Od upornika do zakonodajalca

Minuli mesec je v Santa Monici (ZDA) v šestinsedemdesetem letu po daljši bolezni preminil Tom Hayden (1939–2016), ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavil kot eden najvidnejših in najradikalnejših voditeljev gibanja proti ameriški vojni v Vietnamu in za državljanske pravice v domovini. V reviji The Atlantic so ga razglasili za »očeta najbolj množičnih protestov v ameriški zgodovini«.

Prvi del njegovega aktivnega političnega življenja je zaznamovala vloga upornika proti sistemu, za drugega pa bi lahko rekli, da je vlogo upornika poosebljal v sistemu oziroma kot zakonodajalec: deset let v skupščini in osem let v senatu države Kalifornija, v katerih je vztrajal osemnajst let, kar je zakonsko maksimalno določena doba trajanja obeh mandatov. Obe njegovi različni politični vlogi so navdihovale tragične izkušnje iz irske uporniške zgodovine, med njimi podobna usoda njegovih dveh prednikov: Petra Haydna, ki je leta 1798 umrl v irski vstaji proti britanski oblasti, in imigranta Emmeta Owna Garityja, ki se je naselil v Wisconsinu in tam nesebično pomagal sužnjem, da so našli pot v svobodo.

Leta 1960 je bil, takrat študent sociologije na Univerzi v Michiganu in glavni urednik tamkajšnjega študentskega časopisa, eden od petintridesetih ustanoviteljev gibanja Študentov za demokratično družbo (SDS), ki je bilo poleg Študentskega nenasilnega koordinacijskega odbora (SNNC) takrat najpomembnejše radikalno politično gibanje v ZDA. Prav tako je bil udeleženec znamenitega pohoda (Freedom Riders), katerega udeležence so med prizadevanji za desegregacijo potnikov na avtobusih na jugu države vseskozi preganjale in pretepale rasistične tolpe. Kot aktivist gibanja za državljanske pravice se je leta 1962 podal tudi na nevarno misijo zagotavljanja pomoči črnopoltim državljanom v Misisipiju pri uveljavljanju volilne pravice, pri čemer je bil ponovno večkrat pretepen in je končal za zapahi.

Navdih – C. Wright Mills in Albert Camus

V zaporu je Hayden, ki so ga navdihovale ideje sociologa C. Wrighta Millsa in Alberta Camusa, napisal prvi osnutek petindvajset tisoč besed dolgega Manifesta iz Port Hurona (Port Huron Statement), ki ga je SDS po obširnih razpravah sprejel kot programsko zavezo. Še danes aktualen dokument se začne takole: »Pripadamo generaciji, ki je bila deležna zmernega udobja, sedaj pa domuje na univerzah in je zaskrbljena nad svetom, ki ga je nasledila.« Manifest je posvetil največjo pozornost družbenim vprašanjem in izzivom, ki so stali pred takratno progresivno politiko, žal, pa so ostali vse do danes: oboroževalna tekma, še posebej nevarnost uporabe jedrskega orožja, rasna diskriminacija, vladavina birokracije in prevlada družbene apatije, odpravljanje revščine, zavzemanje za participativno demokracijo in družbo, ki temelji na »bratstvu«, »poštenosti« in »vzajemnosti«.

Dokument posebej poudarja ogroženost univerz(e) s tem, ko se čedalje bolj podrejajo administrativni birokraciji, predvsem pa zaradi organizacijskega in konceptualnega spreminjanja v korporacije. S tem se izgublja njihovo pravo in izvorno poslanstvo, da pripravljajo študent(k)e za kritično mišljenjsko in državljansko držo v družbi. Taka decentna opredelitev vloge univerze, ki je zmožna in pripravljena povedati resnico vsakokratni družbi in še posebej oblasti, je danes nemara še bolj upravičena in aktualna, kot pa je bila pred dobrimi petdesetimi leti. Pri tem se opiram na empirične ugotovitve ameriške osrednje publikacije s področja izobraževanja The Chronicle of Higher Education (25. oktober 2016) o tem, da je pred dobrimi petdesetimi leti 86 odstotkov anketiranih ameriških študentov postavilo na prvo mesto to, da jih univerza usposobi za ustvarjalno in kreativno življenje v družbi, in šele na drugo mesto, da se bodo zaradi študija na njej dokopali do lagodnega finančnega življenja. Podatki iz leta 2014, se pravi pol stoletja pozneje, so pokazali, da sta odstotka sicer enaka, vendar v obrnjenem vrstnem redu.

