Podaljševanje agonije

»Izbris dokončno uspel« – tako smo v Mladini naslovili članek o izbrisanih ob 19. obletnici izbrisa leta 2011. Danes, skoraj šest let kasneje, ob zadnji odločitvi evropskega sodišča za človekove pravice, lahko to le ponovimo. Evropski sodniki so se odločili, da ne bodo obravnavali novih pritožb izbrisanih, ki trdijo, da Slovenija ne spoštuje sodbe evropskega sodišča, ker izbrisanim ponuja občutno manjše odškodnine, kot so jih evropski sodniki pred leti dosodili šestim izbrisanim, ki jim je takrat uspelo s tožbo zoper Slovenijo.

Ne gre za to, da bi izbris dokončno uspel, ker je evropsko sodišče zavrnilo izbrisane, pač pa zato, ker evropsko sodišče tokrat, kot že prej, ni presekalo dolgotrajne poprave krivic, ampak je izrisane raje najprej napotilo na domača sodišča in pot na evropsko sodišče odprlo zgolj za primer, da jim doma ne bo uspelo. S tem zgodba o izbrisu oziroma poprava krivic ostaja nedokončana.

Kmalu po osamosvojitvi, 26. februarja 1992, je slovenska oblast oziroma ministrstvo za notranje zadeve 25.671 zakonitih prebivalcev Slovenije izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev in jih prestavilo na seznam tujcev. Ravnanje oblasti je slovensko ustavno sodišče sedem let kasneje spoznalo za nezakonito. Tri leta za tem je evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da so bile z izbrisom kršene človekove pravice, in Sloveniji naložilo, naj pripravi shemo poprave kršitev človekovih pravic oziroma shemo izplačila odškodnin. To je Slovenija dokončno pripravila konec leta 2013; v času vlade Alenke Bratušek jo je brez soglasja izbrisanih ses- tavil tedanji notranji minister Gregor Virant.

Država je izbrisanim namenila pavšalnih 50 evrov mesečne odškodnine in jim priznala možnost, da prek sodišča iztožijo še dodatnih sto evrov, če menijo, da so pretrpeli večjo škodo. Težava je v tem, da je razlika med odškodninami, ki jih je šesterici izbrisanih dosodilo evropsko sodišče, in državno odškodninsko shemo ogromna. Evropski sodniki so za šesterico dosodili 250 evrov mesečne odškodnine. A evropski sodniki so očitno državi verjeli na besedo, da je s sodno potjo do dodatnih odškodnin mislila resno, in bodo ukrepali le, če bo to zaupanje izdano. Težava (seveda samo za izbrisane) je v tem, da bodo morali boj za pravično popravo krivic nadaljevati sami. Ima pa dolgotrajno reševanje tega vprašanja še eno, za državo (za politiko, davkoplačevalce, skratka za vse, samo za izbrisane ne) ugodno posledico – izbrisanih, ki bi bili pripravljeni skakati čez vse te ovire, je vsako leto manj.

To kažejo tudi številke. Za pravico se je danes, po 25 letih, pred evropskim sodiščem pripravljenih boriti okoli 800 izbrisanih. Vseh izbrisanih je bilo 30-krat več.