Beguncev ne sprejemamo!

Vlada se pripravlja na zapiranje meje. Predlog zakona o tujcih predvideva deportacije prosilcev za azil v države, iz katerih so prišli, zadrževanje tistih na meji, ki želijo Slovenijo zgolj prečkati, in seveda prepoved vlaganja prošenj za azil. Tega doslej niso ne uzakonile, kaj šele v praksi udejanjile niti evropske države z največjim pritiskom beguncev, Slovenija pa je ena izmed držav z absolutno in relativno najmanjšim številom prosilcev za azil v Evropi.

Zakon, ki je v koalicijskem usklajevanju, določa, da lahko državni zbor izglasuje začasno prepoved vlaganja prošenj za azil, če bi na ministrstvu za notranje zadeve ocenili, da sta »zaradi spremenjenih razmer na področju migracij resno ogrožena javni red ali notranja varnost Republike Slovenije«. Izjema bi bili zgolj prosilci, katerih življenje je neposredno ogroženo, in otroci, ki so na prvi pogled mlajši od 14 let in nimajo spremstva.

Pri oceni, ali je Slovenija zaradi beguncev ogrožena, bi po predlogu zakona na ministrstvu morali upoštevati »razmere v državah, iz katerih tujci nameravajo vstopiti ali so vstopili v Slovenijo«, »stanje na področju migracij v državah v regiji, njihovo število«, pa tudi »število v Sloveniji nezakonito prebivajočih tujcev, število prosilcev za mednarodno zaščito in število oseb s priznano mednarodno zaščito ter nastanitvene in integracijske zmožnosti v državi«.

Vse to odpira dve vprašanji. Bo ustavno sodišče zakon razveljavilo, ker je protiustaven, ali se bo postavilo v bran varnosti in stabilnosti države na račun človekovih pravic, kar se ne bi zgodilo prvič? Ter (v primeru, da zakon označijo za ustavno skladnega) koliko prosilcev za azil bo Slovenija morala še sprejeti, da bo lahko množičnost vloženih prošenj označila kot grožnjo državni varnosti?

V EU je po podatkih Eurostata povprečno skoraj 2500 prosilcev za azil na milijon prebivalcev, v Sloveniji zgolj 150.

Da bi se izognili temu, da bi bil zakon spoznan za protiustavnega, predlagatelji navajajo, da ne gre za razveljavitev pravic, ta bi bila namreč brez dvoma protiustavna. Pač pa, da bi bilo vlaganje prošenj za azil zgolj omejeno, ker je še vedno v določeni meri omogočeno (mlajšim od 14 let brez spremstva in v primeru neposredne ogroženosti življenja prosilca za azil) in ker naj bi Slovenija tistim, ki jim je priznala pravico do mednarodne zaščite, to spoštovala tudi v prihodnje. Prvi argument ne zdrži, ker bi bil dostop do mednarodno priznane pravice do azila dostopen zgolj v statistično zanemarljivem obsegu. Drugi pa zato ne, ker bi bil odvzem že pridobljenih pravic za nazaj že sam po sebi kršitev ustave in z omejitvami pravic vnaprej nima nobene relevantne »ustavnopravne« povezave.

V primerjalnopravnem pregledu ureditev teh vprašanj v drugih državah so navedene zgolj štiri države, ki naj bi stremele k enakemu cilju, zapiranju meje, če bi bil priliv beguncev prevelik. Med njimi sta tudi Avstrija in Madžarska. Slovenija se tu spet najbolj očitno zgleduje po Avstriji. Iz avstrijske zakonodaje je povzela tudi dikcijo »ogroženega javnega reda in miru« ter posledično »notranje varnosti«.

Omenjeni državi seveda navajajo predvsem zato, ker naj bi obstajala grožnja, da se begunci preusmerijo v Slovenijo, če jih bosta Madžarska in Avstrija zavračali. A prav zato, ker je Slovenija soseda omenjenih držav, bo težko utemeljevala ogroženost javnega reda in miru ter notranje varnosti na odstopajoče drugačnem dejanskem stanju oziroma številu prosilcev za azil na glavo prebivalca od teh dveh držav.

