Klemen Košak

18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Družba

Novi delavski boji

Če ne bomo nič naredili, bo prihodnost prekarna

Prekarni dan, stenska risba Arjana Pregla v Muzeju sodobne umetnosti

Prekarni dan, stenska risba Arjana Pregla v Muzeju sodobne umetnosti
© Borut Krajnc

izboljševanju razmer na trgu delovne sile politiki govorijo že vsaj tri leta in pol, torej odkar je število registriranih brezposelnih doseglo vrhunec pri 124.258. V resnici pa je od takrat raslo predvsem število prekarnih delovnih mest, saj se število zaposlitev za nedoločen čas in polni delovnik skoraj ni spreminjalo. Šele letos spomladi se je prvič po osmih letih povečalo tudi število najvarnejših delovnih mest.

Žal se niti tega ne moremo iskreno razveseliti. Še vedno zaposlitve za nedoločen čas in polni delovnik rastejo veliko počasneje kot večina drugih oblik dela. Čeprav ima zaposlitev veliko manj ljudi kot v najboljših časih, zaposlitev za krajši delovnik na primer še nikoli ni bilo toliko, kot kažejo zadnji podatki statističnega urada. Videti je, da po krizi počasi okrevamo v prekarno prihodnost.

Politiki in kapitalisti sicer raje kot o prekarnosti govorijo o »fleksibilnem delu«, a če zanemarimo olepševalne izraze, je prekarnost najpogosteje opredeljena pravno. Prekarni delavci so tisti, ki delajo v oblikah dela, bolj negotovih od najvarnejše, torej tisti, ki delajo za določen čas ali za krajši delovnik, samozaposleni, študentski delavci in tisti, ki delajo prek avtorskih in podjemnih pogodb. Črt Poglajen prekarne delavce opredeli drugače. Po njegovem so to delavci s štirimi lastnostmi: stresom, odtujitvijo, dvomom in otopelostjo.

Črt Poglajen je novinar in prekarec, ki se je pred nekaj leti odločil, da bo poskušal kaj narediti glede poslabševanja položaja delavcev v neoliberalnem kapitalizmu.

Od takrat na spletni strani Špeh na kruhu – Skozi oči prekariata objavlja intervjuje o prekarnosti s strokovnjaki, odločevalci in mnenjskimi voditelji. V nekaj letih je nastal seznam intervjuvancev, na katerega bi bil ponosen vsak slovenski medij.

Poglajen priznava, da dela intervjuje predvsem z ljudmi, ki niso in verjetno nikoli ne bodo prekarci, vendar je po njegovem nujna široka in kritična razprava o tem vprašanju. »Iskanje rešitev znotraj zaključenega dela družbe ne ustvarja dovolj velikega pritiska na odločevalce, prekarcem pa ne more zagotoviti sprememb, s katerimi bi se izboljšala njihova življenjska raven in bi jim zagotovile pravice, ki bi jih morali imeti vsi delavci.«

Prebiranje intervjujev kaže, da številni njegovi intervjuvanci vedo, o čem govorijo. Njihovi odgovori pa imajo skupno lastnost, da ob slikanju temne delavske sedanjosti ne ponudijo navodil za pot do svetle prihodnosti. Kot ve tudi Poglajen, so prekarni delavci v tako zahtevnem položaju, da nasveti, naj se samoorganizirajo, ne delujejo: »Žalosti me, da se ne uprejo, vendar razumem, da če iz dneva v dan izgorevaš v boju za preživetje, zmanjka moči za razmislek o dolgoročnih rešitvah.«

Ker vdaja ni rešitev, Poglajen vidi dve orožji delavskega boja: politično aktivnost, ki bi lahko dobila zagon v nedavno ustanovljenem Sindikatu prekarcev, ter odpiranje prostora za razmislek. K temu ne prispeva samo s spletno stranjo, ampak tudi z javnimi dogodki, kot bo ponedeljkova okrogla miza v ljubljanskem Kinu Šiška. Tam bosta poleg predstavnikov socialnih partnerjev h »konkretnemu premisleku« prispevala še profesorja Jože Mencinger in Vesna Vuk Godina.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.