Javno pismo: Pismo programskem svetu RTV

Spoštovani!

Pred dnevi sem si ogledala dokumentarno oddajo Jugoslovanska ljudska armada dr. Valentina Areha in se odločila, da vam pošljem pismo s svojimi kritičnimi pripombami. Dokumentarec je bil objavljen na državni praznik 25. 10. 2016 ob 25. obletnici odhoda JLA iz Slovenije. Menim, da je v dokumentarcu preveč novinarskih pa tudi strokovnih zgodovinopisnih zdrsov, ki so po moje vredni posebne analize. Na profesionalnih standardih namreč stoji ali pade verodostojnost našega osrednjega nacionalnega medija, ki je hkrati tudi dejavnik naše nacionalne povezanosti, skupnega duhovnega prostora in njegovega razvoja. Pišem torej zato, ker mi je mar.

Moj namen ni opraviti celovite analize dokumentarca. Navsezadnje je v novinarskih vrstah RTV dovolj novinarjev, ki lahko to storijo bolj profesionalno. Kljub temu pa bi rada osvetlila delček vsebine oddaje, ki ga bolje poznam zaradi svoje nekdanje službe in ki kaže na manipulativnost oddaje.

Med izbranimi dogodki iz 45 letne zgodovine dr. Areh navaja »tajni« sestanek »vrha komunistov s predstavniki policije in udbe« v Tacnu aprila 1988, kjer naj bi »razpravljali o ukrepih proti opoziciji, ki je zahtevala demokracijo in samostojno državo Slovenijo«.

Pri navedbi, da je bil sestanek tajen, avtor sebe skrije za bralca besedila in prikrije vir, kdo je sestanek označil za tajen in za kakšen sestanek sploh je šlo. To sicer vztrajno ponavlja določen slovenski politik, ki svet vidi kot preplet zarot, ki jih proti njemu osebno vztrajno in sistematično načrtujejo različni politični akterji. Očitno je novinar prevzel njegove ocene ter hoté ali pa iz neprofesionalizma zamolčal dejstva, ki tako trditev postavljajo na laž. In takih dejstev je kar nekaj.

Prvič, na srečanju je bilo okrog 200 pripadnikov celotne vodilne strukture takratne milice iz vse Slovenije. Uradno so ga označili za razširjeni kolegij RSNZ. Težko tako številčno srečanje označiš za tajno sestankovanje.

Drugič, na tajnih sestankih se ne delajo magnetogrami. S tega sestanka je ohranjen magnetogram, ki nima oznake zaupno, kaj šele tajno, in ki je bil razposlan vsem udeležencem sestanka. Magnetogram zajema dve razpravi, uvodničarja notranjega ministra in Milana Kučana.

Tretjič, ni šlo za skupno sestankovanje o ukrepih, kar je iz magnetograma jasno razvidno. O ukrepih so morda razpravljali predstavniki RSNZ mimo nastopa predsednika zveze komunistov. Milan Kučan je bil povabljen kot gost in je kot predsednik ZKS, vpet v središče političnih spopadov, ki so odločali o usodi države, podal svojo oceno političnih razmer v Jugoslaviji in Sloveniji.

Četrtič, sestanek RSNZ ni bil namenjen pogovoru o ukrepih proti opoziciji. Nasprotno, namenjen je bil premisleku o ukrepanju v odnosu do zveznih organov in političnega vodstva JLA.

Izhodišče celotne razprave notranjega ministra je bilo nedvoumno. Kategorično je zavrnil beograjske ocene o kontrarevoluciji v Sloveniji, beograjske kritike pisanja slovenskih medijev pa označili za povsem nerazumne. Kot je jasno povedal v uvodu, je cilj sestanka enotnost slovenskega delovanja v jugoslovanskih političnih konfliktih, v katerih naj se organi RSNZ izogibajo možnosti ustvarjanja političnih zapletov, pa tudi represiji. »Mislimo, da se z represijo v Jugoslaviji ne more trajneje razrešiti noben problem,« je jasno povedal minister in dodal, da so tudi grožnje s takimi ukrepi kontraproduktivne.

Poznavalec gradiva se lahko samo čudi povzetku, ki ga iz razprave naredi profesor zgodovinskih znanosti dr. Areh. Njegovi iztrgani citati ustvarjajo vtis, ki je povsem nasproten od dejanske vsebine razprav, ki so zaradi kritičnosti do socialistične prakse še danes zanimivo zgodovinsko branje. Avtor se je kot novinar in tudi kot zgodovinar nedvomno zavedal manipulativnosti svojega početja.

Petič. Pojasnilo o namenu sestanka je že bilo objavljeno: v takratnih zaostrenih spopadih z vrhom jugoslovanske partije in armade je obstajala resna nevarnost, da bi prišlo do zlorab represivnih služb, kar bi lahko pripeljalo do kaosa in ustanavljanja različnih para-obveščevalnih vojaških in drugih služb, ki ne bi niti razumele niti delale za interese Slovenije. To nevarnost je Slovenija uspešno preprečila. Tudi zaradi ustreznih političnih priprav. Takratni organi za notranje zadeve so uspešno zavarovali prestop Slovenije iz enostrankarstva v večstrankarstvo in njen demokratičen razvoj ter pozneje prevzeli tudi velik del bremena osamosvojitvene vojne. Dejanja govorijo več kot besede, še posebej če besede interpretira dr. Areh.

Šestič, aprila 1988 nihče v Sloveniji še ni zahteval samostojne Slovenije, tudi avtorji v 57. številki Nove revije ne, zato tovrstnih tendenc Milan Kučan niti ni mogel »obsoditi«, kar sicer trdi avtor.

