Z zadružništvom do stanovanja

Slovenija je ena od treh držav v Evropi (poleg Italije in Malte) z največjim deležem mladih, ki živijo pri starših. Večina stanovanj v Sloveniji je lastniških, najemniški trg je skromen, tržne najemnine so visoke, najem pa negotov. A rešitev obstaja: stanovanjske zadruge. V številnih evropskih državah, zlasti v Švici, Avstriji, Nemčiji in na Nizozemskem, so stanovanjske zadruge poleg javnih stanovanjskih skladov glavne pobudnice neprofitne stanovanjske preskrbe. Švica ima na tem področju že več kot stoletno tradicijo. »Stanovanjske zadruge so utemeljene na zasebni pobudi, a so usmerjene neprofitno. To ne pomeni neekonomičnega obnašanja, pač pa odpovedovanje profitu,« pravi sociologinja dr. Srna Mandić. Prav ta naravnanost omogoča, da so najemnine v zadružnih stanovanjih tudi za tretjino nižje od tržnih. Slovenija je nekoč že imela stanovanjske zadruge, prve so bile ustanovljene na začetku 20. stoletja (Dom in stan, Hera), še več jih je nastalo po drugi svetovni vojni. Večinoma so bile lastniške, ni pa to edini mogoči model.

Bi zadružni pristop lahko znova zaživel tudi v Sloveniji? Prvi korak v to smer bi bil zakon, ki bi med drugim jasno opredelil, katere ugodnosti lahko država in občine ponudijo zadrugam na področju zemljišč, poroštev in sofinanciranja. Če gre verjeti Tadeju Slapniku, državnemu sekretarju v kabinetu predsednika vlade, naj bi ustrezno zakonsko podlago za delovanje stanovanjskih zadrug pripravili prihodnje leto. Toda zgolj črka na papirju ne bo zadoščala. Potrebne bodo finančne spodbude.

Državni stanovanjski sklad je konceptu stanovanjskega zadružništva sicer naklonjen, a je finančno precej podhranjen. Ali bo lahko sodeloval kot sofinancer, bo odvisno od pogojev financiranja in potrebnega obsega sredstev, pravijo v SSRS. V podobni zagati so lokalni stanovanjski skladi. Aleš Tomažin, vodja sektorja za investicije pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana, pravi, da »obstaja možnost, da se na zemljiščih, kjer bi bila zadružna gradnja v javnem interesu, ustanovi brezplačna stavbna pravica ali pa da se zemljišče odda zadrugi v brezplačen najem«. Na podlagi zakona o javnih skladih bi ljubljanski javni stanovanjski sklad lahko zagotavljal poroštvo za posamezna posojila, vendar to za zdaj ni mogoče zaradi prezadolženosti sklada. Ker stanovanjske zadruge praviloma delujejo kot neprofitne organizacije, bi jim država morala iti na roko z ugodnejšo davčno obravnavo, vendar tega ne stori. Dokler ne bo rešeno vprašanje poroštva, poslovne banke zadrugam ne bodo pripravljene posojati denarja za gradnjo, zlasti ne pod ugodnejšimi pogoji, kot ravnajo banke v tujini, na primer v Švici, kjer stanovanjskim zadrugam dajejo dolgoročna posojila (tudi do 90 let) oziroma se v nekaterih primerih niti ne pričakuje, da se bo glavnica kadarkoli dokončno vrnila, saj objekti do izteka življenjske dobe potrebujejo manjše ali večje prenove. Za banke je tu pomembna predvsem varnost naložbe in s tem zagotovljene obresti. Brez takšne rešitve se bo v Sloveniji vse ustavilo že pri besedah in velikopoteznih načrtih.