Boj za sodobno državo

Kakšen je izvor krščanske prepovedi splava, za katero se zavzemajo domnevno neodvisna gibanja? Krščanska vera uči, da se življenje začne s spočetjem, to je božji, sveti dotik. Seveda, pripadniki verske skupnosti naj verujejo, kar želijo. Pri tem so svobodni. Če verniki ne želijo uporabljati kontracepcije, ni nič narobe. Če se v specifičnih primerih verne ženske ne odločijo za splav, prav tako, tudi zdravniki katoliške vere se lahko sklicujejo, razen pri nujni medicinski pomoči, na ugovor vesti.

Svobodno odločanje o rojstvu otrok je izbira vsake posameznice, vernice ali ateistke. Slovenska ustava, njen 55. člen, te svobodne izbire ne prepoveduje, ampak jo omogoča. »Tisti sramotni 55. člen« ne govori neposredno o pravici žensk do splava, govori zgolj o tem, da je »odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno« in da »država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«. Pomen je bistveno širši od pravice do prekinitve nosečnosti. S tem, da je splav v Sloveniji dovoljen, se ne omejujejo osebna verovanja. Ustava ne govori o pravici do splava, ampak pravzaprav prepoveduje njegovo prepoved.

Zapisani uvod je bistven za razumevanje, kaj je narobe z intenzivno politično kampanjo civilnih satelitov katoliške cerkve, ki se zavzemajo za omejevanje ustavne pravice do svobode odločanja. Nekoč je bila katoliška cerkev glavna, edina, omnipotentna razlagalka moralnih vprašanj. Njen moralni sistem, zgrajen na teoloških predpostavkah o denimo svetosti življenja, pa tudi vloge žensk v družbi, je bil totalitaren, edini pravilen, izključujoč. A vmes se je zgodilo razsvetljenstvo, cerkev se je ločila od države, to je zadržano, a vseeno sprejela, katoliška morala pa je izgubila prevladujočo družbeno vlogo. Nasprotni nje se je vzpostavila civilna družba, liberalni tabor, ki se je ločil od cerkvenih moralnih dogem. V sodobni družbi je prevladal civilnopravni sistem, utemeljen na splošno sprejetih normah, nasprotnih omejujočemu katolicizmu.

Kaj si torej danes želi cerkev? Civilizacijsko normo o človekovi pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je splošno prevzeta, želijo spremeniti po svojem vrednostnem sistemu. Ne gre za to, da so ustavne določbe nedotakljive, seveda niso, a v sekularizirani družbi ima človekova pravica do svobodne izbire o rojstvu otrok prevladujoči konsenz. Dolgoletni preučevalec slovenskega javnega mnenja dr. Niko Toš bi denimo dejal, da gre »za presežena vprašanja«, tisti, ki bi želeli odpirati kulturno-zgodovinske delitve na primerih enakosti med spoloma in odnosa do splava, »se nimajo na kaj opreti«. A cerkev počne ravno to. Cerkev želi izključevati, ne pa vključevati različnosti, sklicuje se na božje zakone o svetosti življenja, pri čemer te zakone sprejema manjšinski del populacije, ki tiste, ki mislijo drugače, obsoja, da grešijo. In to počne s frazami o svetosti življenje napolnjena verska institucija, ki v drugih državah nima težav pri smrtni kazni.

Sklicevanje na ustavno pravico do svobode izražanja nima nikakršne povezave z izvedbo televizijske oddaje, pri Tarči ni šlo za svobodo govora, pač pa za politično propagando.

Iz teh uvodnih predpostavk je treba razumeti dogajanje na nedavni Tarči, oddaji TV Slovenija. Na podlagi teh izhodišč so vidne njena spornost, neprofesionalnost in celo zavestne namere, sicer je vse skupaj zelo težko razumeti drugače, kot da RTV Slovenija postaja agent katoliške cerkve.

Ogabna tarča

Ko so se zaradi televizijske oddaje Tarča, o njeni vsebini kasneje, ki je bila namenjena vprašanju o splavu, zganila družbena omrežja, sta se v bran postavili Jadranka Rebernik, urednica informativnega programa, in urednica dnevnoinformativnih oddaj Mojca Š. Pašek. Obe sta se sklicevali na svobodo govora. »To, da lahko svobodno govorimo in razmišljamo, brez strahu, da nas bodo zaprli ali ubili, zaradi drugačnega mnenja ali spregovorjene besede, je najvišji demokratični postulat,« je napisala Rebernikova, »izvedba te Tarče je bila ena od boljših,« je dodala Paškova. Tarčo je sicer uredil Vanja Vardjan, urednik tedenskih oddaj.

Svoboda izražanja je ena izmed temeljnih človekovih pravic. Nekoč, v času partijske samovlade, sta jo omejevala 133. člen kazenskega zakonika in njegova definicija verbalnega delita, a takrat nismo živeli v demokraciji. Zagovor obeh urednic je pravilen, v novinarstvu ni ničesar svetega, ne država, ne sistem, ne politična stranka. A sklicevanje na ustavno pravico do svobode izražanja nima nikakršne povezave z izvedbo oddaje, pri Tarči ni šlo za svobodo govora, pač pa za politično propagando.