To pomeni, da bi Slovenija morala najprej sprejeti odločno večje število prosilcev za azil kot doslej, preden bi lahko razglasila, da jih je v državi dovolj oziroma preveč, in zaprla mejo. Že če pogledamo evropsko povprečje, se Slovenija močno razlikuje. V EU je po podatkih Eurostata povprečno skoraj 2500 prosilcev za azil na milijon prebivalcev, v Sloveniji zgolj 150. A poglejmo rajši omenjeni sosedi. Madžarska, kjer je na oblasti do beguncev odkrito sovražna vlada, je od začetka begunske krize v vrhu držav po številu ljudi, ki so vložili prošnjo za azil. Lani je bila celo država, v kateri je prošnjo za azil vložilo relativno največje število ljudi (1700 na milijon prebivalcev), v prvi polovici letošnjega leta je na drugem mestu (1500). Kljub temu še ni zaprla meje, pač pa, resda v omejenem obsegu, a še vedno, sprejema prosilce za azil.

Bo ustavne sodnike zamikalo, da bi odločali, ali so pomembnejše človekove pravice lastnih ljudi ali človekove pravice tujcev?

Tudi Avstrija še vedno sprejema prosilce za azil, čeprav je tam samo lani prošnjo za azil vložilo 90.000 ljudi. Kot odgovor na to so uzakonili sistem kvot, ki predvideva, da bodo letos sprejeli skupaj 37.500 prosilcev za azil, prihodnje leto 35.000 in potem vsako leto še 5000 manj. Te številke torej še ne pomenijo, da sta v naši severni sosedi ogrožena javni red in mir ali notranja varnost, kar bi bil prvi pogoj za zaprtje meje.

Avstrijo je s Slovenijo mogoče primerjati šele pod določenimi pogoji. V Avstriji živi štirikrat več ljudi kot v Sloveniji, tudi bruto družbeni proizvod je nekoliko višji. Ob upoštevanju teh posebnosti bi Slovenija začela omejevati prihod beguncev, ko bo prošnjo za azil vložilo okoli 20 tisoč ljudi v roku enega leta. Vlaganje prošenj za azil bi potem omejila na dobrih 8000 prosilcev na leto. Omejila bi možnost vlaganja prošenj, ne zaprla meje.

Zato, ker gre za rešitve v zakonu, ki bi kršile civilizacijske dosežke mednarodnega azilnega prava, so se proti zakonu pričakovano izrekli v vseh vidnejših organizacijah, ki se ukvarjajo tudi z migracijami, v Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij, Slovenski filantropiji, na Mirovnem inštitutu, v Amnesty International Slovenije … Nekdanji ustavni sodnik in zastopnik prosilcev za azil Matevž Krivic je predlog zakona o tujcih, tudi če doživi nekatere kozmetične popravke, označil za nedvomno protiustavnega. Vsem, ki zakonu nasprotujejo, je zgolj 

sporočil, da če sta se magistra prava, notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, in doktor prava, predsednik vlade Miro Cerar, odločila napisati tak zakon, jima ni potrebno pomagati pri poskusih, da bi zakon prikazala kot ustavnega.

Drži, pomembno besedo pri tem bodo imeli ustavni sodniki. In čeprav bi jih morda lahko zamikalo, da bi odločali, ali so pomembnejše človekove pravice lastnih ljudi ali človekove pravice tujcev (kot se je to že zgodilo pri odločitvi ustavnih sodnikov, da s postavitvijo vojske na meji ni nič narobe), glede tega res ne bi smelo biti dileme. Človek je človek in človekove pravice so človekove pravice ne glede na narodnost, veroizpoved, barvo kože … In kot take so zapisane tudi v slovenski ustavi.

