Klemen Košak

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Družba

Radikalni protest

Nujni boj za najslabše plačane delavce

Eden izmed organizatorjev protesta plačne skupine »J« je bil Stanko Rajh, predsednik sekcije administrativno-računovodskih in tehničnih delavcev pri sindikatu vzgoje in izobraževanja. Prej je delal v tovarni sladkorja v Ormožu, ko so jo zaprli, se je prijavil na zavodu za zaposlovanje. Pridobil je naziv inženir mehatronike in se zaposlil kot hišnik na osnovni šoli v Veliki Nedelji. Tam ga potrebujejo le za polovični delovni čas, zato na mesec dobiva 403 evre bruto. »Naša čistilka se bo prihodnje leto upokojila. Njena plača je bila tako nizka, da bo imela le 342 evrov neto pokojnine,« pravi Stanko.

Le malo bolje je v javnem sektorju komunalnim delavcem, pericam, telefonistom, vratarjem, kurirjem, kuhinjskim pomočnikom, vsi le stežka dosežejo plačo, višjo od minimalne.

V plačnem sistemu javnega sektorja je 65 razredov, a prvih 16 prinese zgolj minimalno plačo, ki znaša malo več kot 600 evrov neto. V najnižjih razredih je osnovna plača nižja od slovenske minimalne, razlika pa se pokrije z dodatki. To pomeni, da delavci napredujejo in pridobivajo različne dodatke, vendar se njihova plača ne zviša, čistilke lahko v javnem sektorju delajo 40 let, pa bodo nazadnje še vedno prejemale minimalno plačo.

V javnem sektorju zaradi te anomalije najbolj trpijo uslužbenci, ki sodijo v tako imenovano plačno skupino J oziroma delajo v »podpornih službah«. Tu so sicer tudi bolje plačani uslužbenci, kot so poslovni sekretarji, programerji in svetovalci, vendar so tudi oni nezadovoljni s svojim položajem. Poudarjajo, da lahko napredujejo manjkrat kot javni uslužbenci, ki ne sodijo v skupino J, in da njihovo plačilo ne kaže njihove delovne obremenitve in odgovornosti.

Vsakič, ko so plače in pogoji dela javnih uslužbencev deležni pozornosti medijev, zagovorniki kapitala poudarjajo, da so povprečne plače v javnem sektorju višje kot v zasebnem in da je večja tudi varnost zaposlitve. Vedno poudarijo, da bi morali razlike odpraviti tako, da se vse spravi na najnižji skupni imenovalec; da bi torej moralo biti delo v javnem sektorju bolj negotovo in slabše plačano. Vnašajo razdor, ki slabi njihovo politično moč.

V javnem sektorju minimalno plačo prejema okoli pet odstotkov delavcev, približno enak delež kot v zasebnem sektorju. Največ najslabše plačnih je v šolah in socialnih dejavnostih, tam jih je nekaj več kot osem odstotkov. Najmanj, 1,5 odstotka, jih je v državni upravi, ker so tam »podporne službe« večinoma oddali zasebnikom.

Zato je boj plačne skupine J pomembnejši, kot je sklepati iz njenih kratkoročnih ciljev. S tem, ko je začela opozarjati na svoje težave, sporoča, da niti zaposlitev za nedoločen čas v javnem sektorju ni zagotovilo za dostojno življenje. Treba se je boriti za izboljšanje položaja delavcev ne glede na to, ali ti delajo v javnem ali zasebnem sektorju. Odprava anomalij v plačni skupini J je nujna, povezanost delavcev še bolj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.