Nadalje. Novinar navaja neko izjavo Milana Kučana o tem, da Sloveniji ne gre za odhod in odcepitev od Jugoslavije, pač pa za problem jugoslovanske krize. Novinar navedka ni opremil z datumom, s čimer je onemogočil gledalcem, da bi sami ocenjevali dinamiko dogajanja, ki je v določenem časovnem razponu pripeljala do spremembe stališč in omogočila politično in nacionalno enotno delovanje v boju za samostojnost. Izjava brez navedbe datuma in brez omembe kasnejše vloge Milana Kučana pri osamosvajanju ustvari vtis o Kučanu kot nasprotniku osamosvojitve. To je sicer lahko politični oz. ideološki pogled avtorja. A nacionalna televizija si pač ne more privoščiti, da z dokumentarcem pristaja na politični apriorizem posameznika, ki zanemarja časovnico dogajanja, prikraja dejstva in nemarno prikrije vir svojih trditev ter to ponuja gledalcem kot dokument časa.

Tovrstnih vprašljivih trditev in ponazoritev je v dokumentarcu še več. Recimo tista o komunistih, ki so bili »močno poraženi« na prvih volitvah. Dejstvo je, da je naslednica zveze komunistov kot posamezna stranka na prvih volitvah zmagala. To ve vsak vsaj malo politično razgledan državljan, dr. Areh pa ustvarja neko svojo virtualno resničnost, ki škodi verodostojnosti TVS in njenih novinarjev. Ali tista, da je »množično nezadovoljstvo slovenske komuniste prisililo, da so pristali na demokratične spremembe«. Kot da ni tudi takratna partija ustvarjala pogojev za politični razcvet in kot da se niso cele osnovne partijske organizacije tudi včlanjevale v Odbor za človekove pravice, ali kot da niso tudi komunisti postali glasniki demokratičnih sprememb ter voditelji v novoustanovljenih političnih strankah. Pa izjave posameznih državljanov, za katere se ne ve, ali so bile dane v 50-ih, 70-ih ali 90-ih letih, kot da je ta podatek itak nepomemben, ker so bile razmere v 50-ih enake tistim v 90-ih. Kar je seveda zgodovinski nesmisel. Tega je v dokumentarcu še nekaj, morda tudi o JLA.

V zgodnjih 90-ih sem kot sodelavka Studia Marketing pripravila demanti prispevka TVS, ki je govoril o skupnem silvestrovanju Miloševića in Kučana. Šlo je za izmišljotino, pri kateri se človek resno vpraša, kdo in zakaj se ukvarja s takšnim podtikanjem, pa tudi, kako so lahko do svojih virov tako zelo nekritični novinarji, ki se sicer kitijo s svojo kritičnostjo. V dokaz je novinarka V. Petrovčič objavila posnetek z otvoritve beograjske izpostave Studia Marketing, kar ni imelo nikakršne zveze ne s silvestrovanjem ne s prijateljevanjem. Demanti ni šel v objavo, zato so nekateri novinarji to trditev ponavljali. Z uredništvom TVS sem potem imela še marsikdaj podobne izkušnje. Recimo ob zgodbah o trgovini z orožjem, ko so novinarji širili zgodbe o domnevnih trgovcih z orožjem in ob tem ostajali slepi, da so prav njihovi prišepetovalci v resnici trgovci z orožjem. Svoje vire so profesionalno ščitili, žal pa njihove verodostojnosti niso tudi preverili.

Naj vnaprej zavrnem verjetne očitke o moji apologiji partije, nekdanjega režima in jugonostalgiji. Nasprotno. Protest pišem iz želje po dobri prihodnosti Slovenije. Pišem ga kot nekdo, ki je takrat prek analiz tujega tiska spremljal politično propagando beograjskih, posebej srbskih časopisov, ki so širili sovraštvo do Slovencev, in se zato zaveda vseh tragičnih učinkov laži in manipulacij. Zaradi svoje poklicne poti poznam tudi zgodbo o tacenskem sestanku. Dolga leta sem namreč spremljala politične in novinarske manipulacije z njo. Zato utemeljeno dvigam glas proti nadaljevanju teh manipulacij, ki me spominjajo na propagando.

Pisanje zgodovine, kar dokumentarec je, ne more pristajati na lahkotno manipuliranje z dokumenti in novinarsko prikrivanje virov. Zgodovinopisno proučevanje terja tudi razkrivanje ter analiziranje virov in dokumentov, česar v pamfl etu dr. Areha ni. Mislim, da je 25 let tudi za nacionalno televizijo dovolj dolgo obdobje, ko si na osnovi lastnih izkušenj lahko postavi visoke profesionalne ambicije in odreče pristanek profesionalnim zdrsom, za kakršnega gre pri omenjenem dosjeju. Nedvomno bi bila podrobnejša analiza profesionalnih standardov, tako novinarskih kot zgodovinopisnih, ki jim je oziroma ki jim ni zadostil avtor oddaje, v interesu tako TV Slovenija kot gledalcev, ki si zaradi veličine takratnih dogodkov zaslužijo dokumentarce brez manipulacij in brez politične pristranosti.

Pri tem se mi zastavlja vprašanje, ki ga zasluži tudi slovenska javnost. Kako TV Slovenija popravi neresnice tovrstnih oddaj, ki gredo v eter prek TV ekranov in spleta? Nekdaj sem od urednikov dobivala odgovor, naj prizadeti pač toži nacionalno RTV. Niso razumeli, da ne gre za interes posameznika, pač pa za vprašanje temeljev kulture, ki se prične pri spoštovanju elementarnih standardov, med njimi je tudi pravice do popravka. Upam, da bo Svet RTV v prihodnje lahko zagotovil drugačno prakso.