Kaj se je naučil minister Klemenčič?

Je lekcijo iz islandske preiskave bančnega kriminala mogoče aplicirati na preiskovanje slovenske bančne luknje?

Pravosodni minister Goran Klemenčič je pred časom delegacijo tožilcev, sodnikov, kriminalistov in predstavnikov Banke Slovenije odpeljal na delovno srečanje s predstavniki islandskega pravosodja. Z razlogom, saj je doslej le Islandiji uspelo dokazati osebno odgovornost bankirjev za bančne zlome in finančno krizo in jih precej tudi obsoditi na zaporne kazni.

Navkljub nedvomni odgovornosti oziroma soodgovornosti bankirjev za globalno finančno krizo in navkljub milijardnim kaznim, ki so jih državni regulatorji izrekli bankam, bi lahko širom po svetu dejansko na prste ene roke prešteli bankirje, ki so za svoje ravnanje kazensko odgovarjali. Razlogi oziroma izgovori za to so povsod bolj ali manj enaki – težko dokazovanje takšnih zapletenih finančnih kaznivih dejanj in oteženo pridobivanje dokazov zaradi poslovnih skrivnosti bank ter celo strah pred tem, da bi banke umaknile denar iz gospodarstva.

Islandija je izjema, tam je bilo med osem let trajajočim kazenskopravnim procesom zoper bančnike na zaporno kazen obsojenih več kot 30 bančnikov, tudi vodstveni kader treh največjih domačih bank.

Zakaj je Islandiji uspelo in kaj bi se iz tega lahko naučili slovenski minister in predstavniki pravosodja, ki so tja odšli na delovni obisk? Bančni sistem se je na Islandiji sesul kot malo kje in politika ni imela druge izbire, kakor da je storila, kar je zahtevala javnost. Za potrebe preiskovanja in pregona bančnega kriminala so ustanovili posebno tožilstvo, v katerega so poleg tožilcev imenovali specializirane kriminaliste, pa tudi poznavalce bančnega prava in ekonomije. Posebno tožilstvo na Islandiji ima potrebno finančno podporo, politika pa mu je delo olajšala z nekaterimi zakonodajnimi spremembami, predvsem pri pridobivanju dokazov. Zbirke podatkov teh bank so namreč po stečaju bank prešle na državno agencijo in so bile dostopne organom pregona.

Poleg tega povezave med politiko in bankirji na Islandiji niso bile niti približno tako močne kot v Sloveniji … Poleg dostopnosti podatkov o bančnih poslih naj bi bila po podatkih z ministrstva pomembna lekcija z Islandije tudi to, da je »lažje zgraditi nekaj od začetka kot spreminjati utečene prakse in se boriti proti inerciji. Namreč, na Islandiji tovrstnega kriminala prej niso imeli, specializirano tožilstvo so postavljali ’iz ničle’.« Ko so ga postavili, pojasnjujejo na ministrstvu, so pobudo in odgovornost prevzeli organi odkrivanja in pregona, »ki so diktirali tempo politiki. Pri nas je pogosto obratno. Hitro so dosegli tudi konsenz, da je treba v tožilstvu združiti tudi preiskovalce, pri nas pa sta Nacionalni preiskovalni urad in specializirano tožilstvo ločena.«

In nazadnje, še nekaj je na Islandiji drugače kot v Sloveniji, opozarjajo na ministrstvu. To, da so bile prve sodbe oprostilne, »vendar je islandsko vrhovno sodišče relativno hitro odločilo v nekaj pilotnih primerih in z argumentacijo razmejilo med slabimi bančnimi praksami, malomarnostjo, nesposobnostjo in kriminalom. Na podlagi te nove sodne prakse so nato ostali primeri stekli hitreje.«

V teoriji je torej lekcija z Islandije preprosta, politika mora pravosodnim organom (policiji, tožilstvu in sodišču) omogočiti proste roke, omenjeni državni organi pa se morajo lotiti dela z jasnim ciljem, da je (krive) bančnike treba kaznovati. V praksi, kažejo domače izkušnje, in vsaj kar se bančnega kriminala tiče, tudi izkušnje iz tujine, pa je to veliko težje.