Kot aktivist se je leta 1962 podal na misijo zagotavljanja pomoči črnopoltim državljanom v Misisipiju pri uveljavljanju volilne pravice in končal za zapahi.

Tako kot vrstniki v ZDA (in tudi zunaj njih) je tudi Hayden odločno nasprotoval vojni v Vietnamu. Poleg organiziranja protivojnih protestov se je večkrat odpravil v Vietnam in prepričal tamkajšnjo oblast, da je izpustila nekaj ameriških vojnih ujetnikov. Vzroke za vojno je povezoval z notranjimi razmerami, to potrjuje njegovo večletno organiziranje programov proti revščini v Newarku (New Jersey) proti koncu šestdesetih let. V tem mestu je Hayden zbiral dokaze, kako je Nacionalna garda v uličnih spopadih s protestniki v najrevnejših mestnih predelih v samo šestih dneh pobila šestindvajset ljudi. Leta 1968 so ga ponovno zaprli, tokrat je bil obtoženec v procesu proti sedmerici (»The Chicago Seven«: Tom Hayden, Abbie Hoffman, Jerry Rubin, David Dellinger, Rennie Davis, John Froines in Lee Weiner), ki so jo obtožili, da je z demonstracijami pred konvencijo demokratske stranke v Chicagu spodbudila nerede. Na procesu, ki je doma in v svetu zbudil veliko pozornosti, je bil obsojen na pet let zapora, vendar je bil po pritožbi skupaj z drugimi oproščen.

Leta 1973 se je poročil z ameriško igralko Jane Fonda, s katero se je seznanil na protivojnih demonstracijah, v času vojne sta skupaj obiskala ameriškim bombnikom izpostavljena in torej nevarna območja v Severnem in Južnem Vietnamu, sodelovala pa sta tudi pozneje in se podpirala v času njegove poznejše politične kariere v »sistemu«. Med državljanskimi akcijami, ki so zbudile večjo pozornost, omenimo še njuno Kampanjo za ekonomsko demokracijo v Kaliforniji.

Proti (hiper)globalizaciji po meri korporacij

Skupaj s takima političnima zaveznikoma oziroma somišljenikoma, kot sta bila Martin Luther King in senator Robert Kennedy, ki so oba umorili leta 1968, je odločno nasprotoval nasilnim protestom, podpiral pa je demonstracije, ki so vključevale, na primer, zasedbo univerzitetnih poslopij (Univerza Columbia) in sežiganje pozivov za služenje v

vojski (v enotah v Vietnamu). Poleg tradicionalnih in velikih političnih vprašanj, s katerimi se spoprijemajo ZDA (vojne v Vietnamu, Afganistanu, Iraku itd., rasna vprašanja, državljanske pravice), je Hayden v času političnega mandata v kalifornijski politiki intenzivno dajal zakonodajne pobude v zvezi z reševanjem okoljskih vprašanj (sončna energija), delovnimi razmerami, finančno osiromašenim izobraževalnim sistemom ter družbeno in javno varnostjo. Leta 1999 je nagovoril udeležence množičnih protestov v Seattlu proti (hiper)globalizaciji po meri korporacij. Največjo nevarnost za ameriško demokracijo je prepozna(va)l v njeni zasvojenosti z denarjem in je zato med volilnimi kampanjami dokaz(ov)al demokratični instinkt s tem, ko ni sprejemal donacij, ki bi presegle vsoto dvesto petdeset dolarjev.