V polemični oddaji so dobili enakovreden položaj strokovnjakinje, zdravnice, ki podrobno poznajo problematiko splava v Sloveniji, in predstavniki političnih gibanj, ki bi splav omejili, soočali so mnenja stroke in ideologije, pri čemer so vsakemu izmed pogledov dali podobno težo. Mnenje priznane ginekologinje pač ne more biti enako pomembno mnenju upokojene ravnateljice in komentatorke resničnostnih šovov. Ne gre za dve strani enega kovanca, ne gre za levo ali desno novinarstvo, problem medijev je, da so, kot je zapisala pravnica Barbara Rajgelj, »votli in plehki«.

Koncept polemične oddaje je v izhodišču neprimeren za razpravo o človekovih pravicah, pri teh vprašanjih ne more biti uravnoteževanja. Kaj bi se zgodilo, če bi se pojavila politična pobuda, da ženske ne bi imele volilne pravice, bi jo obravnavali podobno? Kaj pa, če bi se pojavila politična zahteva, da bi Slovenija postala zgolj država Slovencev in Slovenk, ne pa državljanov in državljank? Kako bi ravnali pri Tarči, bi soočili rasiste z ustavnimi pravniki? Podobno je v pismu RTV Sloveniji zapisal dr. Marko Milosavljević, profesor na novinarski katedri fakultete za družbene vede. »V demokratični družbi se načeloma lahko razpravlja o vseh temah. Toda hkrati morajo mediji, posebej javna radiotelevizija, skrbeti za ustrezno raven in strokovnost razprav. In hkrati vendarle menim, da leta 2016 o nekaterih temah na javni radioteleviziji ni primerno razpravljati. Drugače lahko resnično čez teden ali dva pričakujemo razprave: ’Ponovna uvedba sužnjelastništva – za in proti’, ’Etnično čiščenje – je primerno ali ne’ in ’Ali je Zemlja ravna – nekateri dvomijo, da je okrogla’.« Tarča je kršila programske standarde RTV Slovenija, ki zapovedujejo, da novinarji »spoštujejo ustavne pravice slovenskih državljanov«. Svobodno odločanje o rojstvu otrok je ustavna pravica. Določajo, da se »neguje verodostojnost«. Izbira Angelce Likovič za gostjo ne neguje verodostojnosti. Programski standardi določajo »spoštovanje človekovega dostojanstva«, izjava Likovičeve, da so vsi, »ki naredijo splav, morilci, tudi tisti, ki pomagajo«, krši človekovo dostojanstvo tako zdravnikov, zdravnic kot tudi žensk v stiski. Besede o morilcih in morilkah so odvratne, sploh če se pojavijo v programu nacionalne medijske hiše, ne da bi se nanje ustrezno odzvalo.

Svoboda govora pač ni nikoli absolutna, vedno je omejena z drugimi pravicami, denimo s pravico do zasebnosti ali pravico do dostojanstva. Svobodo govora gre razumeti v kontekstu, v katerem se pojavi. Kdaj lahko rečemo, da je neki politiki »cerebralni bankrotiranec«, kdaj pa je enaka besedna zveza neprimerna in s seboj nosi odškodninsko odgovornost? Gre za pomembna vprašanja, s katerimi se že desetletja ukvarja strasbourško sodišče za človekove pravice, pa tudi slovensko ustavno sodišče. Svoboda govora, javno izražanje s seboj vedno nosita odgovornost. Podobno kot odgovornost s seboj nosi tudi pravica do osebne lastnine. V ustavi je izrecno napisano, da ima lastnina tudi »gospodarske, socialne in ekološke funkcije«, če jih lastnik krši, država pravico do lastnine tudi omeji.

Kakšna je moč medijsko poenostavljene predstavitve kompleksnih družbenih tem, je Slovenija izkusila pred ducat leti, ko so gonjo proti izbrisanim podžigali prav mediji, med njimi RTV Slovenija. Množična kršitev človekovih pravic je bila kasneje nedvoumno dokazana na evropskem sodišču za človekove pravice, nekateri predstavniki države so se zato opravičili, tega pa ni storil nihče od novinarjev in urednikov.

Agent cerkve Medijsko poročanje ima seveda politične konsekvence. Nasprotniki splava se ne bodo ustavili, zanje je, kot je zapisal Aleš Primc, »Angelca Likovič kraljica ljudskih src, ne boste je utišali, ker jo narod hoče slišati«. Nastop na Tarči je bila zanje zmaga, saj je splav postal legitimno politično vprašanje, kar je sicer vedno bil, a postavljeno je bilo na zavajajoči način. Ni se spraševalo, zakaj ženske, ki se odločijo za splav, nimajo več pomoči, psihološke, zdravstvene, kako jim pomagati. Ne, te ženske so postale zločinke, morilke nerojenih otrok.

Ženske postajajo, kot je nekoč že dejal filozof dr. Tine Hribar, »žrtveno jagnje tradicionalne patriarhalnosti in modernega klerikalizma«. Cerkvi in njenim civilnim izpostavam pri tem nekritično pomaga osrednja medijska hiša.

Pri vprašanju splava ne gre za levičarsko prevlado, za kršenje pravice do izražanja, pri vprašanju splava gre za elementarne človekove pravice, ki so del vrednostnega konsenza sodobne Evrope. Ne gre le za ustavne določbe, gre za dosežke laične države. Sodobna država, človekove pravice, osebne svoboščine, enakopravnost spolov, enakost pred zakonom, svoboda izražanja, prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, vse to in še mnogo več so pridobitve, ki so bile izborjene v boju zoper klerikalizem. Točno tukaj, pri vprašanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, se bije nov boj za sodobno družbo, ki je ponekod v Evropi že izgubljen.