Se zavlačuje

Dolgotrajni azilni postopki kot sredstvo za odvračanje beguncev

»Lahko zagotovim, da se ne zavlačuje. Lani smo zaposlili dodatne odločevalce, zdaj jih imamo osem. Zato da pospešimo postopke. Zavedali smo se, da bo več prošenj. Če se bodo trendi stopnjevali, bomo razmišljali še o kakšnih ukrepih. Razmišljamo tudi o notranjih ukrepih znotraj ministrstva, da bi pospešili zadeve,« je prejšnji teden glede trajanja azilnih postopkov zagotavljal državni sekretar na notranjem ministrstvu Boštjan Šefic. Podatki kažejo nasprotno, in tudi da ministrstvo s podatki zavaja oziroma olepšuje stanje, ki se v praksi kaže v obliki predolgotrajnih azilnih postopkov.

Na Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij (PIC) so prešteli in izračunali, da so na ministrstvu v 20 mesecih izdali 200 vsebinskih (pozitivnih ali negativnih) odločitev v azilnih postopkih. To glede na število odločevalcev pomeni, da za to pristojni in usposobljeni posamezni javni uslužbenec povprečno izdela eno samo vsebinsko odločitev na mesec. V Belgiji je recimo po njihovih podatkih norma 13 vsebinskih odločitev na mesec, v Nemčiji pa celo od 150 do 200 na mesec.

Prav dolgotrajnost postopkov, opozarjajo na PIC-u, je ena od bistvenih težav aktualne slovenske azilne politike. Na to že dlje časa opozarjajo ministrstvo, ki so ga tudi zaprosili za pojasnila, zakaj je tako, ter predlagali, da na ministrstvu opravijo analizo, ki bi pokazala vzroke zaostankov. Izsledki analize bi lahko bili podlaga za sprejetje ukrepov za izboljšanje dejanskega stanja, ki je v nasprotju z mednarodnimi zavezami, ki določajo minimalne standarde.

Na PIC-u opozarjajo, da so trenutni azilni zaostanki nezakoniti. To izhaja iz 31. člena evropske direktive o azilnih postopkih, kjer so izrecno določeni trije razlogi, zaradi katerih lahko postopek traja dlje od šest mesecev. Ti razlogi so: bodisi da je primer posebno kompleksen, da so razlogi za dolgotrajnost na strani prosilca ali pa da je prišlo do neobvladljivega povečanja števila prošenj. Če v posameznem primeru ne gre za katerega od teh razlogov, mora biti postopek končan prej kot v pol leta.

Prva dva razloga sta izjemna in mogoča zgolj v posameznih primerih, praviloma pa ne. Tretji razlog pa tudi odpade. Kljub temu da na ministrstvu zatrjujejo, da je prišlo do petkratnega povečanja prošenj, to pač pomeni, da jih je bilo namesto nekaj deset v primerljivem obdobju vloženih okoli 300. In danes, več kot pol leta po vloženih prošnjah, je v Sloveniji še vedno več kot tretjina prosilcev za azil, ki na prvo odločitev ministrstva čakajo dlje, kot določajo minimalni evropski standardi.

V tem primeru govorimo šele o prvi odločbi, ki je v veliki večini primerov negativna. Mnogi prosilci za azil (pod pogojem, da imajo določeno pravno pomoč) status begunca oziroma dokončno zavrnitev dočakajo šele po dveh letih. Posledice čakanja pa so predvidljive in tega se očitno dobro zavedajo tudi na ministrstvu. Zaradi dolgotrajne negotovosti se poslabšuje psihično stanje prosilcev za azil. Depresivni, nemirni, tesnobni precej lažje storijo kaj, kar bi jim potem škodovalo v nadaljnjih postopkih.

Da so azilni postopki v neki državi dolgotrajni, se hitro razve in ima odvračajoč učinek za vse, ki prihajajo v Evropo. Hkrati je dolgotrajnost postopkov tudi razlog, zaradi katerega številni prosilci zapustijo državo, preden dočakajo odločitev, in se s tem odpovejo pravici do azila. Tako je Slovenijo zapustila skoraj polovica vseh, ki so vložili prošnjo. Pred dnevi sta recimo iz izpostave azilnega doma v Logatcu odšli dve afganistanski družini. Prošnjo sta vložili v začetku marca, prve odločbe tudi več kot sedem mesecev kasneje nista dočakali, z eno od dveh družin ni bil opravljen niti osebni razgovor, ki bi se po zakonu moral zgoditi v čim krajšem času po vložitvi prošnje.