Ko je leta 2000 končal poklicno politično pot, se je še naprej javno ukvarjal z rasno, spolno in razredno pogojenimi vidiki naraščajoče neenakosti ter nepravičnosti v ameriški družbi in pisal o njih, prav tako o pravicah živali, zavzemal pa se je tudi za brezpogojno pomilostitev tistih, ki so se izognili (draft evaders) služenju vojske v času vojne v Vietnamu. Takrat je tudi ustanovil Ustanovo za raziskovanje vprašanj miru in pravičnosti, ki se je povsem osredotočila na omenjena vprašanja. O akutnih družbenih vprašanjih in protislovjih je redno pisal v revijah Nation in Dissent ter v drugih publikacijah, pogosto pa je o njih predaval tudi na univerzah v Kaliforniji, na Harvardu in drugod po Ameriki.

Ko gre za demokracijo, sem Jeff erson, ko gre za varovanje okolja, sem Thoreau, ko gre za družbena gibanja, pa sem Nori konj, je zase dejal Hayden.

Objavil je najmanj dvajset knjig, ki obravnavajo protivojna gibanja, gibanja za državljanske pravice, vojno v Iraku, Vietnam, Kubo, nemire v Newarku, ulične tolpe, varovanje okolja, osebne spomine (memoare), prihodnost ZDA, teme iz irske (politične) zgodovine in drugo. Njegova zadnja knjiga o veliki (politični) moči vietnamskega gibanja je v tisku in bo prihodnje leto izšla pri založbi Yale University Press.

Radikalec sui generis

V konservativnih in radikalno levičarskih krogih so leteli na Haydna različni očitki in tudi hude obtožbe: prvi so ga zaradi njegovega nasprotovanja vojni v Vietnamu (tudi drugim vojnam) obtožili izdaje države, antiamerikanizma in ga pošiljali v Sovjetsko zvezo, druga stran ga je zaradi vstopa v »sistem« in s tem domnevnega oddaljevanja od prejšnje radikalne politične drže – novolevičarstva – obtožila, da je hipokrit, ki mu gre le za osebne koristi.

Njegov nekdanji sodelavec Todd Gittlin, profesor sociologije in novinarstva na Univerzi Columbia, ki ga je nasledil na čelu SDS, se je v poslovilnem zapisu o njem spomnil, da je lokalni urad FBI v času, ko se je Hayden posvečal organiziranju revnih črnopoltih prebivalcev v Newarku proti previsokim ter stalno povečujočim se najemninam in mestnim inšpektorjem, ki so to tolerirali, opozoril centralo na njegove izjemne govorniške, intelektualne in organizacijske sposobnosti ter predlagal, da ga stalno spremljajo in tudi uvrstijo na seznam nevarnih ljudi, ki ga ima FBI (Rabble Rouser Index).

Tega priporočila ni prezrl dolgoletni direktor agencije J. Edgar Hoover, ki je k njemu pripisal, da je treba Haydna vsekakor »onemogočiti v novolevičarskem gibanju«.

O najmanj šestnajstletnem spremljanju se je v arhivih FBI nabralo več kot dvaindvajset tisoč strani poročil o njem, ki so danes shranjena v arhivu Univerze v

Michiganu, na kateri je diplomiral. Dodajmo ironično pripombo, da je prakso spremljanja sumljivih ljudi, še posebej intelektualcev, kakršno smo pri nas poznali v časih Udbe, ta utegnila prevzeti iz demokratičnih držav, ali pa je bilo nemara obratno?

Hayden je na sebi lasten način ter času primerno v svojem političnem življenju dokaz(ov)al, da je ostal zvest radikalni in kritični drži. Neki njegov prijatelj ga je označil za radikalca sui generis, ki ga ni mogoče označiti s katero od navadnih etiket: liberalec, socialni demokrat ali marksist. Svojo politično opredeljenost je sam morda najbolje označil v politični »oporoki«: »Ko gre za demokracijo, sem Jefferson, ko gre za varovanje okolja, sem Thoreau, ko gre za družbena gibanja, pa sem Nori konj.« Zadnje se seveda nanaša na prvobitnega prebivalca Amerike in vojščaka, ki so ga ubili, ko se je upiral genocidnemu prilaščanju ozemlja staroselcev.