambicij.

Že na začetku želim reči bobu bob in povedati, da bi se v primeru tako imenovane »nesreče«, brez pomislekov odločila za splav in ga tudi opravila. Stara sem 22 let, pridno študiram in delam. Moj dohodek ni bajen, je pa nadpovprečen za študentsko delo. Imam družino, ki me podpira pri vseh dejanjih in na katero lahko računam v vsaki situaciji. Če bi po pomoti zanosila, teoretično ne bi bil noben problem preživeti otroka in mu nuditi vse kar potrebuje. Torej, zakaj ne bi ljubkega, nedolžnega bitjeca obdržala? Preprosto iz sebičnih razlogov - ker ga nočem! Sama se ne vidim kot mama. Želim študirati (upam, da nekoč tudi doktorirati) in želim delati. V prostem času pa želim brati in v naravi uživati s svojimi psi. Pika. Preprosti cilji. V primeru da zanosim in otroka obdržim, bi si morala drastično spremeniti svoje zastavljene cilje v prihodnosti in spremeniti svoj celoten pogled na življenje. Mogoče, oz. zagotovo, bom v prihodnosti morala skleniti kakšen kompromis, a ne želim skleniti tega dotičnega kompromisa.

Verjamem, da nekatere ženske nismo ustvarjene za življenjsko poslanstvo mame, niti nas to ne zanima. Splav mi daje izbiro: slediti poslanstvu, ki sem si ga zadala, ali vstopiti v polje negotovosti, zavreči vse sanje in svoje življenje podrediti le enemu bitju - sadu greha - če se izrazim biblijsko. Tudi če bi bil splav prepovedan, zagotavljam vsem nasprotnikom splava v Sloveniji, da bi našla način! Četudi bi zato morala svoje prihranke »za hude čase« vložiti v splav v tujini. Otroka nočem, ker zanj nočem skrbeti! Nočem mu darovati devet mesecev svojega življenja in ga oddati v posvojitev! S produktom nesreče, zaradi počenega kondoma ali drugih nesreč, ne želim imeti nobenega opravka. Da, tako zelo brez srca in sebična sem.

Spoštujem matere, ki celotno svoje življenje posvetijo otrokom. Obožujem tudi svojo mamo, ki je svoje življenje podredila meni. Spoštujem njeno odločitev, da ni opravila splava, ko so jo zdravniki prepričevali, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ne more donositi otroka in preživeti. Žal sama tega nikoli ne bi bila sposobna storiti. Sem pač sebična in bi raje ubila nedolžnega dojenčka. Nisem le sebična, ampak tudi hinavska, saj navsezadnje sama ne bi bila na svetu, če bi moja mama razmišljala enako kot jaz. Me pač ne bi bilo na sveti in vašega dragocenega  časa ne bi odžiralo to pisanje. Jebiga, sem pač pokvarjena. »Če si dovolj zrela, da počneš tiste stvari, bodi tudi dovolj zrela, da sprejmeš posledice svojega dejanja!«.

Sprejemam posledice in se jih želim iz sebičnih razlogov znebiti po najlažji poti. Ob tem mi pade na pamet zgodba moje zelo dobre prijateljice, ki prav tako prihaja iz dobro situirane družine. S fantom sta skupaj skoraj 4 leta. Punca si želi otrok. Tudi njen fant si želi otrok. Oba prihajate iz zgledne krščanske družine s pravimi, klenimi krščanskimi vrednotami. Nekega dne se mi prikaže na domu in že takoj po pozdravu izstreli kot iz topa: »Z Juretom sva seksala, noseča sem in grem na splav in hočem, da greš z mano!« Nekaj časa sem jo debelo gledala. Potem sem jo vprašala po kontracepciji in odgovorila mi je, da ji je počil kondom. Se zgodi, tudi meni se je že. Vprašam jo: »Kaj bodo pa rekli doma? A niste vi zelo verni?« Začela se mi je živčno režat v glavo, če mislim, da je tako neumna, da jim je povedala! Baje bi potem mogla mulca obdržat. Moje zadnje vprašanje je bilo, kaj na vse to pravi Jure. Rekla mi je, da jo Jure podpira, da bi se sicer v primeru, da zarodek obdržita, verjetno takoj poročila in skupaj skrbela za otroka (neumnica se odreka sanjam vsake krepostne Slovenke), ampak da ona tega noče, Jure pa njeno odločitev podpira ne glede na vse. Rekla je, da želi prej doštudirati in najti službo. Na splav sem šla z njo in ji stala ob strani ves čas postopka. Ko sem jo vprašala, zakaj je to nalogo zaupala meni, je odgovorila: ker ne obsojam in jo podpiram in je o ničemer ne prepričujem, ker vem, da je odrasla. Najbolj me je zabavala ta njena izjava: »Kdo drug bi mi stal ob strani pri delanju splava? Kristusova mladina zagotovo ne! Oni bi iz mene iztrgali maternico in pod lučjo za piščance skrbeli za zarodek!«Tudi ona je sebična. Splav je opravila brez zapletov. Z Juretom sta še vedno popoln par. Popravek: popoln, sebičen par, ki ima na vesti človeško življenje. Je moja prijateljica zato kaj slabša vernica? Je zato, ker želi, preden si ustvari družino, doštudirati in se zaposliti kaj slabša ženska? Bo nekoč, ko bo imela otroke zato kaj slabša mama? Seveda - saj je vendar sebična zločinka, ki se bo cvrla v peklu.

Kar nekoliko me je zabavala izjava neke gospe, ki je rekla, da splav opravijo samo dekleta, ki jih v to okolica in družba prisili. Ni res! So primeri, ko je to resnično, ni pa to pravilo. Za enkrat velja, da imamo ženske izbiro in nekatere ženske smo se sposobne same odločiti: brez prigovarjanja strastnih zagovornikov splava, brez prigovarjanja nasprotnikov splava, brez molitev pred porodnišnico!

Sem Eva Kryštufek, študentka, ki ob študiju, dela, obožuje pse in uživa v postmodernističnih romanih. Sem ženska, ki seksa. Sem hladnokrvna, sebična, hinavska, nemoralna, potencialna morilka nedolžnih otrok! Priznam zločin? Če mi očitajo to, da sem sama zase sposobna sprejemati odločitve, ki niso vsem pogodu, potem priznam. Sem zločinka. S svojo maternico, duševnostjo in ostalimi deli telesa lahko razpolagam sama! Sama si želim krojiti prihodnost in si jo tudi bom, ne glede na to kaj pravijo ga. Likovič, g. Primc in fanatični nasprotniki splava. Moje maternice ne drži v rokah nihče drug (na žalost prej omenjenih oseb) kot jaz! Podpiram splav. Podpiram izbiro in izberem sebe. Izberem življenje, ki ga želim sama zase.